Silence: Musical Accompaniment for the End of the World

Minilo je dolgih osem let, kar sta Boris Benko in Primož Hladnik izdala svojo zadnjo studijsko ploščo Vein, a Tribute to a Ghost. Tako dolgo odsotnost z glasbenega prizorišča bi deloma verjetno lahko pripisali njunemu načrtnemu umiku od hitropotrošniških popularnoglasbenih strategij, deloma njunemu perfekcionizmu, navsezadnje pa tudi njuni vse večji vpetosti v ustvarjanje glasbe za sodobni ples, teater in film.

Glasbo, ki je nastala (predvsem) med sodelovanjem s Tomažem Pandurjem in z Matjažem Pograjcem, sta zapisala tudi na fizičnih nosilcih zvoka, v tem času pa sta posnela še glasbo za album Volk zasedbe Laibach. Dobršen del teh raznoterih izkušenj sta Benko in Hladnik sedaj uporabila pri nastajanju novega avtorskega albuma, ki je luč sveta ugledal na dan stote obletnice Titanikove nesreče. Aluzija se tu ponuja sama od sebe.

Kot je Titanikov orkester vse do potopa blažil paniko potnikov, bo novi album dvojca Silence verjetno pametna izbira za glasbeno kuliso, če bi se uresničila majevska apokaliptična napoved. No, tudi če se črni scenarij ne bo udejanjil, je glasba z novega ploščka kot nalašč za te hektične čase, saj kljub prepoznavno temačni, melanholični podobi s svojo umirjenostjo zbuja blagodejno, če že ne optimistično razpoloženje.

Pojavi se vtis, da Silence s svojo glasbo ustvarja neki vzporeden, brezčasen svet, v katerem življenjske prioritete potrošniškega vsakdanjika nimajo kaj iskati. Pa to še zdaleč ne pomeni, da se dvojec zapira v utopijo, prej nasprotno. Album lahko razumemo tudi kot alternativo sodobnemu ustroju, kot prostor za redefinicijo pervertiranih vrednot, ki so družbo potisnile do roba propada. Če se to sliši preveč pompozno, tu velja pripomniti, da Silence ne trpi za kakšnim razsvetljenskim ali pa – bog ne daj – preroškim kompleksom. Ponudi le ozračje, ki je tako zelo drugačno od vsesplošnega, da se ta interpretacija nevsiljivo ponuja tako rekoč sama od sebe. Vse skladbe zaznamuje pretanjen spoj dveh klavirjev, čutečega Benkovega glasu in subtilnih sintetičnih linij, torej formula, ki smo jo od dvojca v preteklosti že slišali. Toda po novem je glasba skozi prizmo produkcije in tudi glasbene zrelosti še veliko bolj prefinjena, dodelana. Benko in Hladnik se opreta na izkušnjo pisanja glasbe za klasični orkester, ki jo spretno namestita v cinematično obarvano strukturo pop pesmi. Vsak ton je skrbno, mojstrsko izoblikovan, hkrati pa glasba ohrani razmeroma preprosto, celo lahkotno naravo, ravno prav, da vseh deset skladb že po prvem poslušanju obstane v spominu. No, kljub temu je Musical Accompaniment for the End of the World plošča, ki ji je treba prisluhniti od začetka do konca. Šele takrat razkrije svoj resnično izjemni glasbeni potencial.