Sweet Billy Pilgrim: Crown and Treaty

+ + + + +

Londonska skupina, ki si je nadela ime po junaku iz Vonnegutovega romana Klavnica pet, do leta 2009 ni dosegla nikakršnih uspehov, saj je do takrat v samozaložbi izdala le prvenec We Just Did What Happened and No One Came (2005) in dva EP-ja: Stars Spill Out of Cups/Atlantis in Brugada.

Stvari so se spremenile, ko jo je britanska glasbena javnost opazila po izidu drugega albuma Twice Born Men (2009), izdanega pri založbi Samadhisound Davida Sylviana, umetnika, s katerim je skupina že večkrat sodelovala. Twice Born Men je z navidezno preprostostjo in hkratno večplastnostjo prepričal tudi žirijo, ki podeljuje ugledne britanske glasbene nagrade mercury, da je skupino in njen album vključila v ožji izbor.

To je bilo dovolj, da se je londonski trio začel pogosteje pojavljati v medijih, temu pa so sledili tudi vse pogostejši nastopi. Sweet Billy Pilgrim je postala zasedba, ki je izvirni glasbeni izraz enkrat predstavila na ugledni prireditvi, in to je veljake iz še živečih multinacionalk spodbudilo, da so ji ponudili pogodbo za snemanje nove plošče. Drugo je zgodovina: izvirnemu triu, ki ga sestavljajo pevec, kitarist in tekstopisec Tim Elsenburg, basist Anthony Bishop in bobnar Alistair Hamer, se je leta 2010 priključila še kitaristka in vokalistka Jana Carpenter, plod njihovega skorajda triletnega ustvarjanja pa je Crown and Treaty, album, ki se deloma naslanja na njihovo dosedanje delo, deloma pa ubira drugačne glasbene smeri.

Trio je na prvih ploščkih v svojo glasbo vnašal veliko folk elementov in jih nato posodobil z elektronskimi posegi in izvrstnimi, žanrsko nedoločljivimi obrati, tokrat pa se bolj posveča produkciji, pri čemer ne izgublja izvirnosti, ki jo je tako dobro zastavil na albumu Twice Born Men. Glasba skupine Sweet Billy Pilgrim se znova nanaša na preteklost, tradicijo in inovacijo. Fantje in dekle se spretno gibljejo med različnimi žanri, ki bi jih lahko brez težav uvrstili v zlata glasbena obdobja prejšnjega stoletja, vendar to počno s tolikšno predanostjo, modrostjo in iskrenostjo, da vsaka od devetih skladb zveni več kot dovršeno. Že otvoritvena Joyful Reunion nas opozarja, da gre za album, ki je v vsej svoji preprostosti izjemno večplasten: od Elsenburgovega melanholičnega vokala, njegovih besedil, dovršene spremljave do izvrstnih aranžmajev in občasnih elektronskih intervencij, ki skladbam dodajajo pomemben pridih sodobnosti. Vsaka od devetih skladb je sestavljena iz več slojev, ti pa nas pripeljejo do bistva izvirne in nepretenciozne glasbe, ki se močno spogleduje s folkom, z indie-rockom in tudi s popom – zlasti sedaj, ko je album izšel pri multinacionalki – in je preprosto ne moremo primerjati z ničimer znanim. Mojstrovina.