M’bo Amadeus, karakter

»Z visokega plasmaja na Eurosongu sedaj na odru Gale hale na Metelkovi!« Tako je Rambo Amadeus pred začetkom svojega sobotnega koncerta nagovoril privržence najbolj pisanega glasbenega tekmovanja na svetu in tudi tiste, ki to niso.

No, resnici na ljubo bi morali na tem mestu brati poročilo z nastopa hrupnih domačih ekstremistov Deca Debilane, ki je potekal skoraj sočasno in le nekaj korakov proč od razvpite državne proslave ob dnevu državnosti. A njihov petkov koncert je bil prekinjen po vsega sedmih minutah. Zato pravzaprav ni bilo mogoče o čem poročati. Morda je varuhe reda na prizorišče pred Bikofejem priklical hrup, ki je zmotil koncentracijo folklorniških brezplačnikov na državni proslavi. Morda jih je zmotila Prisega s posnetki nacistične parade, na katero vedno znova opominjajo Deca Debilane. Toda kakorkoli je že bilo, koncert je bil odpovedan.

Apetite po (nekoliko bolj subtilnih) provokacijah smo morali zato dan kasneje potešiti na koncertu letošnjega črnogorskega predstavnika na Eurosongu Ramba Amadeusa. Ta je še enkrat znova potrdil, da letni vrt Gale hale v poletnih mesecih postane verjetno najlepše koncertno prizorišče v Ljubljani, sploh ko na njem nastopijo zasedbe s fankerskim ali pa kar afriškim predznakom. Rambo je namreč velik privrženec Fela Kutija, in sodeč po sobotnem koncertu, bi ga lahko opredelili kar za neposrednega naslednika tega nigerijskega fankovskega maga. Kakopak takšnega, ki jazz-funk-rock fuzijo plemeniti z atributi njemu bližjih, balkanskih muzik. Rambo bi zase in svojo glasbo sicer rekel »prestar za rock’n’roll, preneumen za jazz«, a v resnici se najlepše znajde prav v nafankirani jazz-rockovski podobi.

Pri tem mu je bil v soboto v veliko pomoč njegov Broken Beat Sextet, ki rutinirano sledi njegovim pogosto hipnim domislicam in hkrati na oder prinese tisto sproščeno zafrkljivost, s katero Rambu postavi oporo za njegovo polimproviziranje z besedili in stand up komedijo. Fankersko dinamiko sta ob bobnarju, električnem basistu in klaviaturistu izvrstno narekovala trobentač in predvsem saksofonist, ki se je z Rambom in njegovim spretnim obvladovanjem kitare pogosto znašel tudi v osrednji vlogi.

V dveh urah smo slišali širok repertoar skladb, na eni strani aktualno kritičnih in na drugi tistih vsejugoslovanskih hitov, ki so Ramba izstrelili med najbolj priljubljene glasbenike z območja bivše Jugoslavije. Odlično razpoloženje je zagotavljalo že bliskovito, mojstrsko sprehajanje med motivi, vzetimi iz rockerskih klasik ter afriških in balkanskih muzik. Rambovo zabavno poigravanje s pronicljivimi dovtipi in anekdotami pa je ponovno potrdilo, da mu je komunikacija s publiko preprosto pisana na kožo. Še najbolj očitno je bilo to v bisu, ko se je na oder vrnil šele po skandiranju »M’bo« in s »prvim neslišnim rejvom v zgodovini« postavil piko na »i« izjemnemu koncertu.

Bomo po Rambu in tudi Laki na domačih odrih že kmalu lahko videli tudi Francoza Sebastiena Tellierja, še tretjega najzanimivejšega udeleženca Eurosonga v zadnjih, vsaj dvajsetih letih?