Sprevrženost varčevanja

Ena od reči, ki smo jih Slovenci zamerili prejšnjemu predsedniku vlade Borutu Pahorju, je, da je rad povedal, kako pomembna in odgovorna sta njegovo delo in funkcija, ki jo je opravljal. Vendar tudi sam priznava, da ima v času gospodarske krize nekdo še težje delo od premiera. To so sindikalni voditelji. »Ljudje od njih pričakujejo, da branijo njihove pravice, sami pa vedo, da tega ne morejo početi za ceno, da preprečujejo vse rešitve. Potisnjeni so v nemogoč položaj,« jim ne zavida nekdanji premier.

Ta dilema sindikatov lani ni bila vidna. Najprej so skupaj s Študentsko organizacijo Slovenije zbrali podpise za referendum o zakonu o malem delu, nekoliko za tem pa še za zakon o invalidskem in pokojninskem zavarovanju.

Drugačen signal z enakim učinkom

Za hrbti praporščakov boja proti reformam je bil aktiven predsednik SDS Janez Janša.

Referendumskemu odločanju o pokojninski reformi je dodal še odločanje o zakonu o preprečevanju dela na črno in o arhivih in pomagal, da so volivci Pahorju odločno sporočili, naj odstopi. Bolj kot te reforme je za blagor naše države pomembno, da se znebimo nesposobne vlade, je sporočal Janša.

Danes, ko je sam predsednik vlade, rešuje državo iz gospodarske krize s še ostrejšimi ukrepi. Pahor je želel s pokojninsko reformo zvišati upokojitveno starost in podaljšati obdobje za izračun pokojnine, zakon o malem delu bi uvedel novo obliko dela kot protiutež študentskemu delu, ukrep iz zakona o preprečevanju dela na črno, ki je bil deležen najburnejšega odziva, je bila zakonska opredelitev tistega neobdavčenega dela, ki se imenuje medsosedska pomoč. Janša pa varčuje. Najbolj pri javnih uslužbencih, tem zmanjšuje plače, regres, dnevnice in nadomestilo za prehrano, vendar bomo od države manj dobili tudi drugi. Zmanjšujejo ali odpravljajo se med drugim letni dodatek upokojencem za rekreacijo, subvencije za šolsko prehrano, državno darilo ob rojstvu otroka, kritje zdravstvenih storitev, subvencije za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja za mlade družine, otroški dodatek, subvencioniranje drugega otroka v vrtcu, nadomestilo za nego in varstvo otrok ter nadomestilo za brezposelnost.

Prihraniti želimo 800 milijonov evrov. Kot opozarja nekdanji minister dr. Ivan Svetlik, bi s pokojninsko reformo prihranili polovico tega zneska. Čeprav bi se reforma implementirala več let, bi finančni trgi razumeli, da se v Sloveniji dela v pravo smer. Ne bi se nam znižala bonitetna ocena in podražilo zadolževanje, kot se je zgodilo po lanskih referendumih. Prav tak znak zdaj z varčevanjem svetovnim finančnikom in bruseljskim uradnikom pošilja Janševa vlada, pojasnjuje ekonomist dr. Jože Mencinger in dodaja, da je del varčevanja umik volilnih daril prve Janševe vlade iz leta 2008.

Janša je odigral tako dobro, da smo mu spregledali, da je bil eden tistih, ki so postavljali žeblje, zaradi katerih moramo k vulkanizerju.

»Videti je tako, kot če se vozite po samotnih mehiških cestah in ugotovite, da imate prazne gume. In glej ga zlomka, za ovinkom že čaka vulkanizer. Šele ko se peljete naprej, se vprašate, zakaj ste imeli tako srečo,« pravi Svetlik, ki je bil v funkciji ministra za delo, družino in socialne zadeve nosilec vseh padlih reform prejšnje vlade.

Nadjaz Janez Janša

V letu po superreferendumu smo spremljali, kako se je grška gospodarska kriza stopnjevala v družbeno ter s kako močnimi zdravili se zdravita Španija in Italija. »V javnosti se je prikazovalo, kot da je za vse naše težave kriva nesposobnost moje vlade. Ko je vlada odstopila, se je videlo, da je kriza veliko globlja, da jo zavračanje rešitev samo poglablja in da bodo vsaki naslednji varčevalni ukrepi hujši,« analizira Pahor.

Soočenje z resničnostjo je slovenskim volivcem prineslo tudi občutek krivde, da so zavrnili dokaj mile ukrepe, je prepričan filozof dr. Igor Pribac. »Ta občutek krivde je postal kapital, na katerem je Janševa vlada gradila konsenz za tokratne bistveno ostrejše ukrepe,« dodaja.

Prejšnji premier je bil pri zagovarjanju svojih ukrepov prijazen do volivcev in je celotno breme neuspeha reform prevzel nase, sedanji je k Slovencem pristopil povsem drugače. »Janša je ubral nekoliko avtoritaren ton, ki ga Slovenci razumejo. Postavil se je v vlogo freudovskega nadjaza, očeta, ki v imenu nuje in pravičnosti zahteva ostre varčevalne ukrepe, odrekanje vsakega posameznika,« razlaga Pribac. Ljudje so sprejeli utemeljitev, da je racionalizacija javne porabe nujna in da je pravično, če se mora pri tem najbolj odrekati javni sektor. Zanj smo iz več ust slišali, da je v krizi trpel precej manj kot zasebni sektor in da to ni prav.

Sindikalni voditelji so se, ko so se znašli pred napovedjo ostrih ukrepov in kratkimi roki za pogajanja, sprva odzvali zelo glasno in v naslednjih tednih jim je uspelo umakniti ali omiliti veliko ostrih ukrepov in dodati nekaj svojih. Nazadnje pa je vladi uspelo ohraniti na začetku predvideni znesek varčevanja, upor sindikatov pa je zvodenel v prepir, kdo si še zasluži toliko, kolikor je vlada popustila policistom, ter v boj za izplačilo celotnega letošnjega regresa in proti prisilnemu upokojevanju v javnem sektorju. Teža odgovornosti, ki jo nosijo sindikalni voditelji, je bila tokrat prevelika, meni Pahor, saj »če bi šli še v tem primeru v referendum, bi prevzeli nase preveliko odgovornost za kaos, ki bi nastal. Pretehtali so, da ljudje razumejo, in so imeli prav.«

Soočenje z realnostjo je slovenskim volivcem prineslo občutek krivde, to pa je znal Janša izkoristiti, je prepričan filozof dr. Igor Pribac.

Predsednik Zveze svobodnih sindikatov Dušan Semolič in predsednik konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj menita, da bi imele Pahorjeve reforme sistemski učinek in se sploh ne morejo primerjati s sedanjim varčevanjem. Kljub temu, dodaja Semolič, so bili tudi s Pahorjem in Svetlikom blizu dogovora. Prejšnja vlada je popustila pri manj pomembnih spremembah pokojninske reforme in zakona o malem delu, ne pa pri tistih, ki bi po mnenju sindikatov prinesle nepravičen in izkoriščevalski trg delovne sile. »Pahorju je bilo škoda izgubljati čas s sindikati, saj je bil prepričan, da ga bo javnost podprla. Obnašal se je, kot da je že zmagal,« se spominja Semolič, ki sedanjemu ministru za delo Andreju Vizjaku priznava, da je bolj fleksibilen.

Seveda sta tudi Pahor in Svetlik opazila, da Janša s sindikati ravna drugače, manj podcenjujoče, in je bolj pripravljen na kompromis. Kot je razliko opisal Mencinger, se »Vizjak pogaja kot neki mešetar, česar Svetlik ni znal in je samo zastopal racionalna stališča«. Svetlik je prepričan, da bi tudi z drugačno taktiko pri pogajanjih s sindikati težko dosegel kaj več. »Imeli smo več krogov pogajanj, omilili smo spremembe, a na neki točki smo rekli, da bolje, da reforme ni, kot da je vsa pomečkana,« pojasnjuje in dodaja, da so bili takrat sindikati ostrejši, ker so se spoprijemali z zmanjšano legitimnostjo zaradi divjih vstaj, kot na primer v Gorenju.

Janši je pomagalo tudi, da sta predsednik Pozitivne Slovenije Zoran Janković in predvsem Pahor povsem drugačna opozicija, kot je bil sam. Janković je nasprotoval referendumu o Janševem varčevanju, Pahor pa je šel še korak dlje in dejal, da bi morali volivci zakon na referendumu potrditi. »Opozicija, vsaj dokler sem bil jaz predsednik SD, je delovala kot amortizer,« se pohvali Pahor.

Premeščanje družbene moči

Janša je odigral tako dobro, da smo mu spregledali, da je bil eden od tistih, ki so postavljali žeblje, zaradi katerih moramo k vulkanizerju. Spregledali smo mu, da se je lotil ideoloških tem, pa tudi sporne kadrovske menjave. In, to Pribca najbolj skrbi, spregledali smo mu, da varčuje pri znanosti, visokem šolstvu in kulturi. »Režemo tam, kjer edino lahko iščemo temelje za razvoj gospodarstva in družbe,« opozarja, a Janšo razume, saj s tem »kaznuje tiste sektorje, ki so volilno nenaklonjeni njegovi stranki. Premešča družbeno moč od svojih političnih nasprotnikov k tistim, ki ga podpirajo – manj izobraženim ljudem, ki živijo v manjših mestih.«

Najtežje delo predsednika vlade še čaka. Ko je zvišal koncesije za študentsko delo in ko je poskušal doseči, da se študij in služenje vojaškega roka ne bi več štela v pokojninsko dobo, je pokazal, da se tudi sam zaveda, da so ukrepi, zaradi katerih je padel Pahor, nujni. Janša bo moral ob svojih reformah, ko bo načelnost sindikatov še bolj na preizkušnji, dokazati še, da lahko Slovencem poleg odrekanja ponudi še prihodnost, zaradi katere bo odrekanje smiselno.