Ponavljajoči se problemi Evrope z brezposelnostjo

Ali lahko Evropa naredi »nekaj«, kar bi dejansko pripomoglo k zmanjšanju brezposelnosti, oziroma ali bi bilo smiselno pripraviti evropski načrt ali strategijo za zaposlovanje«? Daniel Gros, direktor bruseljskega inštituta Ceps pravi, da EU na kratek rok lahko naredi zelo malo, na dolgi rok pa je že prejšnja razvojna strategija (lizbonska strategija) zagotovila zelo malo delovnih mest. Predvsem pa EU danes ponavlja napake, ki jih je delala pred 15 leti, ko se je prav tako najprej osredotočila na varčevanje, potem pa videla rešitev v rasti. Tudi predlogi, ki so zdaj na mizi, niso nič novega.

Ko je EU v začetku 90. let prejšnjega stoletja pripravljala načrte za evropsko monetarno unijo in se pripravljala na evro, je Nemčija zahtevala sprejem »pakta stabilnosti«, ki je bil cena za to, da se je odpovedala marki. Ta pakt omejuje proračunski primanjkljaj na največ 3 odstotke BDP, javni dolg pa na največ 60 odstotkov BDP. Ko je Evropa po letu 1995 padla v globoko recesijo, so se osredotočili na rast in leta 1997, ko je evropski svet sprejel resolucijo o zaposlovanju in rasti, je »pakt stabilnosti« postal pakt »stabilnosti in rasti«.

Ta resolucija je vsebovala povsem enake sestavine (reforma trga dela, izobraževanje…), o katerih kot o strukturnih reformah poslušamo danes. Problem brezposelnosti je bil takrat enako pereč kot danes. Španija je imela pred 15 leti skoraj enako visoko brezposelnost kot danes, Italija še višjo. Brezposelnost mladih je bila v južnih članicah prav tako vedno visoka oziroma podobna današnji, piše Gros.

Da je bila stopnja brezposelnosti v južnih članicah EU vedno precej večja kot v severnih, se danes pozablja, nadaljuje in opozarja, da je bilo prav to dejstvo v 90. letih ključen dokaz, da stabilnost cen in fiskalna disciplina zagotavljata večjo zaposlenost. Kje je rešitev, ali so to res zgolj reforme trga dela, kar je »uradna mantra« voditeljev in evropskih funkcionarjev? Španija in Irska imata velik problem s prenosom delovnih mest iz gradbeniškega sektorja, ki se je bistveno zmanjšal, v panoge, ki ustvarjajo dobrine, ki jih lahko prodajo (industrija in turizem), Grčija in Portugalska pa s prenosom delovnih mest, ki so povezana z domačo potrošnjo, ki je strmoglavila. Samo v Španiji je med brezposelnimi 1 milijon gradbenikov in ni je »prožnosti trga dela«, s katero bi te delavce lahko spremenili v usposobljene delavce za industrijsko proizvodnjo, ki bi tudi z zelo nizkimi plačami lahko bili konkurenčni z nemškimi in kitajskimi, navaja Daniel Gros.

Zanje je dolgotrajna brezposelnost zato neizogibna, kar seveda ne pomeni, da nihče med današnjimi brezposelnimi ne more dobiti zaposlitve v drugih sektorjih gospodarstva, zlasti tistih, ki proizvajajo blago in storitve za izvoz. Pomeni pa, da je za prekvalifikacijo potreben čas. Po najbolj optimističnem scenariju bo za to potrebno vsaj desetletje, na podlagi izkušenj Nemčije po združitvi ocenjuje bruseljski ekonomist. »Politiki bi morali to priznati namesto da kar naprej čez četrtletje ali dve obljubljajo okrevanje gospodarstva,« pravi. Del tega procesa je tudi znižanje plač.

Edini politični instrument, ki pomaga k povečanju zaposlenosti, je večje trošenje. A denarja za to ni. Južne članice EU so visoko zadolžene, proračun EU pa znaša manj kot 1 odstotek bruto domačega proizvoda EU, je vezan na večletni finančni okvir, ki se konča v letu 2013, in dopušča zelo malo možnosti za spremembe, torej EU prek njega ne more zagotoviti veliko novih delovnih mest. Ob tem neto plačnice ves čas zahtevajo dodatno zmanjševanje proračuna EU.

Enako kot v času prejšnjih recesij evropski funkcionarji in politiki kot rešitev zdaj spet ponujajo dodatna sredstva od Evropske investicijske banke (EIB) za pomoč srednjim in majhnim podjetjem, ker ta zagotavljajo največ delovnih mest v EU, in sredstva iz strukturnih skladov za investicije v infrastrukturo. Daniel Gros pravi, da bi morali model poslovanja EIB bistveno spremeniti, da bi postala uporabni instrument, saj zdaj za svoja posojila zahteva državne garancije, ki jih južne članice v sedanjih razmerah ne morejo zagotoviti, in posojil podjetjem ne more zagotoviti neposredno, ampak prek domačih bank.

Majhen prispevek oziroma ne več kot kapljica v morje bi bile tudi evropske projektne obveznice, ki jih evropska komisija predlaga za financiranje čezmejnih infrastrukturnih projektov. Za pilotni projekt teh obveznic, ki naj bi ga začeli izvajati še letos, predlaga le toliko kot znaša cena druge cevi predora Karavanke. Projektne obveznice bi kot pilotni projekt uvedla zato, ker v veljavnem finančnem okviru zanje ni pravne podlage, uvedbo te predlaga v novem finančnem okviru, ki bo pokrival obdobje od leta 2014 do 2020.

Investicije v infrastrukturo kot nekakšen Marshallov načrt za južno Evropo so prav tako star recept, a te države so v zadnjih desetih letih že namenile več kot 3 odstotke BDP za tovrstne investicije, zato bi morale imeti ustrezno infrastrukturo že narejeno. Tovrstne investicije bi potrebovala Nemčija, ki je v zadnjih desetih letih v infrastrukturo vlagala le 1,6 odstotka BDP, na njenih avtocestah pa je tako rekoč ves čas gneča, opozarja Daniel Gros. Seveda ni pričakovati, da bi Nemci gradili svojo infrastrukturo z brezposelnimi gradbeniki iz Španije.

Gros kot edino rešitev vidi, da bi Nemci odprli svoj trg storitev in tako omogočili uvoz storitev iz južnih članic, ki bi jih zanje opravljali izobraženi Španci, Grki, Portugalci, ki so zdaj brez zaposlitve. To so storitve s področja računovodstva, arhitekture, inženirstva, pravne storitve. A tudi to je malo verjetno. Zdaj se edino čedalje več mladih brezposelnih Špancev, Grkov, Portugalcev pa tudi Slovencev odpravi s trebuhom za kruhom v Nemčijo.