Častno in z zvezdo na nož

Prejšnji petek popoldne so se praporščaki ljubljanskih združenj borcev za vrednote NOB zbirali za golom nogometnega igrišča Osnovne šole Vrhovci. Štiri leta imajo že enotne uniforme. Vsi nosijo sive hlače z rdečim robom, pod ovratnikom imajo zavezano rdečo kravato, na glavah kape z rdečo zvezdo, obuti so v črne čevlje. Suknjičev jim zaradi vročine ni treba obleči. Ob prihodu vsak iz svoje usnjene »futrole« potegne polovici rdečega droga z bolj ali manj razpokano rdečo barvo, ju privije skupaj, na vrh navije še zvezdo in obesi prapor. Ko vsi končajo, se postavijo v dve vrsti in čakajo, da se napolni šotor na zelenici za nasprotnim golom, kjer bo slovesnost ob sedemdeseti obletnici ustanovitve dolomitskega odreda ter požiga Brda in Vrhovcev. Na ukaz se obrnejo na desno. Iz vrst tako nastaneta koloni in, kot vedno, začenši z levo nogo, odidejo ob robu igrišča. Ustavijo se tik pred senco, ki jo meče šotor, in čakajo na zvoke koračnice, da bodo v njenem taktu odkorakali do odra.

Prva v kolonah stojita Stane Stojnič in Marjan Pečan. V tem času bi se pod navodili brigadirja častne čete slovenske vojske pripravljala na državno proslavo ob dnevu državnosti, če bi vlada, kot vsako leto doslej, praporščake NOB tja povabila. Skupaj s praporščaki drugih veteranskih organizacij bi usklajevali dolžine korakov in se trudili držati prapor ob boku, pod kotom 45 stopinj, tako da z zvezdo na vrhu droga ne bi poškodovali tistih, ki stojijo pred njimi.

Zvezda na nož

Ob pozdravu mora biti zvezda vedno obrnjena »na nož«, pravi Stojnič, oziroma kot puščica, pravi Pečan, skratka pravokotno na tistega, ki nosi prapor. Le tako prapor visi pravilno in je z njega mogoče prebrati, koga zastopa.

»Zveza borcev nikoli ne bo nadomestila zvezde s kakšnim drugim grbom ali znakom. To je borbeni simbol,« v torek razlaga vodja ljubljanskih praporščakov Stojnič v pisarni na ljubljanskem Taboru, v kateri pohištva niso zamenjali že več kot petdeset let. Tajnica mu pove, kako ji je neka partizanka pravila, da so jo Nemci mučili tako, da so ji zvezdo vrezali v kožo. »Ja, pa žigosali so jim jo,« jo dopolni.

Med drugo svetovno vojno je Stane Stojnič doživel veliko stvari, ki jih ne more pozabiti. Kako je iz šentjernejskega mlina, kjer so se skrivali ilegalci, prek žice nosil domov vrečo moke, in šele ko so jo doma razvezali, videl, da je v njej pošta, namenjena gorenjskemu bataljonu in drugam. Kako sta ga dva belogardista prijela za gležnje, ga obrnila z glavo navzdol v domač vodnjak in mu rekla, da ga bosta spustila, če ne pove, kje se skriva njegov brat, partizan. In kako je kot devetletni fant z mamo iskal brata med več kot sto trupli 4. Cankarjevega bataljona na Javorovici.

Ko Marjan pripoveduje o NOB, Janezu Janši in cerkvi, je jasno, zakaj so mu dali vzdevek Rdeči revolver.

Več let kasneje, v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, je Marjan Pečan obiskoval prve razrede osnovne šole na Borovnici in bral o vojnah v Afriki, Vietnamu in na Sinaju ter o smrtih generalnega sekretarja Združenih narodov Daga Hammarskjölda, premiera Toga, Sylvanusa Olympia, in ameriškega predsednika Johna Kennedyja. Besede za izražanje svojih misli je kot deset-

letnik našel v Kapitalu Karla Marxa in Friedricha Engelsa ter Komunističnem manifestu Vladimirja Lenina in zaznal skupni imenovalec svetovnega dogajanja: »Svetovne velesile so v imenu neke kulture novega stoletja izvajale represijo, grozile in okupirale druge države.«

Pečan je z zvezo borcev začel sodelovati leta 1989, ker je imel dovolj močan akumulator, da je lahko zagotavljal ozvočenje tudi po gozdovih, kjer imajo borci pogosto svoje slovesnosti. Postopoma je vse bolj sodeloval tudi pri organizaciji in scenarijih prireditev, leta 2004 pa so mu, ker so vedeli, da je zanesljiv, ponudili, da nosi prapor Gubčevega bataljona. Takrat je vedel, da prevzema častno mesto, kako zelo častno, pa se je zavedel šele, ko je prebral vso možno literaturo o narodnoosvobodilni vojni.

»Ko nosim uniformo praporščaka in prapor, nosim simbole vrednot ljudi, ki so dali življenje za to, kar imamo danes. Dali so nam možnost ustvarjati v svobodi in miru, kar je smisel življenja,« poudarja neformalni vodja vseh praporščakov zveze borcev NOB.

Rdeči revolver

Razen Pečana so vsi nosilci glavnih praporov NOB stari veliko več kot sedemdeset let in jim je že težko stati več kot eno uro na proslavah, svečanostih ali pogrebih. Mnogi bi se morali umakniti mlajšim, a tega nihče ne zahteva od njih, saj jim gre za čast. Nihče tudi ne zahteva od njih, da se borijo za vrednote, za katere so se borili včasih. »Ti ljudje so izčrpani, nekaj so v življenju dosegli in upajo, da bodo potomci prevzeli njihove odgovornosti,« pove Marjan.

Stane ne piše pisem in ne hrepeni po priložnostih, da bi kričal v mikrofon. Je eden tistih, ki naj bi se jim v življenju ne bilo treba več boriti.

Ko dan po prazniku sedi na domačem kavču in pripoveduje o NOB, Janezu Janši in cerkvi, govori hitro in odrezavo ter močno udarja po svojem kolenu ali knjigi Lada Ambrožiča Novljana Gubčeva brigada, ki jo ima na mizi. Jasno je, zakaj so mu politiki desnih strank, ki so leta 1998 na javni razpravi o spravi v državnem zboru poslušali njegov govor, dodelili vzdevek Rdeči revolver.

Na Janeza Janšo je jezen že zelo dolgo. Ko sta se srečala na enem od sprejemov, ki se ga je Pečan udeležil kot najbolj reden slovenski krvodajalec, se Janša z njim ni hotel rokovati, pravi, a dodaja, da zamera ni samo osebna. Prepričan je, da so bile mnoge proslave že v prvem Janševem mandatu nalašč organizirane tako, da bi bilo na njih čim manj praporov z rdečimi zvezdami. Leta 2007 so morali na primer korakati več kilometrov po Pohorju, da bi se na Osankarici poklonili Pohorskemu bataljonu, kar je naporno že za mnogo mlajše praporščake Slovenske vojske in veteranskih združenj osamosvojitvene vojne.

Ker Pečan prejšnji teden ni bil presenečen, da niso bili povabljeni na proslavo, še ne pomeni, da ni besen. Predaliču je napisal pismo, v katerem ga opozarja, da teptanje vrednot in pravic dostojanstva vodi v upor in revolucijo. »Rdeči revolver« se zelo veseli vsake prireditve, na kateri bo lahko stopil pred mikrofon. Tako kot je nam v torek, bo tudi še kdaj verjetno postavil retorično vprašanje: »Kdo je Janez Janša? Je ekonomist, doktor znanosti, zgodovinar, pedagog, general, je vseved? Je mali bog?«

Tega jim ni treba

Stojnič je eden od tistih, ki naj bi se jim v življenju ne bilo treba več boriti. Ne piše pisem in ne hrepeni po priložnostih, da bi kričal v mikrofon, a tudi on se te dni ne more pogovarjati o drugem kot proslavi, saj želijo vsi, ki jih sreča, slišati njegovo mnenje. »Se ti ljudje zavedajo, kaj delajo?« je spraševal v pogovoru z enim od oskrbovancev doma za starejše Tabor, v katerem je bil včasih v službi, zdaj pa ga obiskuje, ker je v njem mnogo članov njegovega krajevnega odbora borcev za vrednote NOB. »Vse spoštovanje namenjam borcem za osamosvojitev, zaslužijo si vsa največja priznanja. Sočustvujem z družinami tistih, ki so padli ali ostali invalidi, zaslužijo si vso pomoč. Ampak začelo se je z NOB. Tega ne moreš razvrednotiti. To se ne spodobi.«

Stane bi se raje ukvarjal s četrtkovim pogrebom tovarišice, na katerem bo nosil prapor, in govoril o tem, kako je po letu, ko je umrlo kar dvajset članov njegovega krajevnega odbora, letos to k sreči šele peta pokojna. Raje bi pomagal tajnici, ki po predalih njegove mize išče rojstnodnevne čestitke, kot pa novinarjem pojasnjeval, kaj meni o petkovem govoru Jerneja Kuntnerja in o tem, zakaj po nepovabilu Boža Predaliča ni mogel sprejeti niti povabila predsednika državnega zbora Gregorja Viranta na slavnostno sejo. Njegovo delo je dovolj naporno že brez tega.

V petek so na Vrhovcih praporščaki zaman čakali na zvoke koračnice. Tistemu, ki mu je Marjan za ta kratki čas zaupal mešalno mizo, ni uspelo pritisniti pravih gumbov. Ko so se naveličali čakati na soncu, so odkorakali v šotor, a tudi tokrat ne v tišini, saj jim je občinstvo, ko jih je zagledalo, glasno zaploskalo. Tokrat so jim pripravili klopi, da so lahko sproščeno poslušali govore in sami pri sebi peli partizanske pesmi, ki jih je prepeval zbor. Nekatere so premagale solze, vendar so bili vsi kljub vsemu bolj veseli kot jezni in žalostni. Na počastitve NOB prihaja vedno več ljudi, in kot so opazili, ne prihajajo na izlet, ampak vedo, zakaj pridejo. Tako se tudi praporščaki zavedo, kako častna je njihova naloga.