Demokracija ali evro

V demokratični uniji suverenih držav se ni mogoče opirati na pravila, če ta za njihove državljane niso več sprejemljiva

Evropska unija je prostovoljna kvazi federacija iz suverenih in demokratičnih držav, kjer so volitve pomembne in si volivci v vsaki državi prizadevajo odločati o svoji usodi, ne glede na želje in interese partnerskih držav članic. Oktobra lani je tedanji predsednik grške vlade Jorgos Papandreou predlagal, da bi Grki na referendumu odločali o drugem programu mednarodne pomoči, za katerega so se voditelji članic EU dogovorili na vrhu v Bruslju.

A nemška kanclerka Angela Merkel in tedanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy sta mu takoj povedala, da bi bil ta referendum v nasprotju z dogovorom, ki so ga voditelji pravkar sprejeli o drugem programu za mednarodno pomoč Grčiji. In Grki tako niso dobili priložnosti, da bi se izrekli o tem programu na referendumu. Dejansko so ta referendum bile volitve maja letos. V demokratični uniji suverenih držav se ni mogoče opirati na pravila, če ta za njihove državljane niso več sprejemljiva, piše Daniel Gros, direktor bruseljskega inštituta CEPS.

Zaradi tega veliki načrti za vzpostavitev politične unije, s katero bi podprli evro s skupno fiskalno politiko ne morejo biti uspešni, dokler so članice EU demokratične in suverene države. Vlade lahko podpisujejo pogodbe in slavnostne zaveze, da bodo svojo fiskalno politiko podredile pravilom EU oziroma natančneje željam Nemčije in Evropske centralne banke, a na koncu ostajajo »ljudje« dejanski suveren in odločijo, da ne bodo upoštevali obljub svoje »vlade«, zavrnejo prilagoditvene programe, ki jim jih predpišejo v »Bruslju«.

Gros piše, da lahko vsaka članica izstopi iz EU in območja evra, ko zaveze, ki bi jih morala spoštovati, znajo postanejo preveliko breme. Do zdaj je veljalo prepričanje, da bi bili stroški izstopa tako visoki, da bi bilo to nepredstavljivo. Vsaj za Grčijo to ne velja več. Gledano širše pa so zaveze EU postale odvisne od nacionalnih prednostnih nalog. Tudi skupne evrske obveznice recimo ne morejo biti rešitev, dokler so države članice povsem suverene, kajti investitorjem nihče ne more zagotoviti, da bi v primeru velike recesije ali razpada območja evra vse države članice plačale svoj del garancij oziroma da bi plačale tudi za druge ne le zase.

Prav tako ni mogoče zagotoviti, da bodo vse države članice spoštovala stroga pravila za fiskalno disciplino. Kako hitro posamezna članica lahko spremeni zaveze, se je pravkar pokazalo v Franciji z zmago Francoisa Hollanda na predsedniških volitvah. Kakšne vire imajo kreditodajalke v primeru, če dolžnice postanejo večina in se odločijo, da bodo povečale zadolževanje, sprašuje direktor bruseljskega inštituta. Sveženj šestih predpisov za krepitev fiskalne discipline (šesterec) je uzakonil evropsko komisijo kot arbitra, a kaj ko njene sklepe države članice lahko odpravijo z dvotretjinsko večino glasov. Vprašanje je tudi, ali bi se velika država članica podredila zahtevam »neizvoljenih funkcionarjev v Bruslju«.

Poučen je primer Španije, kjer je nova vlada, ki jo vodi Mariano Rajoy, najprej dala vedeti, da ji ni treba spoštovati varčevalnega programa, ki ga je sprejela prejšnja vlada, potem pa ga je omilila. »Dejstvo je, da so v EU velike države članice bolj enakopravne kot majhne. To seveda ni pravično, a nezmožnost EU, da bi uveljavila svoje videnje demokratičnih držav, je lahko včasih najboljša rešitev, kajti tudi evropska komisija se lahko zmoti,« piše Daniel Gros. Širše sporočilo grških in francoskih volitev v maju je, ugotavlja, da je namen kreditodajalcev, da bi vzpostavili dobronamerno diktaturo trčil na upor dolžnikov. Finančni trgi so dobili dokaz, da volivci preprosto lahko odločijo, da država dolgov ne bo vrnila.

Ta scenarij se je dejansko uresničil v primeru Grčije, a usoda evra je odvisna od večjih članic, zlasti Španije in Italije. Le odločni ukrepi njunih vlad, ki jih bodo podprli državljani v prepričanju, da je zanje kljub težavam najbolje ohraniti evro, ob neomejeni podpori preostalih članic območja evra bodo prepričali finančne trge. V tem trenutku nič manj ne more rešiti skupne evropske valute, zaključuje Gros.