Evrska kriza vse bolj spominja na mučilno napravo

Tedanji nemški kancler Helmut Kohl in francoski predsednik Francois Mitterrand sta leta 1990 zasnovala evro, da bi poenotila Evropo. Vsakdo naj bi enkrat v svoji denarnici imel skupno valuto kot spodbujevalca evropske integracije. Danes evro Evropo ogroža, v komentarju v die Zeit piše urednik Ludwig Greven.

Volitve v Grčiji so se vsaj z vidika drugih držav z evrom končale »dobro«, evroobmočje vsaj za zdaj še živi in tudi EU še ni razpadla. Toda s Ciprom že četrtina držav z evrom ne zmore več brez pomoči iz evropskih reševalnih skladov, naslednja kandidatka je Italija, ki je tretje največje gospodarstvo v evroobmočju. Evrska kriza vse bolj postavlja pod vprašaj projekt Evropa oziroma z njim povezane vrednote, ideale in upanja. Krizo v ekonomskem smislu namreč občuti vse več državljanov. V Grčiji 20 odstotkom ljudi grozi revščina, živila in bencin se dražijo, plače in pokojnine pa so jim zmanjšali za 30 odstotkov. Brez zaposlitve je 50 odstotkov mladih, enako velja za mlade v Španiji. Tudi v Italiji je brez službe 30 odstotkov mladih.

Mladi v teh državah vse bolj izgubljajo upanje, vse večja nevarnost je, da se bodo obrnili k nacionalistični politiki skrajnežev in Evropi obrnili hrbet. Kaj lahko še pričakujejo od Bruslja in severnih članic EU, ko pa jim od tam ves čas zgolj sporočajo, da so živeli prek svojih zmožnosti in so udobno živeli na stroške davkoplačevalcev v Severni Evropi, piše Greven.

Dejstvo je, da je zadolženost držav treba zmanjšati, vendar ne samo v južnem delu Evrope, tudi v Nemčiji. A ostri ukrepi, ki bremenijo mlade, puščajo sledi v njihovih glavah. Evropa zanje ni več svoboda gibanja, enake demokratične pravice ali svobodna izbira delovnega mesta. Evropa je zanje poslabšanje pogojev za življenje, izguba zaposlitve, neperspektivnost.

Kaj bi torej bilo treba narediti? »Predvsem se ne smemo zanašati ne na nacionalno državo ne na hladno protikrizno politiko. In Evropa ne sme postati posel tehnokratov. Evropa smo mi državljani. Mi moramo odločati o prihodnosti tega kontinenta. Ne prepustimo Evrope vladam in bankam,« zaključuje Ludwig Greven.

Britanski Economist pa ugotavlja, da dalj časa kot evrska kriza traja, bolj spominja na ekonomsko mučilno napravo. Vsak nov val te krize kot srednjeveška raztezalnica Evropo bolj potegne narazen. Ustanovitev monetarne unije je bila mišljena kot blagoslov, njeni snovalci so sanjali, da bo omogočila končanje kroničnih in spornih valutnih kriz, spodbujala rast in okrepila gospodarsko moč Evrope. Po oblikovanju skupnega trga je bila uvedba evra naslednji korak do vzpostavitve politične unije. Zdaj se je pokazalo, da je evro glavni problem.

V skladu z ekonomsko logiko bi evroobmočje moralo postati bolj federalno, vzpostaviti bi bilo treba delitev rizikov bank in skupen sistem zadolževanja. Politična realnost tega ne omogoča. Države članice imajo še vedno svoje nacionalne zakladnice, enako je nacionalna še vedno tudi njihova politika. Za države plačnice »več Evrope« pomeni poravnavanje dolgov »nevrednim tujcem«, za države dolžnice več nadzora pomeni večje vmešavanje v njihove notranje zadeve oziroma zmanjševanje suverenosti.

Voditelji članic EU so na tokratnem vrhu EU pozvali, naj bo časovni načrt za uresničitev vizije o poglabljanju evropske integracije, ki predvideva vzpostavitev bančne in fiskalne unije ob okrepitvi ekonomske in politične unije, pripravljen do konca leta. Uresničitev tega načrta naj bi pomagala rešiti sedanjo evrsko krizo in ohraniti evropski projekt. Novinarji Economista niso optimisti. Če se bo mučenje nadaljevalo, obstaja nevarnost, da bo evropski projekt prej izdihnil.