Grčija kot žrtev in iluzija delanja denarja iz nič

Odkar je Grčija zašla v težave, poslušamo, kaj vse je narobe z vsem, kar je grško. Nekatere obtožbe so resnične, nekatere so lažne. Res je, veliko je napak v grškem gospodarstvu, politiki in nedvomno tudi v družbi. A te napake niso povzročile krize, izvor te katastrofe so bolj severno, v Bruslju, Frankfurtu in Berlinu, kjer so uradniki najprej oblikovali zelo napačen, morda fatalni, monetarni sistem, potem so njegove probleme stopnjevali z moraliziranjem namesto, da bi se lotili analize. Zato bo rešitev krize, če ta sploh obstaja, morala priti iz teh mest, v New York Timesu piše ameriški Nobelovec za ekonomijo Paul Krugman.

Res je, da je v Grčiji veliko korupcije, veliko ljudi utaja davke, za vlado pa je bilo samoumevno, da je živela prek svojih zmožnosti. Produktivnost dela je v Grčiji za 25 odstotkov nižja od povprečja v EU, a to nič ne pomeni, tudi v ZDA je po tamkajšnjih standardih produktivnost dela v Misisipiju podobno nizka.

Ni pa res, da so Grki leni, saj delajo več ur kot skoraj vsi Evropejci, posebej pa več ur kot Nemci. Tudi grški izdatki za socialne zadeve niso med najvišjimi v EU, prikazani kot delež BDP, so bistveno nižji kot na Švedskem ali Nemčiji, ki sta do zdaj dokaj dobro prebrodili krizo. Za probleme, s katerimi se danes sooča Grčija, je kriv evro, je prepričan Krugman.

Pred 15 leti Grčija ni bila raj, a tudi v krizi ni bila, brezposelnost je bila visoka, a ne katastrofalna, njena podjetja so tako ali drugače našla pot na svetovne trge, tako so Grki z izvozom, turizmom, ladjedelništvom in drugimi dejavnostmi zaslužili več ali manj dovolj, da so plačali blago in storitve, ki so jih uvažali.

Nato je Grčija prevzela evro in zgodilo se je nekaj strašnega: ljudje so začeli verjeti, da je varna za investiranje in v državo je začel dreti tuji kapital, del, ne ves, za zadolževanje države. Gospodarstvo je začelo cveteti, inflacija je rasla, grško gospodarstvo pa je postajalo vse manj konkurenčno. Res je, Grki so večino denarja, ki je pritekel v državo, zapravili, a to so počeli tudi drugi, ki so se ujeli v evrski balon. Ta balon je rasel. Ko se to zgodi v ZDA in nastane regionalna kriza, imajo tam močno centralno vlado, ki problematične države, kot je Florida, avtomatsko reši.

Takšne pomoči v Evropi Grčija po Krugmanovih besedah ni dobila zaradi arogance evropskih uradnikov, zlasti tistih iz bogatejših članic, ki so sami sebe prepričali, da lahko ustvarijo skupno valuto brez enotne vlade. Isti uradniki so povzročili še poslabšanje razmer z vztrajanjem, kljub pičlim dokazom, da so vse težave posledica neodgovornega ravnanja ljudi v južnih državah članicah, in da bi sistem deloval, samo če bi bili ljudje pripravljeni še na nekoliko več žrtev.

Tokratne grške volitve zato niso rešile ničesar, kajti Grki te krize ne morejo rešiti. Evro je mogoče rešiti le, če Nemci in Evropska centralna banka (ECB) ugotovijo, da morajo oni spremeniti svoje ravnanje, to pomeni še bolj odpreti denarnico in sprejeti višjo inflacijo, meni Paul Krugman.

To je seveda anglosaksonski recept za rešitev, s katerim pa se kolumnistka Daily Telegrapha Janet Daley ne strinja. Pravi, da je katastrofa dejansko veliko večja od evra, ki je samo najbolj jasen in akuten problem. Temeljni problem je, da nobena vlada ne more nadzirati gospodarstva, zato je to zunaj demokratičnega nadzora. Nacionalne države so zašle v težave zaradi prezadolženosti, ker so tešile lakoto po potrošnji in zadolževanju. Začelo se je s paniko, zaključuje se v zablodi: najprej so se banke znašle pred bankrotom in so jih reševale vlade, potem so se države znašle pred bankrotom in jih rešujejo mednarodne organizacije, centralne banke pa tiskajo ogromne zneske svežega denarja, ki nadomešča tistega, ki je izginil v slabih kreditih. Kdor verjame, da ima ta denar vrednost in nas bo spravil nazaj na pravo pot, verjame v iluzijo, da denar nastaja iz nič, nima osnove v realnih prihodkih ali realnem premoženju, ki bi mu dajalo vrednost.

Če ena država (Nemčija) vztraja, da je denar treba zaslužiti, preden ga porabimo, je te iluzorne igre konec. »Nemci vedo bolje kot kdor koli drug, kako se konča, če govoriš laži o vrednosti valute,« piše Janet Daley v prepričanju, da nemška kanclerka Angela Merkel zaradi tega ne bo popustila. Mogoče pa je itak že prepozno, da bi svetovno gospodarstvo lahko spravili pod kakršno koli nacionalno upravljanje, ker so posli preprosto postali preveliki, preveč avtomatizirani, preveč je grabežljivosti. Če je tako, je ideja demokratične nacionalne države na prelomnici in državljani se lahko pripravijo, da bodo politiki začeli še bolj rohneti in se začeli samopomilovati, ko bodo ugotovili, kako malo moči dejansko imajo.

Publicist Dean Henderson pa vidi rešitev v spremembi matrice oziroma sistema. Ko posameznik ugotovi, da sistem temelji na izkoriščanju, prevarah in lažeh, lahko ukrepa na dva načina. Lahko ga sprejme in postane del njega, ali pa ga začne zavračati. To so recimo že prisiljeni početi Grki.

Nemški Die Welt v svoji reportaži navaja, da se nekdanji vodja oglasne agencije Antonis zdaj preživlja kot svobodni fotograf, kar mu ustreza, saj je fotografija njegov konjiček. Eleni je morala zapreti svoje majhno podjetje za notranji dizajn, a zdaj svoj občutek za estetiko in umetniške sposobnosti uporablja pri izdelavi nakita, kajti Grkinje imajo tudi v krizi rojstne dneve in možje in partnerji jim hočejo podariti nekaj lepega. Po vsej državi nastajajo tržnice in mreže z blagovno menjavo oziroma lokalno valuto. Kdor ima tam kaj za ponuditi, dobi v zameno striženje las, oblačila, kruh, zdravila, zdravniško pomoč… Trgovina poteka prek elektronske mreže TEM. Ker nastaja vse več takšnih mrež, jih bo profesor s Krete analiziral. Morda pa vrnitev k drahmi le ne bi bila takšna katastrofa za običajne Grke, kot svarijo politiki in bankirji.