Izvoz slovenske prožnosti

Tisti, ki se sprašujete, zakaj toliko delavcev iz držav nekdanje Jugoslavije stoji pred nemškim veleposlaništvom v Ljubljani, si postavljate pravo vprašanje. To se je treba vprašati, je 10. maja v državnem zboru svetoval predsednik vlade Janez Janša in tudi ponudil odgovor. „Eden od razlogov je ravno v dejstvu, da mi tako imenovanega trga dela nismo naredili dovolj prožnega in nas to še čaka, če ne želimo deliti usode tistih, ki so na poti propada,“ je svaril.

Poleg tega, da nekdanji delavci propadlih slovenskih gradbenih podjetij v Sloveniji nimajo več kje iskati službe, tam res stojijo v želji, da bi delali po „nemško“ in ne več po „slovensko“. Da ne bi bili plačani po štiri evre na uro, ampak po 13, da ne bi delali po 270 ur na mesec, ampak po 170, da ne bi plačevali po 250 evrov na mesec za posteljo v zabojnikih na gradbišču, da ne bi bili lačni, da bi dobili vse plačilo, ki jim pripada, da ne bi bili odpuščeni tisti dan, ko bi odšli domov ... Njihovi delodajalci, tisti, ki so jim našli delo v Nemčiji, zaradi katerega po več ur stojijo na Prešernovi cesti, pa so imeli drugačne načrte. Z delavci so sklepali pogodbe o delu s slovensko minimalno plačo in jih z ustno obljubo, da bo plača dejansko nemška, pripravili, da so podpisali potrdilo, da so plačani po 13 evrov na uro. Ko so končno dobili vizume in prišli v Nemčijo, je bila ta hitro videti kot Slovenija. Višina prve plače je bila res nemška, naslednje pa slovenska, dokler plač ni bilo več in se je sodelovanje končalo. Tudi delovne in bivalne razmere so zelo spominjale na čas, ko so gradili v Sloveniji.

Zgodba o takšnem izkoriščanju se vedno začne v Sloveniji. Delavca slovenski zavod za zaposlovanje napoti na slovensko podjetje, ki je podizvajalec nemškega izvajalca gradbenih del. A ker drugi del zgodbe o izkoriščanju poteka v Nemčiji, njen konec morda ne bo „slovenski“. Razplet ne bo odvisen samo od slovenske inšpekcije, pač pa tudi od nemške zakonodaje in tamkajšnjih organov pregona. Nemška država ima zdaj izvrstno priložnost, da nam pokaže, kaj meni o takšnem odnosu do delavcev. V času, ko razpravljamo o reformi trga dela, nam lahko pokaže, kako se morajo obravnavati nepravilnosti, ki so zrasle iz naše zakonodaje in (ne)nadzora.

Janša ima prav, ko pravi, da se moramo vprašati, zakaj so vrste pred nemškim veleposlaništvom. A odgovor ni tako enostaven, kot tisti, ki ga ponuja. Bolj prožen trg delovne sile je bolj želja delodajalcev kot delojemalcev. Vrste pred veleposlaništvom pa nas spominjajo, da nekateri delodajalci menijo, da je treba v Nemčijo izvoziti tisti trg delovne sile, ki se je (iz)rodil v Sloveniji. Vrste nas spominjajo na to, da nekateri slovenski delodajalci ocenjujejo, da tudi v Nemčiji rabijo „slovensko“ prožnost.