Arogantno ministrstvo

S projektom združevanja srednjih šol namerava ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport na leto privarčevati približno 2,8 milijona evrov. Predvsem zato, ker bi z združevanjem šol delo izgubili ravnatelji, knjižničarji, svetovalni delavci in vzdrževalci učne tehnologije. Skupaj bi po načrtu ministrstva združevanje vplivalo na kar 10 tisoč dijakov, od Kočevja do Maribora. Minister Žiga Turk je o razlogih, zakaj šole pravzaprav združujejo, dal več nasprotujočih si izjav. Enkrat, da gre za varčevanje, potem da gre zgolj za združevanje na papirju, nazadnje pa je omenil, da sedaj v Sloveniji šole financiramo na glavo dijaka in ne na razred, »in razmišljamo, da bi šole organizacijsko združili, kar bi omogočilo preživetje tudi manj popularnim smerem«.

V večini primerov se sicer ravnatelji z načrti strinjajo, v Celju, v Novi Gorici in v Mariboru pa zadnje poteze ministrstva ali ne razumejo ali ji nasprotujejo. V Mariboru namerava ministrstvo k Tehniškemu šolskemu centru na Teznem pripojiti med drugimi tudi največjo srednjo šolo v Mariboru, Srednjo elektro-računalniško šolo (SERŠ), čemur se je aktualni ravnatelj Ivan Ketiš uprl. Pri tem so ga tudi s protesti podprli dijaki in njihovi starši. Na ministrstvu namreč prizadetim še vedno ne znajo natančno pojasniti, zakaj nameravajo SERŠ pripojiti tehniškemu centru. SERŠ recimo ni majhna šola, ki so se jih na ministrstvu odločili ukiniti, nima majhnega vpisa, ampak celo rekordni vpis, in nima materialnih ali finančnih težav. Če pa bi šolo čez morda leto dni res preselili na Tezno, bi mnogi dijaki, ki se v Maribor vozijo sedaj z vlakom, morali v šolo še z enim avtobusom.

Na argument ministrstva, češ da bi z združevanjem šol omogočili preživetje manj priljubljenim smerem na SERŠ, odgovarjajo, da njihove izkušnje kažejo ravno nasprotno. »Združevanja v center povzročijo še manjšo prepoznavnost deficitarnih poklicev in zmanjšanje vpisa zanje. Na to povsem jasno kaže primer Tehniškega šolskega centra Maribor. Pred združitvijo je imela Srednja strojna šola več kot 700 dijakov, Srednja strojna in poslovna pa okoli 350. Po dveh letih imata skupaj le še 630 dijakov.« Poleg tega je bila pred združitvijo Srednja strojna šola v Mariboru precej prepoznavna, podobno, kot je danes tudi SERŠ, po vključitvi v center pa je to identiteto izgubila.

Ivan Ketiš je eden najstarejših in najbolj izkušenih ravnateljev v Mariboru, ki si je upal upreti odločitvam ministrstva za šolstvo. Slednje on, pa tudi dijaki in starši, opisujejo kot »neverjetno arogantne«. S projektom združevanja srednjih šol v Mariboru se je ministrstvo za šolstvo zadnjič ukvarjalo pod ministrom Slavkom Gabrom. A tisti projekt ni trajal dva ali tri mesece, temveč tri leta. V tem času, se spominja Gaber, so opravili tudi številne raziskave, vključno z recimo prometno študijo. Prav tako so poskušali upoštevati interese občine, dijakov in ne nazadnje tudi učiteljev, s katerimi so imeli številne sestanke. Predvsem pa niso, kar velja v Sloveniji že od začetka devetdesetih, sprememb uvajali med samim glavnim učnim obdobjem, od februarja do septembra.

Ministrstvo za šolstvo tokrat ni opravilo nobene analize. Zaradi tega so ministra Turka s SERŠ v zadnjem sporočilu za javnost pozvali, »naj zaupa izkušnjam dolgoletnih ravnateljev mariborskih šol, ki poznajo specifiko okolja, programov, socialnih razmer dijakov, se jim ne posmehujejo in jih ne ignorirajo«. Državna sekretarka Mojca Škrinjar naj bi ob tem napovedala, da bodo na SERŠ v kratkem »dobili sklepe«, kot so si jih na ministrstvu zamislili, in pa, da bodo v začetku septembra na ministrstvu za šolstvo imenovali svojega »v.d.« ravnatelja. No, ministrstvo ravnateljev ne imenuje niti ne daje soglasja k imenovanju. Izrazi lahko le mnenje.