Kako davkoplačevalci krmijo banke

Že več tednov je jasno, da španske banke brez milijardne pomoči države ne morejo preživeti, odprto je bilo samo, od kod bodo vzeli denar. Ker jim španska vlada ne more zagotoviti dovolj, bodo do 100 milijard evrov dobile iz evropskega reševalnega sklada EFSF. Da bi banke preprosto pustili propasti, ni bila rešitev – kajti preveč pomembne so bojda za stabilnost finančnega sistema in realnega gospodarstva. S tem zakoni tržnega gospodarstva za področje financ v veliki meri ne veljajo več: gospodarska podjetja propadejo, če slabo poslujejo, banke pa rešuje država, piše Olaf Storbeck v nemškem Handelsblattu.

Ekonomista Beatrice Weder di Mauro in Kenichi Ueda v študiji, ki sta jo pravkar objavila, pišeta, da so banke, ki jim hrbet krije država, torej davkoplačevalci, bolj varne, zato investitorji zanje zahtevajo nižje obresti. Ta študija je pomembna zlasti zato, ker je delovno gradivo Mednarodnega denarnega sklada (IMF). Takšne študije sicer ne odražajo nujno stališč IMF, so pa narejene pod strogim znanstvenim nadzorom, razlaga Storbeck. A pikantno pri tem je, da je bila Beatrice Weder di Mauro še pred kratkim članica upravnega odbora švicarske velebanke UBS. Za oceno vrednosti državnih garancij za banke pa sta avtorja študije uporabila ocene bonitetne agencije Fitch, ki ne ocenjuje le finančne moči posamezne banke, ampak tudi velikost državnih jamstev zanjo. Večja kot je banka, večja je verjetnost, da jo bo vlada podprla, pravijo v hiši Fitch.

Za nemške banke ugotavljajo, da bi imele za štiri do pet stopenj nižje bonitetne ocene, če za njimi ne bi stala država. To pomeni, da bi brez teh garancij za sredstva, ki jih za svoje poslovanje najemajo na trgih, plačevale bistveno višje obresti. Deutsche Bank ima recimo zdaj izdane obveznice v vrednosti 266 milijard evrov, za katere bi morala letno brez jamstva države odšteti za 1,6 do 2,1 milijarde evrov več obresti, kot jih plačuje zdaj. Kako velik znesek je to, pokaže podatek, da je lani ustvarila 5,4 milijarde evrov dobička pred obdavčitvijo.

Tudi v ZDA ni nič drugače. Priyank Gandhi in Hanno Lustig z univerze Kalifornija v svoji študiji navajata, da ameriški davkoplačevalci na leto vsako veliko banko v povprečju subvencionirajo s 4,7 milijarde dolarjev, v Veliki Britaniji davkoplačevalci najpomembnejše banke na leto posredno subvencionirajo s 124 milijardami evrov. Zaradi tovrstnih jamstev države je bilo izvedenih tudi veliko združitev in prevzemov bank.

Beatrice Weder di Mauro in Kenichi Ueda v svoji študiji pišeta, da se je v času bančne in finančne krize tudi zato vrednost posrednih državnih jamstev za banke povečala. Davkoplačevalci od teh zneskov dobijo povrnjen le drobiž. Ne samo, da so prikrite državne subvencije za banke vprašljive, ampak lahko povečujejo tudi tveganja za finančne krize, v svoji študiji svarijo ekonomisti Bank of England. Ta jamstva namreč bankam omogočajo, da se odločajo za bolj rizične posle, ki jim zagotavljajo višje dobičke, če pa se jim slučajno zalomi, pa jim izgubo pokrijejo davkoplačevalci. Empirične dokaze za to je objavil londonski inštitut NIESR: velike banke so si pred izbruhom finančne krize nabrale nadpovprečno veliko gnilih kreditov, zato so imele po izbruhu krize bistveno več odpisov slabih posojil, kot manjše banke.

Novinarji Wirtschafts Woche pa so objavili temeljito analizo povezav med klasičnimi bankami in tako imenovanimi senčnimi bankami, ki so hedge skladi, skladi zasebnega kapitala, posebne projektne družbe (special purpose vehicle), lastne banke gospodarskih družb, družbe za financiranje nepremičnin, mreže za dodeljevanje kreditov prek interneta in druge podobne finančne organizacije. Te ustanove obračajo milijarde, niso pa pod nikakršnim nadzorom in zanje ni zakonskih okvirov. Ugotavljajo, da so njihovi posli še posebej začeli cveteti potem, ko je politika za banke začela sprejemati strožja pravila. Evropski komisar za notranji trg in storitve Michel Barnier je spomladi predložil predlog za regulacijo senčnih bank v EU. Na globalni ravni senčne banke na leto obrnejo 46 tisoč milijard evrov, kar je 70 odstotkov svetovnega bruto domačega proizvoda oziroma vrednosti vsega, kar podjetja in ljudje na svetu ustvarijo v enem letu.

Manfred Jäger-Ambrozewicz, izvedenec inštituta Deutsche Institut für Wirtschaftsprüfung, razlaga, da gre na področju finančnega sistema samo za eno vprašanje, kako denar od varčevalcev spraviti v podjetja. Včasih so varčevalci svoj denar naložili na banko, ta pa ga je v obliki kredita posodila naprej podjetjem in tudi državljanom. Zdaj v globaliziranem svetu je to veliko bolj zapleteno, saj so veliko dejavnosti, ki so jih prej opravljale le banke, prevzele družbe, ki so podobne bankam, torej senčne banke. Te senčne banke zdaj zbirajo denar in ga posojajo bankam, te pa ga dajejo naprej podjetjem in državljanom.

Senčne banke hočejo za svoj denar garancije, vrednostne papirje. Te lahko banke naredijo same, in sicer tako, da ustanovijo posebno projektno družbo in prenesejo kredite nanjo, ta družba te kredite naloži v škatlo in iz njih naredi vrednostne papirje (izvedene finančne instrumente), ki jih banka lahko uporabi kot jamstvo. S tem si banka v svoji bilanci naredi prostor za nove kredite, kajti za kredite, ki ji prenese na nekoga drugega, banki ni treba več zagotoviti jamstva s svojim lastnim kapitalom. Ker bankam za kredite, ki so jih množično prenašale v senčne banke, ki so jih v veliki meri tudi same ustanavljale, je bila na trgu pred izbruhom finančne krize na voljo tako rekoč neomejena količina poceni denarja, banke pa so podjetjem velikodušno dajale kredite, v Španiji recimo za gradnjo nepremičnin in hipotekarne kredite za nakup stanovanj, zaradi katerih bodo španske banke zdaj pred propadom reševali evropski davkoplačevalci.

Z vsakim prenosom kreditov, ki ga opravi banka, pride v sistem več denarja, ta pa ima vrednost le toliko časa, dokler si udeleženci na tem trgu med seboj zaupajo. A kot pri vsaki piramidni igri balon enkrat poči. Ko se to zgodi, postanejo vrednostni papirji (izvedeni finančni instrumenti), ki jih imajo banke kot jamstvo, čez noč ničvredni. Senčne banke takrat začnejo terjati vrnitev denarja od pravih bank, ki seveda za te posle nimajo ustreznega kritja v svojem kapitalu, zato zaidejo v težave. Če so dovolj velike, da »ne smejo propasti«, jih rešujejo davkoplačevalci.

Senčne banke so zdaj povsem brez nadzora in regulacije. Ob tem je zanimivo, da vodja britanskega regulatorja za finančni trg (FSA) Adair Turner odločno zahteva vzpostavitev radikalnega nadzora tudi zanje. Pravi, da so njihovi posli tako zapleteni in nepregledni, da jih ni mogoče povsem razumeti. Ob tem je zanimivo, da je FSA pristojen za nadzor glavnega evropskega finančnega središča, to je London City. Zaradi tega finančnega središča je britanska vlada vselej zelo zadržana, ko gre za odločitve o nadzoru finančnega sektorja, veliko predlogov za poostritev nadzora v finančnem sektorju je zaradi ščitenja interesov središča London City do zdaj v EU preprečila. Biti mora res zelo hudo in visoko eksplozivno, da se Britanci strinjajo z nadzorom oziroma ga njihov nadzornik finančnega trga celo zahteva.