Transcendenca umetnosti

V Moderni galeriji je na ogled razstava, ki jo je podprlo novo superministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Prav je, da ob tej priložnosti galerija predstavi superumetnika. Marko Pogačnik se je državi za podporo zahvalil že vnaprej, v začetku devetdesetih, ko ji je brezplačno narisal novi grb. Ta je poseben kar v svetovnem merilu, saj je oblikovan kot kozmogram in ustvarja, pravi avtor, »energijsko polje, ki varuje Slovenijo oziroma spodbuja v njej notranje potenciale«.

O ustanovitelju skupine OHO in najbolj znane slovenske komune, geomantu, ki skrbi, da je Slovenija bolj ali manj krepka in zdrava, ter umetniku z več kot petdesetletno kariero, je na Tomšičevi na ogled izjemno estetsko in pregledno postavljena razstava. Postavil jo je kar Pogačnik sam. To je razstava o najzanimivejšem in najbolj urbanem obdobju slovenske umetnosti dvajsetega stoletja in hkrati ena redkih razstav sodobne religiozne umetnosti.

Pogačnika je religija zanimala že zgodaj, saj so bolj ali manj posrečene mavčne vizualizacije križevega pota iz zgodnjih šestdesetih prvi namig, da je nagnjen k iskanju tistega onkraj, nad ali preko. To je hkrati obdobje dijaškega lista Plamenica, ki sta ga ustanovila z Iztokom Geistrom Plamnom in oblasti ni bil pogodu. Odločitev za svojo držo, ki jo je Marko Pogačnik ohranil vse do danes, je mlademu umetniku že takrat povzročala nevšečnosti: »Pritisk se je nadaljeval po zborih gimnazije, občinske pedagoške službe in Zveze mladine do poskusa mojega izgona iz gimnazije kot človeka, ki ogroža svoje družbeno okolje. Skupaj s svojima tovarišema sem se branil z doslednim vztrajanjem pri pravici do svobodnega umetniškega izražanja in z zanikanjem vsakršne neposredne zveze s kakšno ideologijo. Po opisani logiki je potlej ostala le še ena možnost, da je moja umetnost odsev duševne bolezni. Izsiljene preglede sem zdrav prestal na psihiatrični kliniki na Polju, kjer me je razumel in zaščitil profesor Lev Milčinski,« se spomni Pogačnik.

Ko je bil uradno razglašen za duševno primernega, se je iz Kranja odpravil študirat na likovno akademijo v Ljubljano in norost, ki je oblast ni odkrila, izživel s skupino OHO. Zgodili so se konceptualna umetnost, hipiji, Vietnam, upor, moda, iskanje večplastnega umetniškega dela na potepih po Dajli z Naškom Križnarjem in Francijem Zagoričnikom, film Triglav v parku Zvezda, reizem, programirana umetnost, pop in vizualna poezija, potem pa arte povera in slovenska različica land arta. Za konec so si privoščili še transcendentalni konceptualizem, od koder je Marka Pogačnika za vedno zaneslo v onkraj, nad in preko. Toda medtem se je – tudi zaradi prizadevanj gibanja OHO – razširil glas o skupini, vrstile so se mednarodne razstave in povabila. OHO je stal pred vrati nebes in pekla mednarodne prve lige umetnosti. In rekel je, ne!

OHO se je leta 1971 samoukinil, Pogačnik in prijatelji pa so v Šempasu ustanovili komuno Družina v Šempasu in se namesto blišču razstav posvetili bedi samooskrbovalnega kmetijstva. Zaradi težkega življenja z majhnimi otroki v neopremljeni stavbi brez elektrike in strojev je komuno v naslednjih mesecih zapustila večina nekdanjih članov skupine OHO. A Družina v Šempasu je ponujala priložnost za raziskovanje duhovnih razsežnosti Zemlje, človeka in vesolja, ki je polagoma povsem preželo življenje in delo Marka Pogačnika.

Na tej točki, nekje v drugi razstavni dvorani Moderne galerije, se obiskovalci razdelimo. Na eni strani ostanemo razočarani neverniki, ki kar naenkrat nismo več ciljno občinstvo Pogačnikovega delovanja. Lahko le še sledimo črti risb, občudujemo postavitev in ponavljanje form vrhunske Družine teže, mere in lege v drugih instalacijah, cenimo humor in urbanost zgodnjega Pogačnikovega opusa ter se potapljamo v igre reizma. Tisti pa, ki nekako začutijo, da jih umetnina zdravi in teši, ki »padejo noter«, se zmorejo potopiti v mistični svet, komunikacijo z naravo, geomantijo, litopunkturo in večdimenzionalnost prostora, so na razstavi potešeni.

Urbani racionalisti, ki mislimo, da umetnosti ni treba biti sredstvo, ob tem še naprej ostajamo zmerno nesrečni. Kako tudi ne bi bili? Marko Pogačnik je bil do leta 1971, ko je zaslišal klic drugih dimenzij, eden najboljših med nami.

Razstava:
Umetnost življenja – življenje umetnosti
Kdo: Marko Pogačnik (nekdanji član skupine OHO)
Kje: Moderna galerija, Ljubljana
Kdaj: do 4. novembra 2012