In če bi se Zemlja imenovala Blato?

Novica, da bo štajersko in trenutno evropsko prestolnico kulture obiskala Laurie Anderson, kultna newyorška vsestranska umetnica, ki bi v svojem CV-ju lahko nanizala zavidljivo število večinoma umetniških poklicev – umetnostne zgodovinarke, kiparke, glasbenice, multimedijske umetnice, pisateljice, režiserke in še česa –, je v slovenski javnosti odjeknila kot strela z jasnega, pri čemer so tako mediji kot vodstvo EPK ponosno napovedovali prihod »ene največjih umetnic 20. in 21. stoletja«.

A nekateri pripadniki alternativne kulture iz Maribora niso bili tako navdušeni kot organizatorji, saj so po elektronski pošti in družabnih omrežjih nekaj dni pred koncertom pošiljali zapise proti njenemu nastopu, kar bi že tako bolehno ponudbo popularnoglasbenih praks pod vodstvom organizatorjev EPK in pod Pohorjem nasploh skrčilo na najnižjo možno raven.

Kljub virtualnim protestom je Andersonova navsezadnje prispela v Maribor, kjer je v dvorani Tabor uprizorila prepričljivo, poetično koncertno pripoved Dirtday!, ki je bila pravzaprav zadnji del trilogije, ki so jo obiskovalci njenih glasbeno-scenskih performansov doslej imeli priložnost spoznati že v prejšnjih predstavah Happiness in The End of The Moon.

Glasbena pot Laurie Anderson ni bila nikoli usmerjena zgolj v ustvarjanje glasbe in lahko rečemo, da svoj umetniški izraz izraža predvsem z govorjeno besedo. Ta je prevladovala tudi na mariborskem nastopu. Po uvodnem intru, ki ga je izvedla na svoji znani električni violini (in med katerim so imeli fotografi natančno tri minute za uradno fotografiranje dogodka), je začela skrbno zrežirani performans, med katerim je pripovedovala o evoluciji, Darwinu, slišali smo znano zgodbo o pavjem repu, dotaknila pa se je tudi aktualnih političnih in družbenih vprašanj današnjega zahodnega sveta.

Pripovedovanje, opremljeno s slovenskimi podnapisi na velikem zaslonu, je potekalo z minimalistično, elektronsko glasbeno spremljavo in občasnimi violinističnimi solo točkami, v katerih je Andersonova v skladu s potekom pripovedi z efekti občasno spreminjala register svojega glasu.

Minimalistično urejen oder z velikim zaslonom v ozadju, na levi še en manjši zaslon z naslanjačem in na desni mizica z instrumenti so bili zgolj del odlično zrežiranega performansa, s katerim poskuša umetnica spregovoriti o težavah današnjega človeka, pa tudi o svojih intimnih doživetjih (z videom je predstavila denimo svojega pokojnega psa Lolabelle), o katerih je spregovorila izrazito poetično.

A če mislite, da bo njeno pripovedovanje rešilo človeštvo ali v današnji družbi zanetilo kakršnokoli spremembo, se motite. Umetnost ne more spremeniti družbe, lahko pa z različnimi sredstvi izrazi svoje mnenje o njej. In prav to je storila Andersonova na mariborskem nastopu.