Afera „evrohlačke“

Po pogromu zoper film Jaz sem Janez Janša še pogrom zoper umetnico Tanjo Ostojić

Direktor Viba filma Gregor Pajić je nedavno zakuhal afero „dvesekundna orgija“. Ker je nekje zgolj slišal, da naj bi se v nedokončanem filmu Jaz sem Janez Janša, v katerega naslovu je ime, enako imenu predsednika vlade, znašla gola moška telesa pri skupinskem spolnem odnosu, je zagnal vik in krik. Pajić, ki je povzdignil glas v bran liku predsednika vlade, je pretiraval, zavajal, predvsem pa govoril na pamet. A koga še brigajo dejstva: sledil je pogrom.

Zdaj sta podoben pogrom doživeli ljubljanska Galerija Škuc in njena razstava Telo, politika, agens ..., na kateri so na ogled dela priznane srbske vizualne umetnice Tanje Ostojić. Ta v ospredje svojega dela že dolgo postavlja svoje telo in ga s tem uporablja kot politično orodje. Eden njenih najodmevnejših projektov je Untitled/After Courbet (L´origine du monde) - zanj si je nadela modre hlačke z rumenimi zvezdami in fotografirala svoje mednožje. S tem med drugim sporoča, da so tujke v EU dobrodošle le, če slečejo perilo.

V Škucu so ta prepoznavni plakat, ki ga je navdihnila znamenita slika Gustava Courbeta Izvor sveta, že velikokrat analizirana in interpretirana, med interpretatorji so denimo tudi Irwini in Slavoj Žižek, umestili na vidno mesto - v izložbo. A prav to je tako ogorčilo Žensko zvezo NSi, da je njena predsednica Mojca Kucler Dolinar galerijo, mimo katere hodijo „malčki, ki še niso sposobni kritične presoje“, pozvala, „naj umakne fotografijo, tovrstne provokacije pa naj prenehajo biti financirane z davkoplačevalskim denarjem“, saj gre za očitno provokacijo EU, njene politike in kulture.

Zanimivo je, da naša najbolj katoliška stranka ni protestirala tudi, ko je cerkveni kabelski operater T2 predvajal trdo pornografijo. Zmotile so jo šele „evrohlačke“. Kustos razstave Tevž Logar v tem prepoznava „lep primer nestrpnosti in poskusa revizije družbenih vrednot“. Sprašuje se, kaj naj bi bilo pravzaprav nedostojno: kritična misel umetniškega dela ali razgaljeno žensko telo. „Tako ena kot druga ’nedostojnost’ sta že dolgo, dolgo del umetniškega kanona, o čemer navsezadnje govorijo postavitve v številnih muzejih in drugih javnih prostorih ter zapisi in podobe v knjigah in arhivih,“ opozarja Logar. Hkrati pa je protest še enkrat dokazal, da umetniška dela v realnem prostoru dejansko lahko delujejo kritično angažirano.

Kucler Dolinarjeva se je pri protestu sklicevala na primer Avstrije, kjer so to konkretno delo Ostojićeve pred leti umaknili z razstave, menda zaradi moralne oporečnosti. A Ostojićeva, ki se čudi, kako lahko politična stranka grozi ugledni umetniški instituciji s cenzuro in prekinitvijo že tako skromnega financiranja, se še dobro spomni, kaj se je zares zgodilo. Senzacionalistični bulvarski mediji so tik pred avstrijskim predsedovanjem EU zakuhali škandal, politiki so pritisnili na kustose, ti pa so se jim uklonili.

Logar zagotavlja, da umetniško delo Untitled/After Courbet ostaja sestavni del razstave v Galeriji Škuc.