Trnuljčica iz polsna

Premierni slovenski koncert pevke, multiinštrumentalistke, skladateljice in pesnice Julie Holter se ne bi mogel zgoditi v bolj pravem trenutku. Ne zato, ker bi bila Kalifornijčanka na vrhuncu svoje popularnosti, pač pa zato, ker se sodeč po trenutni naklonjenosti svetovnih (ob)glasbenih medijev zdi, da bi že v bližnji prihodnosti utegnila postati nova velika zvezdnica popularne glasbe.

Njena glasba močno sloni na pop premisi, toda hkrati je Holterjeva vse prej kot prototip instant popevkaric, ki pri nas polnijo večja prizorišča. No, čez leto ali dve, ko bo hvala na njen račun dosegla še malo manj angažirano publiko, bi morda tudi Julii uspelo napolniti kakšno šišensko dvorano. Toda težko je verjeti, da bi se tam lahko ponovilo očarljivo razpoloženje, ki je minuli torek napolnilo za to priložnost naravnost idilično metelkovsko Menzo pri koritu. Pa ne iz kakšnih snobovskih vzgibov dobro obveščenih obiskovalcev, ki so solidno napolnili klub, pač pa preprosto zaradi izrazito intimne narave Julijine glasbe.

Simpatije glasbenih sladokuscev si je pridobila šele pred slabim letom, ko je s ploščo Tragedy spretno zabrisala meje med avantgardno in popularno glasbo. S konceptualnim, na Evripidovi tragediji Hipolit osnovanim albumom je ustvarila izviren izraz, v katerem so se srečali alternativen pop, moderna kompozicija, terenski posnetki in elektronska glasba. Da se odlično znajde tudi v bolj klasičnem formatu pop pesmi, je potrdila z letošnjo, med sredinsko publiko odmevno ploščo Ekstasis, njen potencial pa je sedaj izvrstno prevedla tudi v koncertni kontekst. Ker jo vse bolj privlači sodelovanje z drugimi glasbeniki, je bila aktualna, prva resnejša turneja lepa priložnost za to, da je na oder povabila še čelista in bobnarja, ki sta sodelovala tudi pri novih aranžmajih.

Koncert je potrdil, da Holterjeva ne mara polovičarstva. Izvedba je dobro premišljena, komunikacija med trojico brezhibna, aranžmaji dodelani do najmanjše podrobnosti. Če se je ob plošči Ekstasis morda pojavil vtis, da je Julio zaneslo predaleč v pop, bolj ohlapna struktura skladb v živi izvedbi ne skriva njene navezanosti na sodobno kompozicijo. Ta postane očitna predvsem v raziskovanju harmonij, ki na trenutke v spomin prikliče celo kakšnega mojstra minimalizma, dasiravno se trojec niti takrat ne izogiba sanjavi, opojni, celo eterični pop senzibilnosti. Ko Julia zapoje ob spremljavi v odmevu potopljenih klavirskih zvokov, brnečega čela in pulzirajočih tolkal, se zdi, kot bi bila ujeta v kakšni risanki Walta Disneya. Risanki, v kateri stvari nikoli niso take, kot se zdijo na prvi pogled.

Morda nam na njen vnovični obisk le ne bo treba čakati dolgo. Ker je pred koncertom poslušala branje poezije v okviru dogodka Mlade rime, ji je menda k srcu prirasel jezik, zato je obljubila, da se (s tekočim znanjem slovenščine) vrne že prihodnje leto!