Rickard Falkvinge: »Spet smo prevzeli nadzor nad pomenom besede ’pirat’ in ji uspešno pripeli pozitivno konotacijo«

Če ACTA pade, bi bila to lahko točka preloma, ko se bodo morali interesi korporacij presesti v drugo vrsto, za interese javnosti. Če ne, bodo potrebne reforme sistema zamaknjene vsaj za kaki dve desetletji.

Piratske stranke – obstajajo že v skoraj 60 državah po vsem svetu – sestavljajo ta hip najhitreje rastoče politično gibanje. Rickard Falkvinge, 40-letni švedski informatik, danes v njem nima formalnega položaja, in kot pravi, tudi nobenega izjemnega vpliva. A brez njega gibanja morda sploh ne bi bilo. Falkvinge je tisti, ki je ustanovil prvo piratsko stranko in s posojilom, ki ga je vzel na svoje ime, zagotovil, da je preživela prvih nekaj let. Pri tem je z uspehom na zadnjih evropskih volitvah, ko je stranka dobila dva poslanca v evropskem parlamentu, prvi pokazal, da pirati lahko postanejo resna politična sila. Lani je sicer odstopil s položaja vodje švedskih piratov in postal strankin samooklicani »politični evangelist«.

Kako se je začela zgodba s Piratsko stranko?

Že pred ustanovitvijo so obstajale skupine aktivistov, ki so bile zelo uspešne pri opozarjanju na te teme in pri komuniciranju s švedsko javnostjo. Od leta 2001 je na Švedskem deloval Antipiratski biro, lobi industrijskih lastnikov avtorskih pravic, skupina aktivistov, ki je želela javnosti predstaviti drugo plat zgodbe, pa je leta 2003 ustanovila njegovo nasprotje – Piratski biro. Kot rečeno, so bili zelo uspešni pri predstavljanju svojih stališč v javnosti, veliko so se pojavljali v medijih. Zmotilo pa me je, da politiki v tej razpravi sploh niso sodelovali. To je čudno. Ko kaka stvar veliko ljudem veliko pomeni, so politiki po navadi prvi, ki to opazijo. Zaradi te oglušujoče tišine, ki je vladala kljub uspehu Piratskega biroja, sem začel razmišljati, kaj bi bilo treba storiti, da bi pritegnili pozornost politikov. Malo sem preračunal in ugotovil, da si na Švedskem datoteke izmenjuje približno milijon ljudi, ki so jih politiki neprestano demonizirali. Če bi se samo četrtina teh demoniziranih, za kriminalce razglašenih ljudi odločila, da ima dovolj, bi stranka lahko prišla v parlament. Kar pa me je poleg tega dejansko spodbudilo k ustanovitvi, so bili napadi na zasebnost, ki so prihajali iz Bruslja. Konec leta 2005 je bila v evropskem parlamentu sprejeta direktiva o hrambi podatkov, ki vse naše mobilne telefone spreminja v vladne naprave za sledenje. To je bil sprožilec. Dva dni zatem sem registriral spletno domeno Piratske stranke.

Kdaj pa ste začeli verjeti, da vam dejansko lahko uspe?

Kot sem rekel, sem že vnaprej preračunal možnosti za uspeh. Sem podjetnik in vodja projektov, svoje prvo podjetje sem ustanovil pri 16 letih, tako da se ne zaletim v neko stvar, če ne vidim realne možnosti za uspeh. A popolnoma me je šokirala hitrost, s katero so potekali dogodki po ustanovitvi. Spletna stran je zaživela 1. januarja 2006. V tem ni bilo nobene simbolike, bil je pač zadnji dan praznikov in naslednji dan sem moral v službo. A zadeva je eksplodirala. Mediji so se razpisali že naslednje jutro. Ko sem tisti dan prišel iz službe, so me že čakala sporočila 300 aktivistov, ki so želeli sodelovati. Spoznal sem, da je potreba po politizaciji teh zadev še veliko večja, kot sem predvideval.

Ne morete pa zanikati, da ste imeli srečo, da ste bili ob pravem času na pravem kraju. Afera Pirate Bay vam je zagotovila pozornost, ki je verjetno sicer ne bi bili deležni.

Vsekakor. Ameriški industrialec John Paul Getty je nekoč rekel, da za uspeh potrebujete tri stvari – zgodnje vstajanje, trdo delo in to, da najdete nafto. Imeti morate torej načrt in disciplino, zraven pa veliko sreče. Vsekakor sem bil na pravem kraju ob pravem času. Obstoj spletne strani Piratske stranke sem naznanil samo enkrat, na forumu enega od portalov za izmenjavo datotek. To je vse oglaševanje, ki sem ga uporabil. Naslednji dan je imela spletna stran milijon zadetkov. Pirate Bay sicer na Švedskem, ko sem ustanovil stranko, ni bil kontroverzen. Policija je racijo pri ustanoviteljih izpeljala maja 2006, prvo obsodilno sodbo pa je sodišče izreklo aprila 2009. A oba dogodka sta delovala kot izjemna katalizatorja za naš uspeh. Pred racijo smo imeli grobo strankarsko strukturo in smo iskali nove prostovoljce. Po raciji se je članstvo v treh tednih potrojilo. Razsodba, ki je bila izrečena le dober mesec pred volitvami v evropski parlament, pa je bila vsekakor naša vstopnica vanj. Spet smo potrojili članstvo, tokrat s 14 na 42 tisoč, v enem samem tednu. Zgodovina razvoja naše stranke je zagotovo tesno povezana z dogajanjem okrog Pirate Baya. Ne bom se pretvarjal, da ni tako.

Zdaj pa je v ospredje prišla ACTA. Kako gledate nanjo?

ACTA predstavlja vse, kar je trenutno v političnem smislu narobe z monopoli pri patentih in avtorskih pravicah. Gre za tajni dogovor, ki je bil sicer začet z dobrimi nameni – preprečiti trgovino s ponaredki, preprečiti, da bi bili ljudje ogoljufani. Če kupujem ponarejen rolex, hočem vedeti, da ni pristen. Nočem odšteti veliko denarja in pozneje ugotoviti, da sem kupil ponaredek. Če kupujem zdravila, moram prav tako vedeti, da ne gre za ponaredke, zvarjene v kakšni kleti. V najboljšem primeru ne bodo učinkovala, v najslabšem me bodo ubila. A farmacevtska industrija si je ob tem začela prizadevati, da bi s sporazumom preprečila tudi izgubo svojih monopolov nad zdravili. ACTA ponarejena zdravila obravnava povsem enako kot prava generična zdravila, legalno proizvedena v državi, v kateri je patent že potekel. Generična zdravila so nekaj, od česar je tretji svet popolnoma odvisen. In obravnavati jih enako kot potencialno smrtonosna ponarejena zdravila ni samo trčeno, meji že na zločin proti človečnosti. Nato pa sta se v to zgodbo vrinila še Hollywood in založniška industrija in poskušala zgodbo o ponarejenih zdravilih povezati z najstniki, ki si izmenjujejo filme in glasbo. Če kdo poskuša ubiti ljudi zaradi dobička, tega pač ne moremo enačiti z družnim poslušanjem glasbe. Za zdaj sicer kaže, da bo sporazum v evropskem parlamentu padel, ne moremo pa reči, da je to že zagotovljeno. Če ACTA pade, bi bila to lahko po mojem točka preloma, ko se bodo morali interesi korporacij presesti v drugo vrsto, za interese javnosti. Če pa se evropski parlament vda in ACTO potrdi, bo to pomenilo, da so potrebne reforme sistema odložene vsaj za kaki dve desetletji.

Imamo tako imenovano ’pravilo treh piratov’. Če se katerikoli trije člani stranke strinjajo, da je neka aktivnost dobra za stranko, jim ni treba spraševati za dovoljenje nikogar drugega.

Bi pa Piratska stranka zagotovo imela koristi od tega, če bi bila ACTA sprejeta.

Ne razmišljamo tako. Vsem našim aktivistom je skupno, da tega ne počnemo zato, ker si tako želimo, temveč zato, ker se nam zdi, da moramo. V to se nismo spustili zaradi denarja. Res pa je, da nam prinaša nekoliko več izpostavljenosti in slave. A cena za to je visoka, v smislu prostega časa in odnosov s prijatelji ter družino, pa tudi zdravja.

Ali sami sebe vidite kot voditelja piratskega gibanja? Koliko vpliva imate na odločitve posameznih piratskih strank po različnih državah?

Nikakršnega. In ga tudi ne bi smel imeti. Sem človek, ki je vzpostavil prvo spletno stran. Ampak danes obstaja več deset tisoč aktivistov po Evropi in drugod po svetu, ki sestavljajo zgolj aktivno jedro gibanja. Še več milijonov ljudi pa nas podpira. Moje zamisli niso nič pomembnejše kot zamisli kogarkoli drugega. Zagotovo je veliko ljudi, ki mi bodo prisluhnili. A mi ne bodo slepo zaupali. Razmislili bodo, ali so moji predlogi smiselni, nato pa bodo storili to, v čemer smo najboljši – opazovali bodo, posnemali, spremenili in vnovič uporabili zamisel v kakšnem drugem kontekstu. Če moj predlog ni smiseln, ga bodo pač zavrgli. Tako delujemo. Veljave, povezane s položajem ali kako osebo, ni. Zmagajo pač najboljše zamisli.

Zakaj ste lani odstopili s položaja predsednika stranke?

Iz več razlogov. Prvič, Piratsko stranko Švedske sem vodil na treh volitvah. Veliko sem se naučil, pridobil veliko izkušenj, a bilo je dovolj. Že ko sem začel, sem si rekel, da tega nihče ne bi smel početi dlje kot pet, morda deset let. Ko si v neki službi več kot pet let, ti nekako zmanjka novih zamisli, navdiha. Čeprav sem imel eno najrazburljivejših služb, kar si jih lahko zamislite – potovati in vsak dan nastopati za največje svetovne medije –, je tudi to postalo nekakšna rutina. Minilo je pet let in začel sem stagnirati. Zmanjkovalo mi je zamisli in Piratsko stranko imam veliko prerad, da bi se mi zdelo prav, da jo vodi kdo, ki v svoji službi ne uživa prav vsak dan. Zato sem se odločil odstopiti, za novo nalogo pa sem si zastavil, da bom predstavljal ideje stranke novemu občinstvu zunaj Švedske.

To je torej delo političnega evangelista, kot imenujete svojo novo funkcijo?

Točno tako.

Ste namenoma uporabili izraz iz verskega besednjaka?

Šele pozneje sem ugotovil, da gre za občutljiv izraz. Prihajam iz računalništva. V informacijskih tehnologijah je evangelist že popolnoma sekulariziran izraz. Lahko ste evangelist za neki izdelek, za posamezno storitev ... In pač potujete in razlagate o problemih, ki zadevajo vaše področje. Šele ko sem nekaj časa uporabljal izraz politični evangelist, sem spoznal, da ljudje ta izraz še vedno razumejo predvsem v kontekstu vere. Prav lahko se zgodi, da bom, ko bom naročal naslednjo serijo vizitk, naziv spremenil. Ne vem pa še, v kaj.

Trdite, da je piratsko gibanje najnovejše v nizu političnih gibanj, ki se pojavijo vsakih 40 let. Lahko razložite?

Ko pogledate, kako se je, posebej v Evropi, razvijala politika, opazite, da se razvija v ciklih. Približno vsakih 40 let vznikne nov val aktivistov, ki so nezadovoljni z nespoštovanjem, ki ga politični establišment kaže do njihovih vrednot. Zato se te vrednote politizirajo, to pa se vedno zgodi v treh korakih. Najprej imate aktiviste, ki kršijo zakone, nato pridejo na vrsto teoretiki, ki organizirajo razprave o problemu, potem pa vznikne nova politična opcija. To se je zgodilo z delavskim gibanjem. Začelo se je s stavkami, čemur je sledilo oblikovanje sindikatov, zadnja postaja pa so bile socialdemokratske in delavske stranke. Pred približno 120 leti so vzniknili liberalci, pred 80 leti socialdemokrati, pred približno 40 leti pa zeleni. Tudi v tem primeru smo najprej imeli opravka z aktivisti, ki so izvajali sabotaže, sledile so organizacije kot Greenpeace, nato pa zelene stranke.

Kako švedski mediji obravnavajo Piratsko stranko? Ste zanje kredibilen tekmec večjim strankam ali zgolj zanimivost?

Odvisno od tega, kako nam kaže v javnomnenjskih raziskavah. Ko nam kaže dobro, smo lahko v medijih tako rekoč, kadar želimo. Takrat nam prisluhnejo. Ko so ankete pred volitvami v evropski parlament kazale, da smo tretja najmočnejša stranka, smo bili zelo zanimivi. Opazili pa smo, da nam ankete pri domačih parlamentarnih volitvah izmerijo precej slabše izide. Ozek politični program lahko deluje na evropskih volitvah, ne pa na parlamentarnih. Tu nas je Piratska stranka Nemčije že prehitela – začela je širiti svoj program. Za to je bila lani jeseni nagrajena s 15 sedeži v berlinskem deželnem parlamentu. Tudi mi smo začeli za volitve leta 2014 pripravljati razširjeno platformo.

Kaj naj bi to vključevalo?

Vse je še stvar razprave, zato o konkretnih zadevah še ne morem govoriti, lahko ponudim samo kakšen namig. Ena od stvari bo prav gotovo zagovarjanje pravic posameznika v odnosu do oblasti. Nemški pirati so v program zapisali, da mora brezžično internetno omrežje postati temeljna javna storitev, na ravni javne razsvetljave. Tudi to zamisel bomo verjetno uporabili. Vsekakor pa bo več z dokazi podprtih politik, namesto tistih, ki temeljijo izključno na veljavi politika ali stranke.

Kaj pa na primer vaše mnenje o ukrepih za izhod iz gospodarske in finančne krize? To je verjetno danes najpomembnejše politično vprašanje?

To je res. Razlog, da se je Evropska unija znašla v današnjem položaju, je, da so postopki, ki so pripeljali do uvedbe evra, potekali za zaprtimi vrati, brez potrebne stopnje transparentnosti. Kritikov sploh niso spustili zraven. Dejansko je šlo za debatni klub ljudi, ki so vsi menili, da je uvedba skupne valute dobra zamisel. Če bi pri uvajanju evra spoštovali vrednote piratskih strank, danes verjetno ne bi bili v tem položaju. Glede rešitve iz nastale krize pa moram iskreno povedati, da nimam odgovora na to vprašanje. Prav tako menim, da katerikoli politik, ki trdi, da ima načrt, ki bo zagotovo deloval, laže. Nihče od nas se še ni znašel v takšnem položaju. Je pa to vsekakor posledica tega, da nimamo transparentne oblasti, ki bi poslušala državljane.

Brez rešitve za nastalo krizo se boste težko posvetili svojim primarnim politikam, kot je prenova sistema avtorskih pravic. Če ljudje s težavo preživijo, to pač ni njihova prva skrb.

Monopoli pri avtorskih in patentnih pravicah preprečujejo inovacije, preprečujejo svobodno podjetniško pobudo. Patentni sistem še posebej ubija našo industrijo. Če želite rešiti gospodarstvo, morate začeti s tem, da inovatorjem in podjetnikom omogočite uresničevanje njihovih zamisli, ustanavljanje podjetij in zaposlovanje ljudi. Ni pomembno, ali se bo nekaj starih dinozavrov zaradi tega pritoževalo. Ustvarjalnim ljudem je treba samo dovoliti, da vnovič zaženejo gospodarstvo. Stališča, ki jih zagovarjamo, so pomemben korak v tej smeri. Poleg tega so se ljudje tudi v kriznih časih vedno borili za svoje pravice. Je pa vsekakor res, če ljudje težko preživijo, so druge teme drugotnega pomena. A takoj ko imajo zagotovljene osnovne življenjske dobrine, je druga naloga vnovičen zagon gospodarstva, danes vladajoči politiki pa preprosto ne vedo, kako naj to izpeljejo. Ni jim jasno, da vdajanje včerajšnjim korporacijam ni rešitev. Rešitev bo našla naslednja generacija podjetniških inovatorjev, te pa ti monopoli ovirajo.

Vaša taktika na parlamentarnih volitvah je bila doseči položaj, ko boste jeziček na tehtnici, ko boste imeli odločilno besedo pri tem, ali bo država dobila desno ali levo vlado. V kateri del političnega spektra pa se po vašem uvršča Piratska stranka?

To je bila ena od naših strategij – ostati nevtralni in priti v položaj, ko bomo imeli nesorazmerno veliko besede pri sestavljanju vlade glede na naš dejanski izid. Zaradi tega se nismo želeli opredeljevati do levo-desnih vprašanj, da bi bili ljudje pripravljeni glasovati za nas, ne da bi imeli v mislih razmerje med levico in desnico. Nekatere druge piratske stranke so nas posnemale, nekatere so se bolj jasno pozicionirale. Mi pa smo vsekakor spoznali, da naša politika v tem primeru preprosto ni bila dovolj dobra. Treba je imeti mnenje o vseh vprašanjih. Po mojem je Piratska stranka Nemčije zelo dobro ubesedila svojo politiko – pravijo si socialni liberalci. To je vsaj približno tudi opredelitev, ki bi jo pripisal Piratski stranki Švedske. Večinoma se zavzemamo za pravice posameznika, hkrati pa dajemo velik poudarek tudi skupnosti in socialni politiki. V kateri del političnega spektra sodi taka politika, je seveda odvisno od trenutne sestave posameznih parlamentov. Zavedam se, da vam nisem jasno odgovoril, a glede na to, da naš razširjeni program še nastaja, vam več še ne morem ponuditi.

Ker so vaši volivci močno skoncentrirani v mlajši populaciji, verjetno lahko večji uspeh pričakujete šele na dolgi rok, ko bodo današnji mladi odrasli, sledile pa jim bodo nove generacije. Ali pričakujete, da boste kdaj resen konkurent za zmago na volitvah, in kdaj se bo po vašem to zgodilo?

Na zadnjih evropskih volitvah smo bili dejansko največja stranka med volivci, starimi do 30 let. V tej starostni kategoriji smo dobili 25 odstotkov glasov. Iz tega bi lahko sklepali, da lahko na dolgi rok računamo na 25 odstotkov glasov. Seveda pa brez nadaljnjega razvoja stranke in njenih politik ter prilagajanja spremembam v družbi to ne bo mogoče. Poleg tega moramo sami sebi in vsemu svetu dokazati, da nismo muha enodnevnica.

Vas ne skrbi, da bodo vaši volivci, ko odrastejo, izbrali kakšno drugo stranko?

Niti ne. Pri nas poteka redna raziskava vrednot med 17-letniki, ta starost pa je bila izbrana zato, ker vrednote, ki si jih izbereš do takrat, večinoma ostanejo za vedno. Seveda obstaja veliko posameznih izjem, je pa to kljub vsemu neko splošno pravilo. Precej časa sta na vrhu vrednot po ugotovitvah raziskave kraljevala skrb za okolje in trajnostni razvoj. V zadnjem valu pa se je to spremenilo. Sedemnajstletnike po novem najbolj skrbita svoboda govora in odprtost, kar po mojem pomeni, da bo to tema, ki bo v prihodnjih desetletjih prevladovala v političnem prostoru.

Bi bili pripravljeni prevzeti vodenje vlade ali vsaj kakšnega ministrstva, če bi vam volilni izid to kdaj omogočil?

Ta trenutek to niti ni naša ambicija, ne na Švedskem ne v Nemčiji. Naš načrt je tak, da bi, če bi postali del vladajoče koalicije, druge stranke morale prevzeti skrb za uresničevanje naših ciljev, mi pa bi jih v zameno podpirali pri doseganju njihovih. To je pač bistvo koalicijske vlade. Vsekakor pa bi pri tem pričakovali, da bi nas druge stranke poskušale tako ali drugače izigrati. V tem pogledu je v našem interesu, da ne prevzamemo nobenega ministrstva. Če bi ga, bi bila cena našega odhoda iz koalicije višja kot sicer. Nočemo prevzemati privilegiranih položajev, ker bi to lahko pomenilo, da bi morali sprejemati kompromise pri uresničevanju svojih idealov. Ali bomo čez deset let še vedno imeli enako stališče, pa ne morem reči.

Podpora piratskim strankam je v posameznih državah zelo različna. V Nemčiji na primer, za zdaj sicer zgolj na deželnih volitvah, stranka redno dobiva okoli sedem odstotkov glasov, v Franciji pa ji na parlamentarnih volitvah ni uspelo dobiti niti odstotka. Koliko je uspeh odvisen od voditeljev, koliko pa od značilnosti volilnega telesa?

Oboje sta ključna dejavnika, k njima pa je treba prišteti še tretjega – trenutno javno razpravo o vprašanjih, s katerimi se prvotno ukvarjamo. Evropa ima v tem pogledu veliko skupnega, hkrati pa so jezikovne razlike precejšnja ovira za širjenje idej v okviru mednarodnega gibanja. Vsaka politična razprava se osredotoča predvsem na domača vprašanja, ne toliko na mednarodna. Za preboj piratske stranke mora biti v državi izpolnjenih nekaj pogojev hkrati. Kot sem omenil že na začetku, poleg organizirane stranke in predanih ljudi potrebujete tudi neki dogodek, ki deluje kot katalizator za podporo stranki in njen preboj na osrednje politično prizorišče. Aktivistom strank vedno govorim, naj jih ne skrbi, da bi tak dogodek zamudili ali spregledali. Prav nobene možnosti ni, da bi šel mimo njih, ker jih bodo mediji takrat nekaj tednov neprestano klicarili. Za Piratsko stranko Švedske je bil ta dogodek že omenjena racija v prostorih Pirate Baya, za švicarsko je bil na primer sprožilec povezan z WikiLeaksom. Ko je nekdo, verjetno ameriška vlada, blokiral domeno Wikileaks.org, je WikiLeaks začasno gostoval na strežnikih Piratske stranke Švice in njeni predstavniki so bili nekaj tednov redni gosti v medijih.

Moje zamisli niso nič pomembnejše kot zamisli kogarkoli drugega. Veljave, povezane s položajem ali kako osebo, ni. Zmagajo pač najboljše zamisli.

Vaše stališče je, da izmenjava avtorsko zaščitenih datotek ni kraja in da tisti, ki to počnejo, ne delajo nič narobe. Zakaj torej z imenom Piratska stranka namigujete v drugo smer? Pirat je po definiciji nekdo, ki krade, ki jemlje nekaj, kar mu ne pripada.

Razlog za izbiro imena se skriva v razvoju dogodkov na Švedskem in izvira iz Piratskega biroja; ta je utemeljil politike, ki jih zagovarjamo. Ime Piratska stranka je bilo najboljša blagovna znamka, kar smo si jo lahko zamislili v tistem trenutku. Ljudje so takoj vedeli, kaj zagovarjamo, hkrati pa spoznali, da lahko po novem tem idejam oddajo svoj glas. Je pa res zanimivo, kako hitro se je ime prijelo tudi drugod. Morda najboljši argument za primernost imena je ponudila Piratska stranka Španije – ali sami sebe poimenujemo Piratska stranka in s tem definiramo, da je pirat nekdo, ki brani temeljne svoboščine, ali pa nas bodo s piratsko stranko naslavljali drugi, mi pa ne bomo imeli nikakršnega nadzora nad pomenom, ki ga ime ima. Tako smo spet prevzeli nadzor nad pomenom besede ’pirat’ in ji uspešno pripeli pozitivno konotacijo. Tako uspešno, da je založniški lobi izraz nehal uporabljati.

Kako je Piratska stranka Švedske organizirana? Katere so najpomembnejše razlike v primerjavi s tradicionalnimi strankami?

Temeljni organi stranke so precej podobni kot pri drugih strankah. Skupščina izvoli svet stranke, ta pa nato izbere vodjo stranke. Glavna razlika je v načinu ravnanja na ravni posameznih aktivistov. Imamo tako imenovano ’pravilo treh piratov’. Če se katerikoli trije člani stranke strinjajo, da je neka aktivnost dobra za stranko, jim ni treba spraševati za dovoljenje nikogar drugega. To pomeni, da vsem aktivistom zaupamo skrb za našo blagovno znamko. In zaupamo jim, da sami vedo, kakšno je najboljše ravnanje v njihovem družbenem kontekstu. Spoznali smo, da je vsak družbeni kontekst unikaten in da potrebujemo »prevajalce« za vsakega od njih. Če bi o vsem odločali z večino, bi zlahka zanemarili polovico svojih volivcev. Morda bosta prav tista ’nora’ dva odstotka na robu nazadnje prinesla uspeh. In edini način, da ju dosežete, je, da zaupate svojim aktivistom, svojim tovarišem.