Dr. Imre Szeman: »Kritika kapitalizma ni dovolj«

Kanadski profesor madžarskega rodu Imre Szeman je avtor knjige Po globalizaciji, ki jo je napisal v soavtorstvu s profesorjem Ericom Cazdynom. Razlaga, zakaj v francosko govorečem Quebecu v Kanadi potekajo tako silovite demonstracije študentov. Seveda govori tudi o finančni krizi, globalizaciji, naravi kapitala, Paulu Krugmanu in Naomi Klein, potrošnikih. Szeman je raziskovalec kulturolog, na Univerzi v Alberti poučuje angleščino, njegovo področje so filmske študije in sociologija, poleg tega je ustanovitelj Kanadskega združenja za kulturologijo.

Kanada je ena izmed držav, ki se jim je posrečilo, da so se krizi razmeroma uspešno izognile. A prav zdaj smo priča izjemno obsežnim protestom. Kaj se je zgodilo?

Najprej so bili to protesti študentov v Quebecu proti zvišanju šolnin. Govorimo o razmeroma (v primerjavi z razmerami v svetu) privilegirani skupini ljudi, ki je dokaj dobro preskrbljena. Protestirali so proti zvišanju šolnin, katerih višina niti približno ne dosega na primer višine šolnin v Angliji. Gre za zvišanje za približno 8500 evrov v petih letih, in kljub temu bi bile šolnine še vedno med najnižjimi v Kanadi. Ne gre torej za višino – protest je usmerjen proti širšim smernicam in usmeritvi vlade. To, da obstaja privilegirana skupina ljudi, ki se odziva na razmere, ki niso skrajne, in celotno družbo vpeljuje v protest, to pa počne dokaj uspešno, je znak, da ljudje želijo nekaj več.

Se torej s tem študentskim gibanjem odpira vprašanje širšega družbenega konflikta med različnimi vizijami razvoja?

Nočem biti preveč optimističen, a mislim, da se. V zraku je občutek, da imamo v Kanadi zdaj dve alternativi: eno je to, kar se dogaja v Quebecu, drugo pa, kar vidimo drugod po državi in kar je ponudila tudi quebeška vlada. Dejstvo je, da se je ta na študentsko gibanje odzvala z groznim zakonom, ki omejuje protestiranje in zbiranje na ulicah, ki mu ni primere in ki je zagotovo neustaven – tega se zaveda tudi sama vlada, saj je to naznanila s postavitvijo roka veljavnosti; rok je 1. julij 2013, takrat naj bi zakon nehal veljati, torej preden bi bilo mogoče izpeljati presojo njegove ustavnosti. A ker je šla vlada tako daleč, je pokazala negotovost glede svojega statusa in zmožnosti ohranjanja sedanjih razmer. Res pa je, da se to dogajanje drugod po Kanadi ne dojema na približno enaki ravni. Kanada je po vseh merilih razmeroma dobro preskrbljena, saj je finančna kriza iz leta 2008 ni tako hudo prizadela kot druge države, in udobje povprečnega državljana – srednji razred je po merilih OECD še vedno kar močen – zmanjšuje možnosti za mobilizacijo.

Odziv javnosti v Quebecu je res radikalen.

Zaradi odločitve vlade za uveljavitev zakona o protestiranju in zbiranju na ulicah se je prebivalstvo radikaliziralo, ne glede na izid pogajanj z vlado o višini šolnin. Imam občutek, da se bo gibanje nadaljevalo in ne bo kar tako izzvenelo.

Zakaj?

Gre za resničen izbruh nezadovoljstva, ki je sicer prisotno, a ga je v Kanadi težko izraziti. Kanada je kot Švedska, kjer sta razpoloženje in perspektiva izrazito srednjerazredna na način, ki preprečuje velike politične preobrate, vendar sedaj vidimo, da se stvari spreminjajo.

V knjigi, ki ste jo napisali z Ericom Cazdynom, ste kritični do Paula Krugmana in njegove naivne vere v dobro naravo kapitalizma. Zakaj se vam je zdela takšna kritika potrebna?

Knjiga poskuša prepoznati, zakaj si ne moremo predstavljati obdobja po globalizaciji. Zdelo se nama je pomembno, da narediva korak dlje od drugih kritikov globalizacije. Veliko laže bi bilo usmeriti kritiko v desničarske mislece, vsi navajajo Francisa Fukuyamo in njegovo tezo o koncu zgodovine ter druge teze. Zato sva se odločila vzeti pod drobnogled liberalce in nekatere ljudi, ki jih sicer tudi sama spoštujeva, kot na primer Naomi Klein, sonarodnjakinjo. Zdelo se nama je pomembno, da izzoveva tudi tiste, s katerimi simpatizirava. To, kar razberemo iz del Krugmana in Kleinove, je, da je nekaj narobe s sedanjim sistemom, da je nepravičen in proizvaja neenakosti. A kljub temu ga poskušata ohraniti. Med nami je veliko takih kritikov kapitalizma, ki hočejo opraviti s celotnim sistemom, ampak namesto tega se hitro sprijaznijo s socialdemokratsko ureditvijo. Vendar je to še vedno kapitalizem.

Ne smemo pozabiti, kako se je leta 1989 zelo močen sistem nenadoma vdal, ker pač ni imel notranje legitimnosti, ki jo je nekoč užival.

V času krize je veliko slišati o patologizaciji »gnilih jabolk«, kot poimenujete čezmerno požrešne, skorumpirane ali slabe podjetnike. Tudi v Sloveniji ni nič drugače: ravno je neko združenje »odgovornih«, kot so se sami poimenovali, v javnosti nastopilo s tezo, da če se znebimo teh gnilih jabolk in če bodo menedžerji delovali etično in moralno, bo vse spet v najlepšem redu.

Civilnodružbena gibanja, za kakršna se razglašajo takšni »odgovorni«, se mi zdijo liberalizem najhujše vrste. Osredotočijo se izključno na delovanje v odsotnosti strukture, in to je meja, ki jo ljudje nenehno potrjujemo. Vaš filozof Slavoj Žižek to lepo prikaže, ko pravi, da imamo v družbi dobre kapitaliste, kot je na primer George Soros, ki čez dan zasluži deset milijonov in zvečer podari pet milijonov na nekem formalnem dobrodelnem dogodku. Tako, pa imamo moralni kapitalizem. Toda kaj se je zgodilo s preostalimi petimi milijoni? Kaj pa izkoriščanje delavcev? Za globlja, metafizična vprašanja v politični teoriji, o katerih so nekoč vsi govorili, se zdi, kot da so izhlapela. Nič od tega ni zajeto v vprašanjih o moralni nesposobnosti. Kar nekaj političnih filozofov je pred kratkim poudarilo, da če imaš sistem, kjer imaš dve skupini ali tri, ki se izmenično menjavajo na oblasti, je vsaka izmed teh skupin približno enaka, če lahko zasedajo oblast, saj ne izvajajo temeljitih sprememb v dejanski naravi sistema. In če si nezadovoljen s sistemom, zakaj potem sploh glasovati za katero od teh skupin, levo ali desno? Širši družbeni okvir se ne spremeni. Zato mislim, da so takšna gibanja »odgovornih« v bistvu neodgovorna v svojem pomanjkanju pozornosti do širših okvirov družbe. Mogoče so popolnoma zadovoljni z liberalnodemokratskim kapitalizmom, pravno državo ipd. in si to predstavljajo kot obzorje politike. A treba se je vprašati: mar oblastniki delujejo neodgovorno zgolj zaradi pomanjkanja moralne zavesti ali zaradi same strukture sistema?

Kakšen vpliv ima prevlada moralizirajočega diskurza o požrešnih bančnikih in skorumpiranih politikih v sedanji krizi?

Nazadnje zavira iskanje drugih možnosti. Zahteva, ki jo izrazi takšen diskurz, ni zahteva po spremembi sistema, ampak zahteva po neki obliki ravnanja posameznikov v njem. Težnja gre torej v smer, da se potrdi potreba po ohranitvi sistema, tudi medtem ko kritiziramo njegovo nedelovanje, in tako se težko pripravimo do globljih vprašanj, kako družba deluje.

Ko politiki in ekonomisti govorijo o reševanju iz krize, ponujajo dve možnosti: strategijo varčevanja in javnofinančne konsolidacije in pa poveličevanje keynesianskega recepta gospodarske rasti in pametnih javnih naložb. Je to realno?

To je lažna izbira, čeprav to ne pomeni, da je nepotrebna. V knjigi o 11. septembru Dobrodošli v puščavi Realnega Žižek predstavi omejitve tistega lepega izraza, ki ga je uporabil Bush, »ali ste z nami ali pa ste proti nam« oziroma »ali ste za Ameriko ali za skrajneže«. Žižek pravi, da je to lažna izbira, na izbiro imamo več različnih možnosti. Težava je vedno ta, da tako ponujena izbira predstavlja nekakšno realpolitiko, znotraj katere mora tudi levica govoriti jezik zdravega razuma danega trenutka in si ne more pomagati drugače, kot da deluje znotraj teh okvirov. Pri obeh od navedenih ponujenih izbir smo v položaju, v katerem skušamo podpreti kapital in ga vrniti v sistem – česa? V sistem logike dobička in normalizacije, ki je sicer nikoli ne dosežemo, saj bo kapital vedno serija kriz, mi pa smo še zmeraj zatopljeni v ta jezik vračanja v prejšnje, normalno stanje. Zato ni pomembno, katero stran kovanca izberemo.

Kljub vsemu ni enako.

Levica je seveda bolj nagnjena k podpori keynesianske poti, ker izraža skrb za delavce in ljudi, toda to so še vedno delovna mesta znotraj kapitalizma. Na levici je opaziti nagnjenost k reševanju kapitala pred njegovo krizo, tako si prizadeva delovati znotraj njega. Ta občutek lagodja izhaja iz našega prepričanja in upanja, da bi prešli iz krize v neko vsaj malo boljše stanje. Varčevanje danes, po 30 letih neoliberalizma, pomeni zgolj nadaljnji prenos javne blaginje v roke zasebnikov, nadaljnji prenos bogastva od 99 odstotkov k enemu odstotku prebivalstva. Tako pač deluje ta logika, v skladu s katero delujejo vlade, in seveda je to edina logika, ki si jo lahko predstavljajo.

Varčevanje danes, po 30 letih neoliberalizma, pomeni zgolj nadaljnji prenos javne blaginje v roke zasebnikov, nadaljnji prenos bogastva od 99 odstotkov k enemu odstotku prebivalstva.

A odgovor bo vedno: države so zadolžene. Kako naj odplačajo dolgove?

Zakaj imajo države dolgove? Država nima dolgov – v nasprotju s tem, kar navadno govorijo politični komentatorji – zaradi javne porabe; dolgove ima zato, ker vlade niso trošile za javne storitve, ker so začele podeljevati svoje funkcije v zunanje izvajanje, ker so opustile raven obdavčitve korporacij, pri kakršni so vztrajale v preteklosti, da bi zavarovale interese prebivalstva in svoje preživetje. Obstaja razlog za to neskladje med javnimi izdatki in prihodki in veliko od tega ima opraviti z uveljavljeno politiko do korporacij. Še vedno nisem slišal predloga kakšne vlade za povečanje obdavčitev korporacij. Mogoče bo Françoisu Hollandu kaj uspelo, a sem precej v dvomih.

Se vam zdi, da smo zgolj v krizi ali prehajamo oziroma smo že prešli v trenutek revolucije?

Danes imamo občutek, da se bo kapitalizem obnovil skozi krizo, in čeprav se bo to slišalo nenavadno, to ni kriza za kapital, saj kapital deluje najbolje, ko smo v krizi. Tudi kapitalu se odprejo nove možnosti za preoblikovanje in repozicioniranje znotraj svoje logike, ker vedno obstajajo nepredvidljive okoliščine. Če gledamo na krizo kot izjemo in ne kot pravilo, naredimo veliko napako. Če jo vidimo kot pravilo kapitala, dobimo drugačen pogled. Kapital je vedno v krizi in vprašanje, ali jo bo lahko vedno obvladoval, se navezuje na vprašanje o vzniku revolucije. Trenutek revolucije doumemo šele retrospektivno. Sam jo razumem kot konceptualno in politično odpiranje možnosti, in temu smo že priča. Arabska pomlad, gibanje Zavzemimo ipd. – vsi ti dogodki izražajo isti zaznani neuspeh političnega in vsi prihajajo po letu 2008. Vse do leta 2008 smo uporabljali to domišljavo besedišče, vsaj mi na Zahodu, o tem, kako je zdaj vse rešeno, kako je hladne vojne konec, kako je konec krize po 11. septembru, zdaj se lahko vsi premaknemo naprej, zdaj lahko vsi delujemo v skladu z washingtonskim konsenzom, kjer vsi lahko dobimo, kar si poželimo, se vsi zadolžimo, a bomo v prihodnosti že nekako zmogli. Lahko si predstavljam veliko načinov, kako lahko kapital uporabi to krizo za ohranjanje svojega obstoja, in to lahko počne zelo površno, kar mislim, da se prav zdaj dogaja. Toda kljub temu ne bi tako hitro izgubil upanja. Res je, da je v sedanjih razmerah v številnih državah na kocki preveč stvari. A ne smemo pozabiti, kako se je leta 1989 zelo močen sistem nenadoma vdal, ker pač ni imel notranje legitimnosti, ki jo je nekoč užival.

Kakšno vlogo igra kultura pri širjenju in utrjevanju neoliberalne logike v zavest ljudi kot potrošnikov?

Temeljna vloga povojne množične kulture je proizvajati fantazijo o tem, da svojo celovitost najdemo v nakupovanju. Danes je to razumljeno kot omejitev in težava, ne glede na to, katerega teoretika poslušamo, a to razumevanje kljub temu ni bistveno spremenilo dinamike množične kulture; če sploh, se je samo poglobila, postala bolj zapletena, z njo živimo že tako dolgo, da je za nas postala druga narava, zato si je zelo težko predstavljati drugačno modalnost bíti. Pravzaprav v svojem vsakodnevnem obstoju vedno znova doživimo to potrebo po zapolnitvi vrzeli s čimerkoli. Prevladovanje realnosti nam pokaže zanimiv trenutek, kjer je sistem zaznamovan kot tako zelo neskladen z razvojem posameznika v njem, da je edina stvar, ki si jo lahko predstavljamo, neki domišljijski prostor, v katerega smo priključeni, in le tam lahko dejansko uspemo. Življenje in kultura postaneta kot nekakšna loterija, ta pa je edini način, da smo lahko osvobojeni od sistema. Torej gre za hrepenenje po golem naključju.