Zakaj so ugodni nakupi slabi

Iskanje izdelkov in storitev po ugodni ceni je postalo del naše kulture. Ljudje se vozijo na drug konec mesta kupit izdelek, ki je v akciji za evro ali dva cenejši kot v najbližjem trgovskem centru, prek spleta kupujejo izdelke, za katere jim ponudniki zagotavljajo, da jih nikjer drugje ne bodo dobili ceneje, kupujejo kosilnice zato, ker so v akciji, ne zato, ker bi jih potrebovali. Varčnost je postala neskončen lov za izdelki in storitvami po najnižji ceni, piše publicist Marq de Villiers na spletni strani Centra za napredek stabilnega državnega gospodarstva.

Ta lov ima več negativnih učinkov. Zaradi njega proizvajalci postavljajo ceno pred kakovost, ni več pomembno, ali je reč mogoče uporabljati dalj časa, kot porabimo za odmotavanje embalaže, pomembno je, da je cenejša od konkurence. Zaradi tega se stvari ne izplača več popravljati, servisirati, le metati v smeti in kupiti nov poceni nadomestek. Da proizvajalci lahko naredijo poceni izdelke, zaposlenim znižujejo plače oziroma lastniki podjetij proizvodnjo selijo v države s cenejšo delovno silo, oglaševalci pa jim izdelujejo oglase, ki vsebujejo vse večje laži.

Zaradi lova za poceni izdelki izumirajo majhna podjetja z lokalno proizvodnjo, ker ne zmorejo več konkurence z nadnacionalkami in velepodjetji. Ta lokalna podjetja so v veliki meri podjetja, ki so ves čas poslovanja spoštovala visoke standarde za socialno varnost zaposlenih, so izplačevala ustrezne plače in proizvajala kvalitetne izdelke in storitve. Sedanji sistem pa nagrajuje čim bolj množično proizvodnjo in spodbuja kupovanje stvari, ki jih dejansko ne potrebujemo.

S prevlado nadnacionalk in velepodjetij smo izgubili pošten odnos do zaposlenih in tudi do izdelkov in storitev, izgubili zaposlene, ki se na svojem delovnem mestu dobro počutijo, navaja Marq de Villiers. V širšem smislu je kultura, ki ceni standarde, zaposlene in veščine, postala degradirana, prevladala je miselnost, da konkurenca vodi do močnejše, višje razvite industrije prek procesa »kreativnega uničenja«. Dobili pa smo vojne za cene in veliko znižanje standardov, dobili smo trgovske centre brez tradicije in vesti, delovna mesta, zaradi katerih izginja srednji sloj.

Kaj se zgodi, če nehamo trošiti na tak način? To je velika uganka. Naše gospodarstvo temelji na potrošništvu, potrošnja zato zagotavlja delovna mesta in delovanje gospodarstva. Kako izvesti prehod, če ljudje prenehajo trošiti? V preteklosti je takšne prehode bilo mogoče izvesti s tehničnim napredkom. Kočije so nadomestili avtomobili, proizvajalce kočij pa proizvajalci avtomobilov. A kaj se zgodi, če prenehamo kupovati nekaj, ne začnemo pa namesto tega kupovati nekaj drugega? Če bi se ljudje prenehali briti, bi ogromno ljudi, ki si služijo kruh z izdelavo, prodajo in oglaševanje vsega, kar je potrebno za britje, izgubilo zaposlitev. To velja za vse države, regije, lokalne skupnosti.

Novinar Andrew Revkin, ki za New York Times poroča o okoljskih temah, je pred kratkim postavil vprašanje, kako zagotavljati rast gospodarstva brez delovnih mest in davkov, ki jih omogoča proizvodnja nepotrebnih izdelkov in storitev. Njegov odgovor je, da trg ne loči med dobrim in slabim. Če ljudje hočejo kramo, jim jo bo trg dal. Torej je kriva vest tistih, ki vodijo gospodarstvo. Jasno, da je slednje cinizem.

Marq de Villiers v Revkinovem vprašanju vidi osnovo za odgovor. Sprašuje, kako zagotavljati rast gospodarstva. Villiersov odgovor je, ne rasti, kajti trošiti manj je lahko največ, kar lahko naredimo za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, a tega kljub temu nihče ne omenja, ker ogroža gospodarsko rast, ta pa je glavni razlog za povečevanje izpustov.