Goooooool!!!

Zdi se, kakor da ljubljanska Mestna galerija dosledno upošteva prizadevanje državnih instanc, da bi združile nezdružljivo. Zaradi varčevalnih ukrepov je nastalo superministrstvo z nespevno kratico MIZKŠ, ki znanost, izobraževanje, kulturo in šport združuje na strukturni ravni, pravkar odprta razstava Lepa igra pa preverja, kakšen je odnos med športom in kulturo na vsebinski ravni. V izogib posploševanju se je kuratorka Alenka Gregorič odločila za zožitev športnega polja in zaradi 13. evropskega prvenstva v nogometu, ki se te dni končuje na Poljskem in v Ukrajini, izbrala fuzbal. Žogobrcu pa, skladno s poslanstvom galerije, družbo dela sodobna vizualna umetnost.

Tu se skladnost s strategijami ministrstva konča, saj je Lepa igra izjemno smiselno, strateško in prepričljivo umeščena razstava. Hkrati s tem, ko nastaja v medijsko odlično izpostavljenem trenutku in v dialogu z lokalnimi družbeno-političnimi razmerami, dobijo strategije in razmisleki, ki so že dalj časa prisotni v delu snovalke razstave, tudi prostor za močno izjavo.

Nogomet je ultrapopularen, sodobna umetnost pa si vsaj v lokalnem prostoru ne zna vedno zagotoviti občinstva. Včasih to tudi ni njen bistveni smoter. A razstava z nogometno temo je gotovo ena od mogočih strategij, kako v galerijo zvabiti kakšnega novega obiskovalca. Pri tem je posebej pomembno, kaj storiti z žogo, ko je ta še na igrišču, in tega se razstava Lepa igra dobro zaveda: ko je ljubitelj nogometa v galeriji, mu je treba ponuditi razstavo, zaradi katere bo v galerijo prišel tudi, ko črno-bele žoge ne bo na terenu.

Nogomet je ultrapopularen, sodobna umetnost pa si vsaj v lokalnem prostoru ne zna vedno zagotoviti občinstva. Razstava z nogometno temo je gotovo ena od mogočih strategij, kako v galerijo zvabiti kakšnega novega obiskovalca.

Najboljša strategija za zadovoljitev te želje je seveda odličen izbor del. To ne pomeni, da se mora vabilo na razstavo šibiti pod težo zvezdniških imen. Ljubitelj nogometa, ki morda nima pojma, kdo je umetnik Josef Dabernig, mora biti zapeljan, da se v njem zbudi iskrica poželenja po sodobni umetnosti. To pa pomeni, da ni dovolj, da kuratorka umetnine za razstavo izbira ob pomoči Googla ali Safarija, galerijam napiše pisma, si izposodi umetnine in jih razpostavi po »svoji« galeriji. Razstava, ki bi bila rada dobra, nastaja in se spreminja z vsakim novim soigralcem, komentatorjem ali pomočnikom selektorja, ki se znajde na igrišču. Pa še potem ni povsem gotovo, ali ji bo uspelo, čeprav se zdi, da ima Lepa igra vse potrebne nastavke za uspeh.

Dela so zanimiva, večplastna, zgovorna in nogometno obarvana. Gotovo je bil užitek prisluhniti Yuriju Leidermanu, ko je ob odprtju »po umetniško« komentiral drugo polfinalno srečanje na tokratnem evropskem prvenstvu v nogometu, ali pa gledati, kako je Grupa Zvono na Koševu slikala in s svojimi deli nato tekla častni krog pred dvajsettisočglavo množico. Sladokusci sodobnega arta se bomo naslajali nad vprašanjem, kako Borut Vogelnik v nogometu najde retroprincip, poznavalci nogometa pa bodo najverjetneje padli na analizo finala svetovnega prvenstva med Francijo in Italijo iz leta 2006. 2D- in 3D-posnetki, animacije, grafi, vektorski pregledi in še in še … Rašomon se je s sodobno tehnologijo postoteril.

In še in še: razstava nas ob pomoči Jurija Medena in Slovenske kinoteke povabi tudi v kino, najprej na art hit Zidane – portret 21. stoletja, ta petek in soboto pa še na raziskovanje, kako so nogomet videli John Houston, Ken Loach in Jafar Panahi.

Razstavo Lepa igra spremlja knjiga – katalog, ki ga je znova mojstrsko oblikoval Ajdin Bašić. Vabilo – plakat, prav tako njegovo delo, kar kliče po tem, da pristane na stenah študentskih sob in svobodneje opremljenih stanovanj, več kot sto strani dolga knjiga pa po tem, da bi si jo privoščili za poletno branje. Kako vidijo fuzbal, pišejo Lev Kreft, Esad Babačić, Goran Vojnović pa Jela Krečič, Saša Nabergoj, Viktor Bertoncelj in Ivan Čolović. Meni najljubše besedilo je zapis Boštjana Narata o žalostnem obrazu Carlesa Puyola, ki mu ne dajo možnosti, da bi bil proti.

Nogometna ekipa se je v Mestni galeriji Ljubljana zbrala včeraj, dan pred izidom Mladine, in se bo lepo igrala vse do zadnjih dni septembra. Himna je izzvenela ob osmih zvečer, žoga je zdaj na igrišču, na delu smo navijači in sodniki.

Razstava:
Lepa igra
Kdo: fuzbalski feni, od umetnikov do publicistov (Lev Kreft, Esad Babačić, Borut Vogelnik, Sislej Xhafa, Ingeborg Lüscher in drugi)
Kje: Mestna galerija Ljubljana, Ljubljana
Kdaj: do 23. septembra 2012