Kje ima Angela Merkel načrt B?

Nemška kanclerka Angela Merkel bi za gospodarstvo, banke in finance morala imeti načrt B, kajti podatki kažejo, da se Nemčija pomika v smeri recesije, povečuje se njena zadolženost, zmanjšuje se zaupanje v njene banke, John Vinocur opozarja v časopisu New York Times. Kazalnik o pričakovanjih nemškega gospodarstva v zadnjih mesecih pada in je na najnižji ravni po letu 1998, bonitetna agencija Moody's je junija Deutsche Bank in Commerzbank znižala bonitetno oceno.

Inštitut za svetovno gospodarstvo iz Kiela, ki je svetovalec vlade, je opozoril, da so se tveganja za to, da bo nemško gospodarstvo zdrsnilo v recesijo, bistveno povečala. Bill Gross, ki vodi investicijski sklad Pimco, največji sklad za investiranje v obveznice na svetu, je sredi junija opozoril, da je Nemčija zaradi dolžniške krize v Evropi zanj »kreditni riziko in ni atraktiven trg«. Javni dolg Nemčije se je v letu 2011 povečal na več kot 2000 milijard evrov, kar je največ doslej. Če bi država zdaj povsem prenehala najemati nove kredite in bi vsak mesec vrnila za 1 milijardo evrov dolga, bi ta dolg odplačala šele v 168 letih, so izračunali v združenju davkoplačevalcev.

Načrta B oziroma alternative pa ni, če Angela Merkel problemov ne zazna, ne more spremeniti svojega pristopa. Prav tega noče narediti pred volitvami v jeseni prihodnje leto, saj svojemu volilnemu telesu vse od leta 2008 govori, da je nemško gospodarstvo svetilnik sveta. Robert Zoellick, dozdajšnji predsednik Svetovne banke, je dejal, da ima Merklova »izredno dober čut, kaj ljudje v Nemčiji želijo«. Simon Tilford, glavni ekonomist londonskega inštituta Center za evropske reforme, pa opozarja, da je Nemčija veliko bolj občutljiva, kot očitno menijo nemški politiki. Ko govorijo o njeni moči, pretiravajo, ko govorijo o njenih šibkostih, jih zmanjšujejo.

 Ko je Mannheimski Center za evropske ekonomske raziskave pred devetimi meseci začel opozarjati na znake, da se nemško gospodarstvo ohlaja, je Merklova zatrjevala, da je Nemčija »spet postala lokomotiva«. Wolfgang Franz, vodja njenega sveta neodvisnih ekonomskih svetovalcev, ji je odgovoril, da »lokomotiv ni več«. Pojasnil je, da se v nemškem gospodarstvu ni zgodilo nič takšnega, na podlagi česar bi lahko rekli, da bo zagotovilo dolgoročno gospodarsko rast, kajti učinke strukturnih reform iz leta 2005 je Nemčija že pokurila. OECD je letos ocenil, da gospodarska rast v Nemčiji do leta 2019 ne bo presegla 1,5 odstotka, po letu 2020 pa bo padla po 1 odstotek BDP, če ne bo izvedla pomembnih reform. To je stagnacija, ki jo bodo volivci težko spregledali, meni John Vinocur.

V teh novih razmerah vidi možnosti, da bo Angela Merkel omehčala svoja stališča glede varčevanja. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo v problematičnih državah zn evrom, je Nemčija do teh držav izpostavljena z okrog 700 milijard evrov, ocenjuje bonitetna hiša Egan-Jones. V prihodnjem letu bodo na volitvah njena konkurenca socialni demokrati, ki jih za razliko od volitev leta 2009, ko so bili del njene velike koalicije, ne bo mogoče kriviti za probleme.

Danes socialni demokrati pravijo, da politika varčevanja od Angele Merkel ni uspela, saj se je stabilnost in zaupanje v Evropi močno poslabšala. Na vrhu EU prejšnji teden sta nemško kanclerko stisnila v kot predsednika vlade Italije in Španije in jo prisilila v koncesije glede varčevalne politike. Število tistih v Evropi, ki vidijo kanclerko kot ranljivo in menijo, da je njena politika napačna, je bistveno večje kot število njenih podpornikov. Zato je pričakovati stopnjevanje pritiska nanjo. Seveda so med državami, ki najbolj glasno izražajo svoje nezadovoljstvo z varčevalno politiko nemške kanclerke vseskozi tudi ZDA.