Španija: Leta recesije XXX

Na sobotni konferenci evroskupine je bilo dogovorjeno, da bo Španija lahko prejela do 100 milijard evrov vreden sveženj finančne pomoči za rekapitalizacijo bančnega sektorja. Po Grčiji, Portugalski in Irski gre za četrto državo evroobmočja, ki je EU zaprosila za finančno pomoč. Četudi okrog svežnja pomoči ostaja mnogo nejasnosti, je jasno, da se bo reševalni paket po nekaterih značilnostih razlikoval od tistih, ki so jih v zadnjih treh letih prejele druge države evroobmočja.

Sredstva iz predhodnih reševalnih paketov so bila namenjena tudi odplačevanju javnega dolga s strani držav, medtem ko naj bi bil zadnji sveženj pomoči namenjen izključno zagotavljanju zadostne količine kapitala španskim bankam. Če je bil osnovni predpogoj za odobritev finančne pomoči, ki so jo prejele vlade Grčije, Irske in Portugalske uvedba drakonskih varčevalnih ukrepov, pa sprejetje finančnega svežnja s strani Španije ni bilo pogojeno z uvedbo dodatnih »strukturnih reform«.

Vzneseni komentarji evropskih voditeljev in španskega premiera Rajoya, ki je po dogovoru evroskupine razglašal zmago kredibilnosti evrope in prihodnosti evra, je bil pospremljen z optimističnimi vzponi evropskih delniških indeksov in padcem zahtevanih donosov na španske obveznice. Na prvi pogled se zdi, da se je Španiji, kot prvi evrski državi uspelo pogoditi za finančno pomoč, ki bo po eni strani zagotovila uspešno sanacijo bančnega sektorja, po drugi strani pa od španskih državljanov ne bo zahtevala socializacije stroškov in degradirajočih varčevalnih ukrepov.

A kakršenkoli optimizem, tako glede reševanja krize v Španiji kot glede prihodnosti evra je preuranjen, medtem ko so španski državljani daleč od varnega zavetja pred vsiljevanjem stroge politike varčevanja s strani trojke. Španija je namreč že od leta 2010 naslovnica reševalnih paketov za sanacijo španskega bančnega sektorja s strani ECB preko operacije LTRO. Pridobitev sredstev s strani ECB je bila že tedaj pogojena z radikalnimi varčevalnimi ukrepi za implementacijo katerih sta v zadnjih dveh letih poskrbeli sprva Zapaterova "socialistična" vlada in nato še konservativna vlada Mariana Rajoya. Obe sta se izkazali za izjemno učinkoviti pri uničevanju poslednjih ostankov socialne države in kratenju pravic delavcev. Zavoljo zaveze, da se 8,5-odstotni proračunski primanjkljaj iz leta 2011, do leta 2013 zniža na 3 %, sta z varčevalnimi ukrepi, ki v zgodovini Španije nimajo primere, znatno posegli v javno šolstvo, zdravstvo in pokojninski sistem. Pod Rajoyem pa je bila izvedena tudi reforma trga delovne sile v smeri večje »fleksibilnosti« - ta je delavcem močno okrnila možnosti sindikalnega organiziranja, delodajalcem pa omogočila, da jih odpuščajo brez razloga. Dodatna formalna zaveza, ki bi sedanjo špansko vlado prisilila k izvajanju strukturnih reform in varčevalnih ukrepov preprosto ni bila potrebna, saj se je Rajoyeva vlada že izkazala za najbolj radikalno pri politiki varčevanja, obenem pa ne obstajajo nikakršni obeti, da se bo tovsrtni politiki odrekla v bližnji prihodnosti. Prav zato pa se španskemu gospodarstvu v bližnji prihodnosti ne obeta nič drugega kot poglobitev recesije, španskim delavcem pa nadaljnja degradacija socialnih standardov.

Ne glede na uvedbo najostrejših varčevalnih ukrepov v zgodovini Španije, ali bolje rečeno, ravno zaradi njih, se špansko gospodarstvo danes sooča z znatnim krčenjem gospodarstva (industrijska proizvodnja se v Španiji krči že petnajsti mesec zapored) in z enormno, 25-odstotno stopnjo nezaposlenosti (med mladimi se je le-ta povzpela že nad 50 %). A medtem ko se je španska vlada ukvarjala s krčenjem proračunskega primanjkljaja in napadom na javni sektor, se je situacija v zasebnem sektorju (ki je mnogo bolj problematična od stanja javnih financ) poslabšala do te mere, da so se španske banke zaradi nakopičenih »slabih posojil«, ki so bila skozi zadnje desetletje usmerjena zlasti v gradbeni in nepremičninski sektor, soočile z nepremostljivimi pritiski na svoje bilance. Ti pritiski s sredstvi iz reševalnega paketa nikakor ne bodo odpravljeni, saj se gradbeni sektor sesuva, medtem ko so cene nepremičnin še vedno v prostem padu.

Sprejetje reševalnega paketa lahko rezultira le v kratkoročni sanaciji najproblematičnejših segmentov bančnega sektorja. In, čeprav sveženj pomoči ne bo namenjen neposrednemu reševanju španske države, bodo stroški svežnja za sanacijo bank v končni instanci kriti s strani španske države, ki se bo posledično soočila s še hujšimi pritiski na javnofinančno blagajno. Špansko gospodarstvo je zato v prihodnjih letih obsojeno na recesijo in nadlajnje kopičenje dolga, španski delavci pa na nadaljnjo pavperizacijo. Prva koraka do alternative temu scenariju bi lahko bila poenotenje evropskega bančnega sistema, ki bi omogočilo, da banke v državah evroobmočja pridobijo kapitalska sredstva neposredno iz evropskih skladov, tako da stroški sanacije bank ne bi obremenili javnega dolga držav in ne bi bili krili s strani državljanov posameznih držav, in zlasti odmik od uničujoče politike varčevalnih ukrepov, ne le v Španiji, temveč v celotni Evropi.