Kako ohraniti evro in njegove uporabnike

Preveč kot 20 leti je bil predstavljen načrt od Jacquesa Delorsa za ustanovitev evropske monetarne unije. Nekateri smo takrat spraševali, ali bo osem, dvanajst ali petnajst različnih evropskih gospodarstev, s svojimi različnimi proračuni (in proračunskimi prioritetami), fiskalno politiko in javnim dolgom res lahko delovalo z enotno valuto. Deset let kasneje so ustanovili Evropsko centralno banko (ECB), države članice, ki so se odločile pridružiti monetarni uniji, so podpisale pakt o stabilnosti in rasti. V njem ni določbe o prilagajanju posameznih valut v skladu s spreminjajočimi se razmerami.

To je pomenilo, da ne bo devalvacij, ki so bile pred tem v šibkejših gospodarstvih stalna praksa. Te devalvacije so manj produktivnim podjetjem in delavcem omogočale, da so ostali konkurenčni, piše publicist William Pfaff za Tribune Media Services International.

Zaradi tega se je znotraj evroobmočja zgodilo, kar se je na globalni ravni zgodilo z globalizacijo. Države tretjega sveta, ki so svojim delavcem plačevale miloščino v primerjavi s konkurenti v ZDA in Evropi, so konkurirale z razvitimi državami z visoko plačanimi zaposlenimi, močnimi investicijami v razvoj tehnologij in v produktivna podjetja. Zaposleni v razvitih državah so lahko zahtevali visok življenjski standard. Velika prednost proizvodnje v tretjem svetu je bil nizek življenjski standard za delavce, ki so bili pokorni, saj niso imeli sindikatov. Z globalizacijo se jim je življenjski standard počasi povečal, prednost Zahoda pa se je zmanjševala in njegov sistem je postajal vse bolj ranljiv, piše Pfaff.

Pogoji iz tretjega sveta so v Evropi začeli prevladovati, ko je Evropska unija začela povezovati tečaje različnih valut s ciljem uvedbe skupne valute. Leta 1999 je bil nato vzpostavljen evro, a kot denar so ga uvedli šele leta 2002. Pfaff nasprotuje vzpostavitvi popolne monetarne unije, kakršna je zdaj predlagana, ker imajo države v evroobmočju preveč različna gospodarstva in politične sisteme. »To zame ni mnenje, ampak aksiom. Je politična realnost. Nikakršnega razloga ni, da EU ne bi mogla delovati z nacionalnimi valutami. Nova monetarna unija bi lahko vključevala različne nacionalne valute, njihove menjalne tečaje bi bilo mogoče prilagajati potrebam nacionalnih gospodarstev in zunanjetrgovinskim potrebam,« meni francoski publicist William Pfaff.

Tečaje nacionalnih valut držav članic bi bilo mogoče usklajevati z evrom, ki bi bil skupna trgovinska valuta, enako kot se zdaj tečaj evra usklajuje s tečajem dolarja, britanskega funta in drugimi valutami. Vrednost tečaja evra bi se spreminjala glede na trgovinski položaj članic EU, ki bi bile članice ECB. Sedanji sistem evra bi bilo treba preoblikovati tako, da bi vzpostavili koordinirano skupino nacionalnih valut, ki bi bile povezane v enotno trgovinsko valuto evro, s skupno jamstveno shemo za bančne depozite, skupnim jamstvom za dolgove, z regulacijo, ki bi preprečevala prakse, ki so privedle do sedanje krize, a hkrati z dovolj svobode za države članice, da bi lahko korigirale posebnosti svojih nacionalnih gospodarstev. Ta politični okvir bi bil temelj za vzpostavitev enotne politike evroobmočja, ki bi omogočala trajnostno rast, zaposlenost in konkurenčnost, predlaga William Pfaff.

Pravi, da Evropa niso ZDA, kjer je bil v vseh kolonijah, ki so se združile v ameriško unijo, uradni jezik angleščina, vse so imele angleško ali evropsko kulturo in sistem izobraževanja, protestantsko religijo. Ameriške unije niso sestavili iz tako različnih držav oziroma enot, kot so Romunija, Italija, Bolgarija, Francija, Grčija, Belgija, Španija in Portugalska. Tudi v ZDA so danes razmere vse prej kot idilične in Evropa ne potrebuje, kar imajo ZDA, zaključuje Pfaff.