Ivan Minatti

Pesnik Ivan Minatti je bil moj prvi pesniški urednik, vendar urednik, ki me ni objavil. Vse življenje, vso svojo pesniško pot sem mu bil za »odklonitev« hvaležen. Bila je odklonitev pesniškega urednika, ki je imel pravi instinkt, da je znal zaslutiti, da v nerodnem začetniku morda le nebogljeno tli iskrica in z njo možnost. To možnost je v meni izzval, da bi mojo, le njegovemu instinktu, čutu za pesniško, v nekaj verzih komaj opazno težnjo po lastnem glasu spodbudil v ambicijo: biti sam svoj, izrazit, prepoznaven glas, mu dati ritem in tonalnost, kar zares občutiš, kar hoče avtentično v zapisano pesem. Vsekakor ambicioznost, a za umetnika skoraj brez dvoma neizogibna in naravna stvar. Prevzela me je, ko mi jo je prvi artikuliral in me z njo soočil pesnik Ivan Minatti. To srečanje z njim se je zgodilo pet let pred mojo prvo pesniško objavo; zdi se mi, da je bilo pozno jeseni 51 ali pa zgodaj spomladi 52. Bil sem v zadnjem razredu gimnazije, osemnajst let star in prvič sem skušal objaviti svoje verze.

Prinesel sem jih na uredništvo revije Beseda, ki je prav tistega leta začela svoj prvi letnik. Bila je naslednica Mladinske revije, glasila mlade pisateljske in pesniške generacije, ki sem ga že kakšno leto ali mogoče dve vse bolj vneto prebiral. V obeh revijah so bili spisi, pesmi, pripovedi, misli, ki so mi bile blizu, ki so me vse bolj vznemirjale, a tudi imena, od katerih so mi bila nekatera domača. Ta umetniški rod je kar v precejšnjem številu izšel s Poljanske ceste, iz Dijaškega doma Ivana Cankarja ali »Dica«, čez cesto za staro Cukrarno. Na dvorišču tega Dica, v katerem so nekateri že nadvse resno pisali pesmi, na tem dvorišču, kjer mi je dal prve lekcije iz angleščine bodoči prevajalec Shakespearovih sonetov, pesnik in tedaj tudi kitarist Janez Menart, je stal majhen Prehodni dom za partizanske sirote, v katerem sem njihov štiri, pet in še tudi kako leto mlajši sodobnik takrat še najbolj vneto prebiral Karla Maya. – Kdo izmed tistih mladih mož, ki so živahno razpravljali v sobi uredništva Besede, bi bil mogel v fantu z nekaj listi v rokah spoznati enega izmed dvanajst-, trinajstletnih mulcev izpred petih let, ki jim muze niso bile še nič posebej mar. Nekdo mi je dejal, naj jih dam Ivu, in ta mi je rekel, naj se oglasim čez deset, štirinajst dni.

Ko sem šel na uredništvo, sem se po nekaj letih spet peljal s tistim znamenitim ljubljanskim dvigalom, v srednji Evropi sredi stoletja. Uredništvo Besede je bilo v vogalni stavbi nasproti glavne Pošte in sedanje Name v enem višjih nadstropij, kamor je vozil ta zlikani leseni lift, nekakšen tekoči trak. Kar naprej so vozile gor in dol škatlice ali predali, v katere si lahko med vožnjo stopil in iz njih izstopil, in ni ga bilo ljubljanskega mulca, ki ne bi vsaj enkrat poizkusil te vesele vožnje. Tudi nadvse vznemirljive zaradi srhljive dogodivščine, ki je izzivala pogum in domišljijo: lift te je na vrhu potegnil v temo, ko se je rožljajoče in škripajoče obrnil. Ne vem, kdaj sem dalj in naporneje zbiral pogum – ko sem se prvič odločil za vožnjo s tistim liftom ali ko sem se z njim odpeljal, da prvič poskusim objaviti pesmi. Ko sem se po dogovorjenem času vrnil v uredništvo Besede, je Minatti, kot že dobremu znancu prijazno nasmejan, vzel pesmi iz nekega predala in sedla sva na široko okensko polico ali pa je bila mogoče niša v zidu.

Pesmi so dovolj zanimive – je začel. Govoril je o njih resno in zares, da sem dobil občutek, kakor da sem nekako skoraj njemu enak, da sem resno razumljeno tisti, ki jih je napisal. Nenadoma sem dobil občutek dvojne resničnosti. Da sedim tam z Minattijem, sem nekdo, ki je prišel in se pogovarja o nekih svojih pesmih in ga sogovornik, resnični pesnik v resničnem uredništvu, jemlje z naravnostjo in samoumevnostjo kot sebi podobnega, in da sem hkrati še nekdo drug, ki z začudenjem in nekakšno podvodno počasno omotico opazuje samega sebe, s katerim se dogaja nekaj nepreklicnega, gleda neko resničnost, ki ga skoraj neprizadeto, čeprav vznemirljivo, a nemočno čudi. Čudi, da je resnica, kako se pogovarjam o nečem, kar je bila dotlej največja in najskrbneje čuvana skrivnost samotneža, osamljenca, ki je zadnji dve, tri leta začel skoraj kakor dezerter na slepo hlastati po knjigah, revijah, v okolju, ki je poznalo samo šport in bolj materialna zanimanja ali bolj radožive mladostne probleme. Hodil sem na moščansko gimnazijo, nobenih stikov nisem znal poiskati z dijaki v mestu, ki so poznali in vedeli ali znali poiskati marsikaj, o čemer se mi, predmestnemu samorastniku, še sanjalo ni. To je bil čas prvih let po vojni, pomanjkanja, in v revnih ljubljanskih Mostah je bilo med fanti z bolj asketskimi kulturnimi potrebami večje navdušenje za rokomet, nogomet ali pa resnobne tehnične stvari, za padalstvo, jadralno letalstvo – letališče je bilo komaj četrt ure proč. Po pravo kulturno hrano se je bilo treba odpraviti s tramvajem v mesto. Prve glasove, ki so zveneli sorodno, zavzeto in nezadovoljno, drugače, kritično, resničneje, predvsem pa osebno, sem začutil med vrsticami in verzi Mladinske revije. Tudi v pesmih, ki jih je podpisal Ivan Minatti (kritičnost so nekajkrat »dokazali« grobi dogmatski napadi nanj v časopisju). Ob njegovih in pesmih še nekaterih drugih imen je bilo vse, kar se je oglašalo votlo, frazersko, še bolj kramparsko, elektrifikatorsko, dušnoinženirsko stihoklepstvo. Že prvo številko Besede sem komaj čakal in si jo kupil.

Ko sem se po dogovorjenem času vrnil v uredništvo Besede, je Minatti, kot že dobremu znancu prijazno nasmejan, vzel pesmi iz nekega predala in sedla sva na široko okensko polico ali pa je bila mogoče niša v zidu.

In zdaj sem tu poslušal kot nekaj realnega, da so moje pesmi pravzaprav podobne verzom, ki jih revija tiska, a še bolj tisti poeziji, ki se med sabo posebej ne razlikuje. Tu pa tiskajo svoje pesmi tudi pesniki, ki jih takoj prepoznaš. In zdi se mu, je rekel, da je zadaj še neizdelano, še neizrazito, tu in tam v verzih le še nakazano, da ima občutek, kako sili iz teh mojih pesmih nekaj, kar bi jih lahko naredilo res prepoznavne. Ali ne bi še malo počakal, se bolj poiskal?

Na ulico se nisem odpeljal z liftom. V spominu mi je temno zelenkasti hlad stopnic. Po petih letih umolknitev in spet začetkov v iskanju prav sebe, samo svojega glasu, se mi je zazdelo, da so pesmi, ki jih pišem, že čisto moje, in sem jih objavil – pa kmalu, a prepozno ugotovil, da je bilo še prezgodaj.

Ivo Minatti je ostal takšen, kakršnega sem spoznal kot svojega prvega urednika – človeško topel, neposreden, prijateljsko blizu, v stvareh, ki so se tikale poezije, pa resen, zahteven, subtilen – do najinih zadnjih srečevanj. Bil je pesnik scela, zvest brez preostanka svojemu pritajenemu lirskemu glasu v krutem zgodovinskem, mitskem času, in prav tako potem v prisluškovanju, ko je naletaval beli mraz družbene odtujitve, zvest lirsko zgovorni tišini človeške potrebe v stiski po bližini. Kakor je bila nežna poezija partizanskega pesnika v gazi kolone, v sporočilu smrti v zasedi, je tudi kasneje v verzih barda barja, drevja, trav, samotnih oblakov, ptic, stvari in bitij v naravi ostala živa neutajljiva človeška želja po toplini. Glas lirike Iva Minattija ostaja edinstven in neizbrisen.