Tožilski politiki? Politični tožilci?

Državni zbor je na predlog ministrstva za notranje zadeve spremenil zakon o tožilstvu, da bi ga uskladil z realnim stanjem, ki je nastalo s prenosom pristojnosti nad tožilstvom s pravosodnega ministrstva na notranje. Po skrajšanem postopku, šlo je za nujne popravke. Med temi se je znašla tudi razširitev mirovanja tožilske funkcije v primeru prevzema politične. Težava ni toliko v tem, da se zakonodaja spreminja zaradi ene ali dveh točno določenih oseb, ampak v tem, da so ti prehodi med politiko in tožilstvom že doslej negirali maksimo o neodvisnem in samostojnem tožilstvu. Po novem bo prehodov še bistveno več.

Notranji minister Vinko Gorenak pravi, da ne gre za pripravo terena za odhod Barbare Brezigar na položaj državne sekretarke v kabinet predsednika vlade. Pa tudi če bi šlo, so s spremembo zakona po njegovem mnenju možnost prehoda v politiko, ne da bi tvegali prenehanje funkcije tožilca, dobili še vsi drugi tožilci. Sliši se logično, zakaj bi se tožilec lahko vrnil v tožilstvo s položaja ministra ali državnega sekretarja na resornem ministrstvu, z drugih političnih funkcij v izvršilni veji oblasti pa ne? A tako je zgolj na prvi pogled. Že doslej so prehodi med politiko in tožilstvom risali sliko politične odvisnosti tožilstva, še posebej, kadar je šlo za prehode najvišjih vodstvenih kadrov v tožilstvu. Pa je šlo za omejeno prehajanje zgolj med tožilstvom in pravosodnim ministrstvom. Zdaj so samostojnim in neodvisnim tožilcem odprte poti na vse najvišje funkcije v izvršilni oblasti in zagotovljena pot nazaj v samostojno in neodvisno tožilstvo. In gre za izvršilno oblast, ne pa za voljeno, recimo poslansko funkcijo. Barbara Brezigar je nasprotovala sprejetju veljavnega tožilskega zakona, češ da omogoča prevelik vpliv politike.

Zdaj so samostojnim in neodvisnim tožilcem odprte poti na vse najvišje funkcije v izvršilni veji oblasti in zagotovljena pot nazaj v samostojno in neodvisno tožilstvo.

Brezigarjeva je sicer karierna tožilka. Celotno poklicno življenje v pravosodju je posvetila tožilstvu, kjer je ves čas zasedala vodstvene položaje. Na ljubljanskem okrožnem tožilstvu je vodila oddelek za splošne in gospodarske zadeve, bila je namestnica vodje tožilstva in vršilka dolžnosti vodje, potem je neuspešno kandidirala za mesto vodje tega največjega tožilstva v državi. Na vrhovnem tožilstvu je vodila skupino tožilcev za posebne zadeve in neuspešno kandidirala za položaj generalne državne tožilke. Potem je postala ministrica za pravosodje v Bajukovi vladi, po porazu na volitvah se je vrnila na vrhovno tožilstvo. A jo je kmalu spet potegnilo v politiko in je kot kandidatka združene desnice kandidirala za predsednico republike. Ker ni bila izvoljena, se je spet posvetila tožilskemu delu, potem pa jo je prva Janševa vlada imenovala za generalno državno tožilko. Mandat se ji je iztekel lani spomladi, letos spomladi pa je v tretji desni vladi postala državna sekretarka na notranjem ministrstvu, hkrati pa bo vodila kampanjo tokratnega predsedniškega kandidata desnice, Milana Zvera. Po naslednjem volilnem porazu desnice se bo iz politike še tretjič vrnila na tožilstvo.

A Brezigarjeva ni bila edina samostojna in neodvisna tožilka in hkrati političarka. Tudi njena predhodnica na mestu generalne državne tožilke, Zdenka Cerar, je bila dolgoletna tožilka, ki je postala ministrica za pravosodje. Le da se potem v tožilstvo iz politike ni več vrnila. Zadnji tožilec, ki je šel v politiko in nazaj, je Boštjan Škrlec, v času Pahorjeve vlade državni sekretar na ministrstvu za pravosodje. A sedanja vlada je menila, da to ni higienično, in je razveljavila njegovo imenovanje na mesto generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva. Hkrati je v nasprotju z zakonom odredila mirovanje pravobranilske funkcije za svojega državnega sekretarja Roberta Marolta, kar je bila kasneje pod pritiskom medijev in protikorupcijske komisije primorana razveljaviti.

Zakon pravobranilcem recimo ne omogoča prehajanja med politiko in stroko. In to čeprav je pravobranilska funkcija dejansko del izvršilne veje oblasti, saj pravobranilstvo pred sodišči zagovarja državo in še zdaleč nima tako usodnega vpliva na posameznika kot tožilstvo. To ima v rokah odločitev o začetku, nadaljevanju ali ustavitvi kazenskega postopka.

In tožilstvo zdaj vodi dr. Zvonko Fišer, sicer prvi generalni državni tožilec brez političnega ozadja, brez političnih izkušenj. Kljub temu je takratna opozicija ob njegovem imenovanju zatrjevala, da je neprimeren za ta položaj zaradi opravljanja funkcije že v prejšnjem, totalitarnem političnem sistemu. Leto kasneje, zdaj v vlogi koalicije, je razširila možnost prehajanja med politiko in tožilstvom.