Čas je za tehtno razpravo, kakšen kapitalizem imeti

Kapitalizem je kot sladoled, pojavlja se v različnih okusih. Te različne kapitalizme je mogoče kombinirati enako kot čokolado in kavo, da nastane moka. Obstaja tudi vrsta dodatkov in okraskov, s katerimi je mogoče obogatiti ponudbo, v svoji kolumni v Washington postu piše Steven Pearlstein. Prva oblika sodobnega kapitalizma je bil izbor roparskih baronov. To je bilo obdobje, ko je gospodarstvo obvladovala peščica umnih podjetnikov in finančnikov, ki so svojo gospodarsko moč brezobzirno uporabljali v politične namene in obratno. Za to obdobje je na splošno znan hiter tehnološki napredek, hitra rast in hitro povečevanje razlik med revnimi in bogatimi.

Po veliki depresiji je roparski kapitalizem nadomestila zlata doba »korporacijskega« in »upravljavskega« kapitalizma, v tem času so rast in inovacije zagotavljale velike nacionalne in mednarodne družbe pod vodstvom usposobljenih menedžerjev. Konkurenca je bila »gosposka«, nad velikimi posli pa so bedeli vlada in sindikati. Poslovni cikli so bili relativno obvladljivi, razlika med revnimi in bogatimi se je zmanjšala na račun rasti srednjega sloja. Steven Pearlstein piše, da je bil ta sistem uspešen, dokler vlada in sindikati niso začeli zmanjševati konkurenčnosti gospodarstva.

Zunaj ZDA je več držav uvedlo »državni kapitalizem«, kjer vlada ni bila le regulator, ampak v veliki meri tudi lastnica velikih podjetij. Številna ta podjetja so bila državni monopolisti. Državni kapitalizem je bil uspešen zlasti v državah, ki jih je uničila druga svetovna vojna, pa v državah, kot sta Japonska in Južna Koreja, ki sta iz držav v razvoju postali razviti državi. V 90. letih prejšnjega stoletja je državni kapitalizem pogosto padel zaradi preveč reguliranih trgov dela in blaga, ki so postali ovira za inovacije in rast produktivnosti.

V ZDA se je razvil podjetniški kapitalizem, ki je značilen po informacijsko-tehnoloških podjetjih, ki so nastala v garažah in ga poznamo po silicijevi dolini. Mit te vrste kapitalizma je, da podjetnikom, ki so pripravljeni tvegati, lahko zagotovi veliko bogastvo, zagotovi nova delovna mesta, omogoči hiter razvoj novih izdelkov, ki na hitro ljudem omogočijo izboljšanje kakovosti življenja in povečanje produktivnosti v gospodarstvu nasploh. Njegova slaba stran, ki je veliko uničenje obstoječih podjetij in z njimi ukinitev delovnih mest, bogastva in na koncu tudi uničenje skupnosti, pogosto ostane prikrita.

Podjetniškemu kapitalizmu je sledil delničarski kapitalizem, ki temelji na domeni, da so delavci zamenljivi in so strošek, cilj podjetij pa je v čim krajšem času ustvariti čim večji dobiček in čim večje dividende za delničarje in investitorje. Steven Pearlstein razlaga, da je bil delniški kapitalizem v marsičem odgovor na samozadostnost upravljavskega kapitalizma, ki je po mnenju mnogih povzročil, da je gospodarstvo ZDA padlo za nemškim, japonskim gospodarstvom in za »azijskimi tigri«.

Gonilna sila delničarskega kapitalizma ni bil Wall Street, kjer imajo v New Yorku sedež največje banke, finančne institucije in borza, ampak nove finančne družbe, ki so jih imenovali »roparji podjetij«. Te so bile prve, ki so uvedle ničvredne vrednostne papirje, ki so jih uporabile za sovražne prevzeme javnih podjetij. Čeprav so menedžerji podjetij njihovo početje obsojali, so te finančne družbe dosegle, da se je v podjetjih pozornost preusmerila z interesa strank in zaposlenih na interes delničarjev. To so dosegli tako, da so menedžerje nagrajevali z delnicami podjetij, ki so jih vodili, ter jih tako spodbujali k povečevanju dobičkov in krčenju stroškov, kajti z rastjo vrednosti delnic podjetij je raslo tudi njihovo osebno premoženje.

Od delničarskega kapitalizma je bil le kratek skok do finančnega kapitalizma, kjer ne gre več za vodenje podjetij, ampak za ustvarjanje dobičkov s preprodajami podjetij. Vse več kapitala gospodarstev držav in tudi sposobnih ljudi se je z uvedbo finančnega kapitalizma stekalo v trgovanje in finančni inženiring. Vse več dobičkov gospodarstva in prihodkov države se je nabiralo v rokah peščice investicijskih bank, menedžerjev hedge skladov in skladov zasebnega kapitala. V času finančnega kapitalizma je leta 2008 s propadom velebanke Lehman Brothers izbruhnila sedanja finančna in gospodarska kriza. Steven Pearlstein pravi, da ZDA zdaj potrebujejo inteligentno razpravo, kakšen kapitalizem hočejo imeti. Enako lahko rečemo tudi za EU kot celoto in tudi za posamezne članice EU.

Izvedenca Thomas M. Hanna in Gar Alperovitz v članku, ki sta ga napisala za The Nation, menita, da je spet čas za javna podjetja v določenih sektorjih gospodarstva, v njem vidita edino rešitev najbolj resnih današnjih gospodarskih problemov. Prepričana sta, da bi Američani to sprejeli, saj po zadnji anketi Pew Research Centra večina nima dobrega mnenja o korporacijskem kapitalizmu.

Prvi korak k javnemu lastništvu ne bi bil tako velik, kot se kaže na prvi pogled, pišeta Hanna in Alperovitz. Družba Medicare, ena največjih zdravstvenih zavarovalnic, je recimo že zdaj javna družba, enako velja za nacionalno pošto. Javno podjetje je tudi Tennessee Valley Authority (TVA), ki je eno največjih energetskih podjetij v ZDA. Nasploh več kot 25 odstotkov električne energije Američanom dobavijo lokalna javna podjetja.

Francisco Flores-Macias in Aldo Musacchio v svojem članku v Harvard International Review ugotavljata, da je napačno prepričanje, da so zasebna podjetja bolj učinkovita kot javna oziroma državna. Ta podjetja so po njunih podatkih na mnogih področjih lahko enako učinkovita kot zasebna. Medtem ko zasebna podjetja selijo proizvodnjo v države z nižjimi stroški dela in doma ljudje zaradi tega izgubijo službe, javna podjetja ostajajo doma.

Hanna in Alperovitz pravita, da se ne zavzemata za splošno podržavljenje gospodarstva, po njunem mnenju bi morala javna podjetja prevladovati v ključnih sektorjih, ki so energija, železnica, letalski promet, banke, telekomunikacije. Njun recept za uspešno gospodarstvo je, da je treba javna podjetja imeti tam, kjer je to potrebno, v številnih sektorjih naj še naprej prevladujejo podjetja v zasebni lasti in svoj prostor morajo imeti tudi majhna podjetja. Če veljajo napredni, tisti, ki se zavzemajo za javna podjetja, za socialiste, ni pomembno, pomembno je, da bi z njihovo uvedbo malo izgubili in bi lahko veliko dobili, če bi naredili dolgoročni načrt za dokončni zlom moči korporacij, ki so v rokah peščice.