1. 6. 2012 | Mladina 22 | Kultura
Ustreli Iračana!
Wafaa Bilal, iraški umetnik, živeč v ZDA, katerega orožje je umetnost, na obisku pri Janezu Janši
Projekt Domača napetost: mesec dni je preživel v »zaporu«. Ker so ga uporabniki spleta medtem neprestano obstreljevali s puško za paintball, je doživel posttravmatski stres.
© Wafaa Bilal
V galeriji intermedijskega umetnika Janeza Janše na Komenskega 8 v Ljubljani te dni predstavljajo projekt Domača napetost (Domestic Tension) Wafaa Bilala, iraškega umetnika, ki živi v ZDA. Ameriški časnik Chicago Tribune je ta projekt označil za eno najboljših del politične umetnosti po dolgem času in Bilalu podelil nagrado umetnik leta.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
1. 6. 2012 | Mladina 22 | Kultura
Projekt Domača napetost: mesec dni je preživel v »zaporu«. Ker so ga uporabniki spleta medtem neprestano obstreljevali s puško za paintball, je doživel posttravmatski stres.
© Wafaa Bilal
V galeriji intermedijskega umetnika Janeza Janše na Komenskega 8 v Ljubljani te dni predstavljajo projekt Domača napetost (Domestic Tension) Wafaa Bilala, iraškega umetnika, ki živi v ZDA. Ameriški časnik Chicago Tribune je ta projekt označil za eno najboljših del politične umetnosti po dolgem času in Bilalu podelil nagrado umetnik leta.
Wafaa Bilal je mladost pretrpel v senci Huseinovega nasilja, krvave vstaje in dveh vojn. Njegova družina je bila vpletena v politiko in bil je pod stalnim nadzorom režima. Potem ko mu je oblast preprečila študij umetnosti in se je uprl sodelovanju v invaziji na Kuvajt, je moral zbežati od doma. Dve leti je bival v begunskih taboriščih v Kuvajtu in Savdski Arabiji, preden se je končno ustalil v ZDA in skušal nadaljevati slikarsko kariero.
Toda dežela, ki je umetniku ponudila novi dom, je bila tudi tista, ki mu je leta 2005 znova spremenila življenje. Smrt njegovega brata, ki je padel pod streli na ameriški mejni točki v Iraku, je spodbudila odločitev, da bo umetnost postala njegovo orožje. Z njo se je spoprijel z realnostjo življenja na iraškem območju spopadov in jo pokazal zahodnjaškemu območju udobja.
Njegov prvi projekt je spodbudil intervju z vojakinjo, ki je, sedeč v Arizoni, usmerjala izstrelke v tarče v Iraku. Popolnoma neprizadeto je govorila o streljačinah, ki so bile zanjo realne le na zaslonu, tam daleč v Iraku pa so zaradi nje umirali ljudje. In ko je Bilal slišal še za ameriško internetno lovišče, kjer lovec strele v divjad usmerja kar od doma, nato pa mu ujeti plen, razkosan in ljubko zapakiran, dostavijo pred domači prag, je nastal projekt Ustreli Iračana (Shoot an Iraqi).
Umetnik je mesec dni preživel v galeriji, ki je bila posebej za to priložnost preurejena v zaporniško celico. Uporabnik je prek spleta vanj lahko usmeril puško in ustrelil. Seveda krogle niso bile čisto prave, puška je bila pripomoček za paintball, a mesec dni nenehnega nadzora in barvitih izstrelkov, ki so ponoči in podnevi deževali po umetniku, je bilo dovolj, da je stres zbudil spomine na vse prestano gorje, in postal je žrtev posttravmatskega sindroma.
Kljub temu je »surviver« resničnostnega šova, ki se je medtem dokopal do mesta profesorja na Tisch School of the Arts New-
yorške univerze, še naprej ustvarjal umetniške projekte. Ti so občinstvu razkrivali otopelost, kakršno prinaša sodobni način življenja v svetu preobilja, ki z lahkoto pozablja na trpljenje, ki ga povzroča v drugih delih sveta.
Nekega dne, ko je deskal po svetovnem spletu, je opazil videoigrico Noč, ko so zajeli Busha (The Night of Bush Capturing), ki jo je navdušencem ponujala Al Kaida. Ker si ni znal predstavljati, kako so se tisti, ki so se pred Američani do pred kratkim skrivali v pečinah, naenkrat prelevili v uspešne ustvarjalce sodobnih elektronskih igrač, je pričel raziskovati, kako je igra nastala. Ugotovitev je bila osupljiva, saj je Noč, ko so zajeli Busha prej nosila naslov Iskanje Sadama (Quest for Saddam). Al Kaida je igrico heknila Američanom in jo preoblekla v novo obleko. Zdaj je bil na vrsti Bilal. Ukradel je predelano igro in vanjo vstavil svojega avatarja. Samomorilski bombaš Wafaa je po smrti svojega brata postal Al Kaidin rekrut in se pridružil lovu na Busha.
Ko je bila videoigrica prvič na ogled, so njeno prikazovanje najprej prepovedali v univerzitetni galeriji, ko so projekt preselili v zasebno galerijo v New Yorku, pa je bil prostor še isti dan zaprt za javnost. Oblast je izkoristila znameniti in za te namene zelo pripraven anglosaksonski predpis o zdravju in varnosti, na podlagi katerega so projekt preprečili že marsikateremu umetniku. Tokrat je bil razlog za zaprtje premajhna širina vrat galerije, ki do tistega dne ni povzročala kakšnih večjih težav zdravju in varnosti obiskovalcev. Toda oblast je končno bitko izgubila, saj je bila po protestih in pritožbah primorana galerijo znova odpreti, Bilalov projekt pa se je medtem hitro širil po svetovnem spletu.
Projekti Wafaa Bilala spodbujajo dialog in opozarjajo na resničnost iraškega vsakdanjika. Ta je za nas, srečneže, navadno skrita za gladkim LCD-zaslonom, ki omogoča distanco, otopelost in pozabo. V projektnem prostoru Aksiome sodobna tehnologija razgali resnico. Hvala, Janez Janša!
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.