Prva povojna generacija, ki ji grozi slabše življenje kot njihovim staršem

Mladi v Evropi so do zdaj živeli v prepričanju, da jih čaka boljše življenje kot njihove starše, zdaj pa so postavljeni na stranski tir in jim grozi, da bodo izgubljena generacija, v Guardianu piše poljski sociolog Zygmunt Bauman. Po več desetletjih, ko so mladim pričakovanja rasla, so ta za sedanjo generacijo v padcu, ne v postopnem padcu, ampak strmem, ki onemogoča kakršne koli upanje za mehek in varen pristanek. Kljub izobrazbi in pričakovanjem mladim danes grozi dolgotrajna brezposelnost in »slaba delovna mesta«, današnji mladi so prva povojna generacija, ki jim grozi slabše življenje kot njihovim staršem.

Mladim, ki zdaj vstopajo na »tako imenovani trg dela«, so obljubljali in zagotavljali, da je njihov življenjski cilj preseči uspehe, ki so jih dosegli njihovi starši, in da dejansko lahko sežejo više piše Bauman. Nihče jih ni pripravil na zniževanje vrednosti zasluženega, na negotovost zaposlitev, brezposelnost, nasploh na negotovosti in težke razmere. Višje kot so gledali, bolj prevarani se bodo počutili in bolj razočarani bodo.

V zadnjih dveh desetletjih so se občutno povečale možnosti za študij, ljudem z visokošolsko diplomo so bila obljubljena dobra delovna mesta, svetla prihodnost in slava. Tej skušnjavi se tako rekoč ni bilo mogoče upreti. Zdaj se vedno več zapeljanih zbira v skupini razočaranih. Diploma na priznani univerzi je bila mnogo let najboljša investicija, ki so jo ljubeči starši lahko naredili za prihodnost svojih otrok. Vsaj verjeli so, da je tako. To upanje se je zdaj razblinilo. Trg dela za imetnike takšnih diplom se zmanjšuje hitreje kot trg dela za tiste, ki nimajo univerzitetne izobrazbe. Pred zaloputnjenimi vrati danes ne ostajajo le tisti, ki jim ni uspelo narediti, kar naj bi bilo potrebno za uspeh, ampak tudi tisti, za katere je veljalo, da so naredili vse, kar je potrebno.

Napredek na družbeni lestvici s pomočjo izobrazbe, predstavljen v bleščečih barvah pod imenom meritokracije, je več desetletij služil kot figov list za prikrivanje dejanske neenakosti ljudi in razlik glede perspektivnosti: dokler je diploma v družbi zagotavljala uspeh, so ljudje, ki jim je spodletelo, za to lahko krivili le sebe, le nad seboj so lahko bili razočarani in besni. Zdaj je iskanje službe postalo problem veliko širše množice ljudi, zato razmere postajajo vse bolj eksplozivne.

Francoski politolog Louis Chauvel je že pred dvema letoma v članku v Le Monde vprašal, koliko časa bo trajalo, da se bodo združili jezni pripadniki generacije, rojene po vojni, ki jim grozi, da ne bodo dobili pričakovanih pokojnin, in pripadniki mlade generacije, ki sploh ne dobijo priložnosti, da bi si pokojnino lahko začeli služiti. In kaj bo ta združitev prinesla še ni jasno. Prinese lahko novo vojno med generacijami, novo rast ekstremizma, ki se mu bo pridružilo vse več razočaranih in zavrženih pripadnikov srednjega sloja. Ali pa bodo ljudje vseh generacij stopili skupaj v soglasju, da sedanji sistem ni več vzdržen in potrebuje prenovo, zaključuje poljski sociolog.

Evropska komisija mladim, ki doma ne dobijo zaposlitve, priporoča, naj gredo tja, kjer jo lahko dobijo. Pilotni projekt »Your first EURES job« naj bi pomagal 5 tisoč mladim v EU najti zaposlitev v drugih državah članicah. »Narobe je trditi, da mladi niso zaposljivi, so zaposljivi, a pogosto delodajalci v njihovi domači državi ne potrebujejo kadrov z njihovo izobrazbo in kvalifikacijami, v drugih državah članicah pa prav takšne kadre iščejo. Zato je te mlade in te delodajalce smiselno povezati,« razlagajo na evropski komisiji.

Spodbujanje mladih, naj si poiščejo službo v tujini, ima tudi slabo plat, ki se imenuje beg možganov, kajti izobraženi mladi, ki odidejo v tujino, se večinoma ne vračajo. »Če bi mlade vprašali, ali naj odidejo v tujino, kjer lahko najdejo zaposlitev ali bi raje čakali na priložnost enkrat v prihodnosti doma, bi se verjetno večina odločila, da hočejo službo zdaj,« na to odgovarjajo na komisiji.

Romuni imajo z begom možganov precej drugačne izkušnje. »Tukaj imam pismo svoje nekdanje učenke. Prosi me za pomoč, naj pomagam, da ne bo vsakdo, ki lahko gre, odšel delat v tujino. V Romuniji tako rekoč ni več mogoče dobiti kvalificiranega inštalaterja, električarja, primanjkuje zdravnikov, medicinskih sester. Otroci odraščajo brez staršev, zanje skrbijo starejši bratje in sestre ali stari starši, s svojimi starši se pogovarjajo le po telefonu ali prek spleta. V Romuniji družba dobesedno razpada, pa tega nihče noče videti,« je že pred štirimi leti, torej pred izbruhom krize, svarila romunska evropska poslanka Gabriela Creţu. Irski profesor Philip O’Connell pa je razlagal, da Irci že vseskozi odhajajo v tujino, ker je zanje »trg dela mednarodna zadeva oziroma mreža«, a se tudi vračajo, ko se razmere izboljšajo.