Kjer si ljudje pomagajo med seboj, imajo manjšo brezposelnost

Roxanne Hollander je začela ponujati masažo, akupunkturo in kiropraktiko za četrtino cene. Lee Pollard je podaril 500 rabljenih računalnikov revnim otrokom in upokojencem, ki so mu jih ljudje prinesli v delavnico. Tony Sullivan, ki popravlja in prodaja glasbene instrumente, se je odločil ponuditi brezplačne ure glasbene šole, ko se mu je zmanjšalo število učencev, ker te dejavnosti vse več staršev svojim otrokom ne more več plačevati. »Vsakdo, ki stopi skozi vrata je več ali manj prijatelj. To so vse ljudje iz tega majhnega mesta, iz tega območja. To so moji sosedi in trpijo. Skušam jim pomagati, kolikor jim lahko,« je povedal novinarki Ledi Hartman, ki je za The Christian Science Monitor napisala članek Rešitve za službe: Ali lahko dobrodelnost v mestu zmanjša brezposelnost?

Elizabeth Anderson je lastnica objekta, v katerem ima Tony Sullivan delavnico in prodajalno. Z njim se strinja, zato mu je znižala najemnino. »Potrebovala bi 100 dolarjev, a ne tako, kot jih potrebuje trgovina. To se na dolgi rok splača ohraniti, ker ljudje s tem, ko ohranijo svojo dejavnost, pomagajo gospodarstvu in skrbijo za lastno blaginjo in blaginjo mesta,« pojasnjuje svojo odločitev.

Čeprav je znanstveno to težko dokazati, obstaja veliko dokazov, da je v mestih in območjih, kjer živijo ljudje, ki si med seboj pomagajo, manj zaposlenih izgubilo službo, piše Hartmanova. Herbert Gintis, ekonomist na univerzi Massaschusetts, ki se ukvarja z vedenjem ljudi, pravi, da ni novost, da se medsebojna pomoč izplača. To velja že dva milijona let. Začelo se je, ko so lovci in nabiralci začeli živeti skupaj. S tem, ko so začeli sodelovati in skupaj sprejemati odločitve, so si povečali možnosti za preživetje. Še danes ob vsem razvoju in napredku civilizacije skupnosti večinoma ne delujejo na podlagi zakonodaje, ampak vzajemnosti in sodelovanja. »Skupnost je oblika družbene organizacije, v kateri se kontrola neformalno izvaja prek sodelovanja. Ljudje zgolj sodelujejo – pridejo na mestni sestanek, se pogovarjajo. Vsak skrbi za svojo lastnino, kajti če ne bo, ga bodo sosedje okrcali,« pravi Gintis. Princip »skupaj obstanemo, ločeni propademo« je po njegovih besedah danes enako pomemben, kot je bil v prazgodovini.

Študija, ki jo je oktobra lani objavil inštitut National Conference on Citizenship, je pokazala, da imajo države in mesta, kjer so ljudje aktivni in si pomagajo med seboj, manjšo brezposelnost. Direktor inštituta David Smith razlaga, da sodelovanje ljudem omogoča, da pridobijo sposobnosti, ki jih lahko uporabijo na delovnem mestu, pa obveščeni so, kaj se dogaja. Veliko ljudi recimo dobi zaposlitev prek prijateljev ali kolegov. Kdor je v skupnosti aktiven, ima širšo mrežo, delodajalci pa lažje najdejo ljudi s sposobnostmi, ki jih potrebujejo. Poleg tega ljudje, ki imajo stike v svoji skupnosti, v manjši meri izgubijo upanje in verjamejo, da svoje težave lahko rešijo in imajo tudi voljo za to.

David Smith pravi, da je ta »družbeni kapital« enako pomemben za gospodarsko okrevanje skupnosti kot subvencije države ali podjetij. Brez človeškega kapitala nobena finančna pomoč ne more obroditi sadov. Robert Sampson, sociolog na univerzi Harvard, je 15 let raziskoval soseske v Čikagu. Preučeval je, kako družbene razmere bodisi krepijo bodisi ovirajo altruizem na lokalni ravni. Razmere v posamezni soseski niso odvisne le od tega, kako revna ali bogata je, ključno je tudi, koliko organizacij, kjer se ljudje lahko srečujejo in sodelujejo, v njej deluje. Ni pomembno, ali so to neprofitne organizacije, cerkve, košarkarska društva ali lokali. Ko se posameznik pridruži skupini ali organizaciji, se mora pogovarjati. »Pripovedujejo si o drugih aktivnostih, tako nastajajo mreže in ljudje se pridružujejo organizacijam, ki se jim sicer ne bi pridružili,« razlaga Sampson. S tem seveda ni mogoče rešiti globalne gospodarske krize, je pa mogoče zmanjšati bolečino. Vsa altruistična dejanja na svetu skupaj ne morejo rešiti skupnosti, če recimo propade celotna industrija v njej in vsi ljudje izgubijo zaposlitev. A ljudje še vedno lažje preživijo, če si pomagajo med seboj.

Kellee Metty in njen mož sta recimo v Chatham Countyu imela pred recesijo uspešno gradbeno podjetje, hiše sta prodajala prek nepremičninskih agencij. Zdaj bi morala podjetje zapreti, če jima sosedje ne bi pomagali iskati kupcev. To je le eden od primerov. Lokalni časopis ima posebno stran, kjer objavlja ponudbe za dostavo hrane lokalni telovadnici, izmenjavo kuponov v knjižnici, o delavnicah za iskalce zaposlitve, o zbiranju denarja za lokalno nadzorno organizacijo. Grafična oblikovalka Lesley Landis pravi, da so ljudje v Chatham Countyu med seboj tesno povezani predvsem zato, ker nikoli niso bili odvisni od velikih podjetij, vseskozi so morali sami skrbeti zase.

Profesor na univerzi George Wasington Amitai Etzioni prav tako spoštuje prostovoljstvo in ni presenečen, da skupnosti z večjim številom prostovoljcev lažje kljubujejo krizi, a hkrati tudi opozarja, da današnje krize s prostovoljstvom ni mogoče rešiti. Problem sodobne družbe je v tem, da je padla iz ravnovesja. Družba je stolček s tremi nogami, ki so vlada, trg in skupnost. Dve nogi sta danes predolgi, ena pa prekratka. Predolgi sta nogi, ki predstavljata vlado in trg, prekratka pa tista, ki predstavlja skupnost. Zato je družbo treba preoblikovati, a to ne pomeni, da je treba nadomestiti bodisi vlado bodisi trg. Ravnovesje tudi ni mogoče, če vsak vleče na svojo stran.

Ryan Messmore iz konservativnega inštituta Heritage Foundation se prav tako strinja, da je problem sodobne družbe neravnovesje. Pravi, da družbenih problemov ni mogoče rešiti z denarjem, ker ljudje poleg finančne pomoči potrebujejo tudi duhovno in duševno hrano. To pa lahko zagotovijo različne družbene skupine in organizacije.

David Smith pravi, da so ljudje lahko razdeljeni, ko gre za politično prepričanje, a to se lahko zelo hitro spremeni, ko ugotovijo, koliko skupnega imajo s svojimi sosedi. V času, ko je zaupanje ljudi v vlado in podjetja na zgodovinsko nizki ravni, je po njegovem prepričanju sodelovanje v skupnosti lahko gibanje, ki bo gospodarstvo povleklo iz recesije in vnovič povezalo družbo.