Privatizacija učenja

Kmetijstvo lahko danes v Sloveniji študirate že na petih visokošolskih in štirih višješolskih ustanovah. Skorajda ni mesta, večjega ali manjšega, kjer kdo ne bi akreditirano poučeval agronomije. Nekoč je bilo to mogoče le v Ljubljani, na Biotehniški fakulteti. Kasneje, od sredine devetdesetih, se je Ljubljani pridružil Maribor, sedaj Fakulteta za kmetijstvo in »biosistemske« vede. V zadnjih letih pa so študij kmetijstva začeli ponujati še na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije v Kopru, na Visoki šoli za vinogradništvo in vinarstvo v Novi Gorici in od tega meseca tudi na Dolenjskem v Novem mestu. Minuli teden je namreč Nakvis, nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu, soglašala z ustanovitvijo že pete kmetijske visoke šole. Tokrat s precej menedžerskim imenom: »Visoka šola za upravljanje podeželja«.

Univerzitetna agrarna revolucija

Ustanovitev nove, že pete visokošolske kmetijske institucije je seveda že na prvi pogled skregana z zdravo pametjo. Pomislimo za trenutek samo, da lahko agronomijo v trikrat večji Avstriji študirate le na Dunaju, v zloglasni Finski s 5,3 milijona ljudi, pa »le« na dveh univerzah. V Sloveniji pa poleg zgoraj naštetih petih visokošolskih institucij kmetijstvo intenzivno ponujajo še na štirih višjih strokovnih šolah, od Biotehniškega centra Naklo do Višje šole za »hortikulturo in vizualne umetnosti Celje«. Ponudba kmetijskih strokovnjakov tako že zdavnaj presega povpraševanje. Na leto je v Sloveniji razpisanih kar 550 vpisnih mest za bodoče kmetijske strokovnjake, ki so, sodeč po podatkih zavoda za zaposlovanje, med najbolj nezaposljivimi. V povprečju vsak mesec službo išče 60 diplomiranih inženirjev kmetijstva, 100 inženirjev agronomije. Zato je bilo seveda popolnoma pričakovano, da so znotraj postopka pri Nakvisu najeminentnejši slovenski agronomi ustanovitvi nasprotovali.

V Novem mestu javno univerzo v navezi s svojo fakulteto ustanavlja Turkov direktor za visoko šolstvo Rončević, v Celju pa Turkov svetovalec, bivši državni sekretar (SDS) Dušan Lesjak.

V postopku pridobivanja akreditacije je negativno mnenje poleg dr. Branka Krambergerja s Katedre za travništvo in pridelovanje krme mariborske fakultete napisal tudi agrarni ekonomist dr. Emil Erjavec. »Seveda,« nam je dejal dr. Erjavec, »je teh institucij že sedaj preveč. To je jasno. Stanje je sedaj že popolnoma iracionalno. A to je stvar politike. Mi smo morali ocenjevati zgolj objektivne pogoje, kot sta vsebina programov, kvaliteta učiteljev in tako naprej,« pravi Erjavec. In čeprav osnovnih pogojev niso izpolnjevali, se ustanovitelji, to je občina Novo mesto in Univerzitetno in raziskovalno središče Novo mesto, niso dali. Na koncu, pravi Erjavec, so na pomoč poklicali agronoma z območja bivše Jugoslavije, enega iz Zagreba in drugega iz Beograda, ki sta s protirecenzijami in po njegovem mnenju tudi z nepoznavanjem evropske kmetijske politike ter »bolj čustveno kot objektivno« zagovarjala nasprotno stališče – da je ustanovitev nove kmetijske institucije v skladu s slovensko zakonodajo upravičena. In tako smo v Sloveniji ta mesec dobili že deveto kmetijsko šolo.

Je to še v skladu z visokošolsko politiko? Glavne akterje dejansko vodijo povsem drugi interesi. Razlog, zaradi katerega ustanavljajo kmetijsko šolo, je v tem, ker si v Novem mestu želijo ustanoviti univerzo, ki pa mora po slovenski ureditvi obsegati vsaj štiri znanstvene discipline in vsaj pet izobraževalnih področij. Šele ustanovitev univerze pa bi jim prinesla po eni strani samostojno habilitacijo profesorjev, in kar je še pomembneje: neposredni dostop do proračunskih sredstev, torej do visokošolskega denarja. V občini Novo mesto pravzaprav niti ne skrivajo, da je ustanovitev nove kmetijske šole le dimna zavesa, nekakšen obvezen birokratski korak k temu cilju. V zadnjem občinskem sklepu lahko denimo preberemo, da nove šole niti ne nameravajo finančno podpirati, kajti namen univerzitetnega središča naj bi bil predvsem v ustanavljanju novih fakultet, »ki so osnova za pridobitev univerze« v Novem mestu, in očitno ne v zagotavljanju kakovostnega izobraževalnega programa.

Novomeška zgodba

Verjetno niti ni naključje, da je novomeška univerza prav ta mesec naredila še zadnji korak do svoje ustanovitve. Njen idejni oče je namreč dr. Borut Rončević, ki od aprila vodi direktorat za visoko šolstvo in znanost na superministrstvu pod Žigo Turkom. Prav Rončević pa je bil tisti, ki je z namenom ustanovitve novomeške univerze ustanovil in vodil tamkajšnjo univerzitetno središče, pri čemer je bil že takrat, v času prve Janševe vlade, deležen izredne politične podpore. Leta 2006 mu je namreč uspelo z ostalimi privrženci ali člani SDS, kot je dr. Matej Makarovič, ustanoviti zasebno Fakulteto za uporabne družbene študije (FUDŠ), tik pred parlamentarnimi volitvami leta 2008 pa še edino javno, samostojno in z državnim proračunom podprto Fakulteto za informacijske študije v Novem mestu. To so, kot se še spominja kasnejši državni sekretar na visokošolskem ministrstvu dr. József Györkös, ustanovili tako, da so v pomanjkanju lastnega programa uporabili že leta 2007 akreditiran program informatika v sodobni družbi zasebne FUDŠ. Na obeh omenjenih fakultetah Rončević tudi predava in obe fakulteti sta sedaj partnerici novomeškega univerzitetnega središča.

Omenjeni primer je le eden izmed množice podobnih, ki smo jim bili priča v času prve Janševe vlade, ko je bilo ustanovljenih največ zasebnih visokošolskih zavodov po osamosvojitvi. Država danes financira skupaj dvanajst zasebnih visokošolskih zavodov, kar deset od teh pa je koncesijo dobilo na razpisu leta 2006 ali 2007. Kljub dobro propagiranemu stališču tedanjega ministra Jureta Zupana, da je treba spodbujati predvsem tehniške vede, se je število študentov v zasebnih zavodih s koncesijo povečalo z okrog 3000 na skupaj 11 tisoč predvsem na račun družboslovnih programov, ki so jih zasebniki najlažje ustanovili. V času vlade Boruta Pahorja je parlament maja leta 2011 zato tudi sprejel nacionalni program visokega šolstva, v katerem je zapisano, »da trenutni razpoložljivi finančni in kadrovski viri omogočajo… delovanje največ treh javnih univerz« v Sloveniji. Sedaj pa se, kljub krizi in skokovitemu krčenju denarja za znanost, drobljenje ljubljanske in mariborske univerze nadaljuje, glavni akterji tega procesa pa so – v konfliktu interesov – celo pristojni za visokošolsko področje.

V trikrat večji Avstriji lahko kmetijstvo študirate le na Dunaju. V Sloveniji pa kmalu na že šestih visokošolskih institucijah in še štirih višjih strokovnih šolah.

Direktor Rončević, ki smo ga vprašali, ali sam tudi na novem delovnem mestu podpira ustanovitev novomeške univerze, odgovarja, da ne želi biti »sentimentalen« ali »lokalpatriotski«, sam podpira ustanovitev novih, kakovostnih univerz, ki bodo močno internacionalizirane in povezane z gospodarstvom. »Če bo projekt univerze v Novem mestu pokazal, da je na tej poti, potem njen nastanek osebno podpiram. Če ne, pa pač ne. Nove slabe univerze ne potrebujemo,« pravi in dodaja, da sredstva zanjo ne bodo prišla le od države, ampak bi jih lahko dobili tudi iz evropskih skladov ali gospodarstva. Rončević še napoveduje, da bodo na ministrstvu revidirali nacionalni program visokega šolstva in način financiranja univerz v skladu z določili koalicijske pogodbe. V tem smislu bodo ponovno razmislili tudi, ali je v Sloveniji pametno omejiti število javnih univerz na največ tri, kajti po njegovem za to omejitev ob sprejemu nacionalnega programa ni bilo resnih argumentov. V kratkem tako utegnemo v Sloveniji dobiti ne eno, ampak dve ali celo tri nove univerze, saj koalicijska pogodba napoveduje še ustanovitev t. i. tehnološke univerze.

Univerza v Celju

Poleg Rončevića, ki vodi direktorat za visoko šolstvo, je drugi, ki je na ministrstvu odgovoren za omenjeno področje, novi svetovalec ministra Turka dr. Dušan Lesjak. Dr. Dušan Lesjak je bil v prvi Janševi vladi državni sekretar na ministrstvu za visoko šolstvo pod Juretom Zupanom, je član SDS in med drugim tudi eden od ustanoviteljev Mednarodne fakultete za družbene in poslovne študije v Celju, ki je v času vlade Janeza Janše prav tako dobila koncesijo. To pomeni, da je »njegova« fakulteta, podobno kot recimo FUDŠ, od ministrstva za šolstvo od ustanovitve prejela že več kot 3,5 milijona evrov. In tako kot v Novem mestu obstaja tudi v celjski regiji želja po ustanovitvi lokalne univerze, prek katere bi lahko sami habilitirali profesorje ali si zagotovili stabilno financiranje iz državnega proračuna. In tako kot v Novem mestu javno univerzo v navezi z zasebnimi fakultetami ustanavlja direktor Rončević, tako jo v Celju ustanavlja Turkov svetovalec in ravno tako ustanovitelj zasebne fakultete – dr. Lesjak.

Že leta 2009 je svet Savinjske razvojne regije pooblastil celjski regijski študijski center za vodenje vseh aktivnosti v zvezi z ustanavljanjem nove celjske univerze, regijski center pa je za to pooblastil dr. Dušana Lesjaka, kot vodjo delovne skupine. Lesjakova prizadevanja so se, zanimivo, obrestovala prav v mesecu, ko je sam postal Turkov svetovalec. Kot so nam namreč potrdili v nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu, so tam v začetku aprila že prejeli vlogo za ustanovitev nove, celjske univerze. Katja Esih, direktorica regijskega študijskega centra, nam je ob tem tudi priznala, da bi naj bila ob celjskih visokih šolah v novi javni univerzi združena tudi dva samostojna, zasebna visokošolska zavoda. Poleg Fakultete za komercialne in poslovne vede tudi »Lesjakova« Mednarodna fakulteta za družbene in poslovne študije. Tako kot v Novem mestu, kjer se novi univerzi priključuje »Rončevićeva« FUDŠ, torej tudi v Celju ustanovitev univerze vodi član SDS, ki je fakulteto dobil v času prve Janševe vlade. In ki torej lahko sedaj računa, da bo njegova fakulteta postala del nove univerze.

Že kar smešno, če ne tragično pa je, da tudi na novi celjski univerzi razmišljajo o ustanovitvi nove kmetijske visoke šole. Kot lahko preberemo v njihovih strateških dokumentih, so v Celju na pobudo inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije s sedežem v Žalcu že pripravili izhodišča za ustanovitev novega visokošolskega zavoda z imenom »Visoka šola za razvoj podeželja«. V tej šoli bodo ponudili nov študijski program, s še bolj menedžerskim imenom kot v Novem mestu: »Management v kmetijstvu in prehrani«. Približno 50 kilometrov stran, v Mariboru, na fakulteti sicer ponujajo isti visokošolski program – Management v agroživilstvu in razvoj podeželja –, a v Celju se ne dajo. Program nameravajo pri nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu akreditirati še to leto, in če jim bo namera uspela, bo to že šesta visokošolska institucija s kmetijskim programom in že deseta kmetijska šola v Sloveniji.

Pedagoška mreža SDS

Medtem ko torej Turkovi svetovalci v ozadju že ustanavljajo dve novi univerzi, in to v navezi z njihovimi zasebnimi fakultetami, ki jih je pred šestimi leti v prvem privatizacijskem valu ustanovila prva Janševa vlada, pa začenja tudi minister Turk vse bolj odkrito kazati svoje navdušenje nad zasebnim šolstvom in prezir do ljubljanske ali mariborske univerze. Tako je recimo Turk v nedavnem pogovoru za VAL 202 poudaril, da ne vidi razloga za negativen odziv slovenske javnosti na zasebno šolstvo, ki s koncesijami ponuja brezplačno izobraževanje, saj da je »takšen sistem za državo cenejši«. Bivši šolski minister dr. Slavko Gaber trdi, da bi morala Slovenija nekatere koncesije odvzeti, kajti če je res treba varčevati na področju družboslovja in humanistike, bi morali sprva poseči v podeljene koncesije na tem področju. »Koncesija ima namreč določeno logiko – podelimo jo takrat, ko z javno mrežo ne moremo zagotavljati zmogljivosti,« pravi Gaber. A Turk je že napovedal, da bo javne in zasebne šole obravnaval popolnoma enako, gotovo pa jih v imenu varčevanja ne bo ukinjal, tako kot denimo javne agencije za knjigo ali centra za film.

To smo sicer tudi pričakovali. Ne zaradi tega, ker je sistem zasebnih šol za državo cenejši, ampak zato, ker je sedanja mreža zasebnih fakultet, ki so priključene na državni proračun, politično izredno neuravnotežena v prid Turkove stranke SDS. Poleg že omenjene Rončevićeve Fakultete za uporabne družbene študije, ki so jo ustanovili Matej Makarovič, Matevž Tomšič in Janez Povh in ki je od leta 2008 dobila okrog 3,5 milijona evrov državnih koncesij, ter Lesjakove Mednarodne fakultete za družbene in poslovne študije, ki je ravno tako dobila že več kot 3,5 milijona evrov od države, sta tukaj še Fakulteta za državne in evropske študije, katere lastnika sta Peter Jambrek in Anton Jerovšek. Ta fakulteta je ravno tako prek koncesije od začetka leta 2008 prejela za 3,6 milijona evrov državnega denarja. Pa Evropska pravna fakulteta, katere ustanovitelj je poleg Jambreka še Miha Pogačnik, kandidat za poslanca SDS, ki je od leta 2008 prejela okrog 5 milijonov evrov koncesij. Ali pa visoka šola za dizajn, katere lastnica je Nada Rožmanec Matičič – njen sin se je poročil s hčerko Milana Zvera, bivšega ministra SDS za šolstvo in sedanjega kandidata za predsednika države. Tudi ta šola je v zadnjih treh letih na podlagi odločitve prve Janševe vlade od države dobila skoraj tri milijone evrov.

Država danes financira skupaj dvanajst zasebnih visokošolskih zavodov, kar deset od teh, večinoma gre za člane ali simpatizerje SDS, je koncesijo dobilo na razpisih pod prvo Janševo vlado.

Fuč

In kot smo videli minuli teden, je novo superministrstvo našlo še dodaten denar za zasebno šolstvo. Kot je znano, so na nedavnem razpisu za sofinanciranje vključevanja zunanjih strokovnjakov v bolonjski proces na superministrstvu razdelili 1,4 milijona evrov, od katerih pa je »Rončevićeva« Fakulteta za uporabne družbene študije dobila največ, kar 450 tisoč evrov. Rončević in minister Turk sta ob tem seveda poudarila, da je bil razpis izpeljan po vseh strokovnih merilih že pod prejšnjo vlado in da je tudi predsednico izborne komisije Edo Okretič Salmič, ki je na ministrstvo prišla pod prvo Janševo vlado, znano po tem, da je leta 2000 s svojim glasom omogočila izvolitev Bajukove vlade, imenoval prejšnji minister Gregor Golobič. Majhen, zasebni FUDŠ z okrog 20 zaposlenimi naj bi dobil toliko denarja, prav zato, ker se zasebniki bolj trudijo. »Grozljivo dejstvo je,« je zapisal Rončević v svojem komentarju z naslovom Pot v lenuhokracijo, »da je Univerza v Ljubljani, ki kriči in benti zaradi varčevalnih ukrepov in grozi z rdečimi številkami, prijavila komaj 7 projektov ... mala fakultetica FUDŠ pa s svojo motivirano in kompetentno ekipo kar 17«.

Minister Turk pa je kar izračunal, da so na razpisu javne ustanove predlagale 20 projektov, izbranih pa je bilo 13, torej približno dve tretjini. Zasebne ustanove pa 34 projektov, od katerih so izbrali 21, torej spet približno dve tretjini. »Če želiš dobiti projekte na razpisu, potem je za začetek dobro, da jih predlagaš,« se je Turk pošalil v parlamentu. Glede tega lahko v sklepu ministrstva, ki ga je Turk podpisal 2. aprila, preberemo še nekaj drugega. Res je, da so na FUDŠ prijavili kar 17 programov. A pri dveh programih od teh 17 je »motivirana in kompetentna« ekipa na FUDŠ zgolj spremenila naslov – prijavili so delavnici, ki sta v preteklosti že bili sofinancirani. Pri nadaljnjih petih programih s sicer zelo različnimi naslovi, kot so »Teorija kaosa«, »Računalništvo v oblaku«, »Mehke množice« ipd., pa so na FUDŠ v programu zgolj ponovili aktivnosti. Jasno seveda je, da jim gre na FUDŠ predvsem za denar. Ampak verjetno je prav to nekaj, česar Turk in Rončević ne dojameta ali ne želita priznati: Če in ko bodo javno univerzo privatizirali, bo tudi njim šlo le za denar. V tem primeru se bo tudi najbolj splačalo ustanavljati še nove kmetijske programe in šole.