Cikličnost Janeza Janše

Čeprav od proslave ob dnevu državnosti minevata že dva tedna, se zdi, da se slabo ozračje kar ne bo razpuhtelo. Je že res, da poleti praviloma primanjkuje tem in da tudi letos dnevnoinformativne oddaje polnijo s prispevki, kjer ljudi na ulicah sprašujejo, ali jim je kaj vroče, a toliko priložnosti, da utrdijo stare predsodke, vlada Janeza Janše v tako kratkem času že dolgo ni imela.

Pravzaprav se nam je po ogledu Utripa z Gregorjem Drnovškom in petkovi Centrifugi na Valu 202 z Natašo Štefe zazdelo, da je bil poproslavni teden bolj kot izredno vročemu tednu podoben največjim retoričnim uspešnicam vlade. Začenši s hvalisanjem, da so v odboru za proslave za slavnostnega govornika vsi predlagali Janšo, a da je premier, skromen kot je, za govorca rajši predlagal dr. Danila Türka. Ta ga je seveda s svojim govorom razočaral in bil edina napaka te folklorno obarvane proslave. Sledili so izbrisani, h katerim je svoj lonček krizne demagogije pristavil Vinko Gorenak in jim povedal, da bodo svoje odškodnine dobili šele, ko bodo vsi doma siti, in nič prej.

K sreči sta nas v nedeljo zvečer tolažila nogomet in finale evropskega prvenstva, ki je zadnje tedne polnilo program drugega programa nacionalke. A ker je bila tekma odločena še pred koncem prvega polčasa in ker imamo alergijo na glagol »krasiti«, smo malce pogledali še na prvi program, kjer se je pri ponočnjaku Ladu Ambrožiču tokrat oglasil ekonomist Rado Pezdir.

O Pezdirju vemo že veliko, celo malo manj nam gre na živce kot nekoč, a tokrat o njem veliko novega nismo izvedeli, saj je Ambrožič ponovno zapadel v tisto stanje, ko se mu zdi, da bi rad svoje videnje stvari preveril pri sogovorniku. Če ne bi ob koncu oddaje malo pokramljala tudi o Pezdirjevih prednikih, ki so bili bogati ljubljanski trgovci, bi se nam zdelo, da smo gledali še eno različico tistega intervjuja z generalnim direktorjem RTV Slovenija Markom Fillijem, kjer je glavna tema primerjava med zaslužki Ambrožiča in tistih drugih, ki imajo jahte.

A Pezdir je bil kljub Ambrožičevim ekskurzom dovolj odkrit sogovornik, da je popravil vtis, ko je na primer razložil, da sta Janez Šušteršič in lista Gregorja Viranta nekakšen popravni izpit za polom Miča Mrkaića, ki se je v politiko spustil brez podpore vladne stranke, da zameri socializmu, zaradi katerega je živel v razmerah, kjer je bila banana luksuz, in ko je zaključil s sicer dokaj običajno, a za pretekli teden še kako primerno primerjavo, da je njegovim prednikom nekoč v dvajsetih letih uspelo vse, medtem ko mi po dvajsetih letih nismo nikjer.

Pravzaprav bi bili po proslavi ob dnevu državnosti zadovoljni s tem, da nismo nikjer, a se bolj bojimo, da smo samo v novem ciklu Princa teme, s Pezdirjem vred.