Božo Jašovič: »NLB sploh ni v tako slabem stanju, kot prikazujejo mediji«

"Zgodba o kreditnem krču je izmišljena. Kdo pa sploh povprašuje po kreditih v državi, kjer ekonomija stagnira?"

Svetovalci, ki so izvajali skrbni pregled največje banke v državi, so končali delo. Rezultati skrbnega pregleda bodo razkrili, kakšno je dejansko stanje v banki in koliko dodatnega kapitala bi potrebovala, če bi se uresničili različni črni scenariji. Za zdaj kaže, da bo dokapitalizacija zadoščala, a časi so zelo negotovi. Ob nadaljevanju težav evroobmočja in stagnaciji slovenskega gospodarstva ter nižanju bonitetnih ocen držav bo NLB potrebovala bistveno več kapitala, kot ga je dobila z zadnjo državno injekcijo. Predsednik uprave NLB v odstopu Božo Jašovič je za zdaj optimističen. Res pa je, da se mu s težavami NLB kmalu ne bo več treba ukvarjati, saj bo imenovana nova uprava.

Končnega poročila skrbnega pregleda še ni. Kaj pa razkrivajo vmesna poročila? Menda rezultati niso tako slabi, kot marsikdo napoveduje.

NLB je daleč od tega, da ne bi mogla biti dobra banka. Resda je obremenjena z nekaterimi slabimi naložbami, vendar ima zanje narejenih že veliko rezervacij. NLB ima od vseh slovenskih bank največ rezervacij glede na kreditni portfelj! Amortizer torej obstaja. Gre bolj za vprašanje, kako se lotiti slabih naložb, ki so značilnost vseh evropskih bank: ali to delati postopno, torej več let, ali pa banko povsem razbremeniti slabega dela oziroma slabi del ločiti od dobrega. Možni so različni pristopi. Je pa realno pričakovati, da se bo slabi del portfelja v nekaj letih sčistil in bo NLB spet normalno zadihala.

Kam bi se prenesle slabe naložbe? Na slabo banko? Na namensko podjetje z zunanjim upravljavcem?

Če bi slabe naložbe ločili od banke, bi to zahtevalo zunanjo pomoč. Ni namreč dovolj, da ločimo slabe naložbe od dobrih. Nekdo mora prevzeti jamstvo za slabo banko v času, ko se slabe naložbe likvidirajo, in na koncu, ko je narejen obračun.

In ta nekdo je država?

Smiselno bi bilo, da bi država prevzela jamstvo, nato pa bi zdravi del banke prodala zasebnemu vlagatelju in s kupnino pokrila likvidacijo slabih naložb v naslednjih petih do desetih letih. To je ena možnost. Druga je, da te delitve ne izvedeš in banki zagotoviš dovolj kapitala, da lahko »nosi« tudi slabe naložbe in jih postopno likvidira. Če namreč državi ne uspe dobiti kupca za zdravi del, s takšno delitvijo omogoči, da se banka razbremeni slabega dela in nemoteno naprej opravlja svojo posredniško funkcijo. Hočem reči, da se delitev splača narediti predvsem, če zaradi tega dobro banko lažje prodaš. Če pa so razmere takšne, da banke ne moreš prodati, je smiselnost delitve vprašljiva.

Tudi če bi Primorje finančno usposobili, je vprašanje, ali bi preživelo, saj nima velikih gradbišč, da bi lahko zaposlilo vse svoje zmogljivosti.

Ste lahko konkretnejši: koliko je vseh slabih terjatev in kakšna je realna vrednost zavarovanj zanje?

Slabih terjatev je v NLB približno 20 odstotkov portfelja oz. tri milijarde evrov. Na ta portfelj je oblikovanih približno 1,8 milijarde evrov rezervacij, poleg tega pa imamo še zavarovanja. Skrbni pregled se ni ukvarjal samo s tem, koliko je slabih terjatev, pač pa še bolj s tem, koliko kapitala NLB potrebuje za normalno poslovanje. Gledali so kredite in ugotavljali, ali so rezervacije primerne in ali bo tisto, kar še nameravamo storiti, zadoščalo. Med našimi in njihovimi ocenami ni velikih razlik. Tisto, kar smo že naredili in kar nameravamo narediti do konca leta, je po osnovnem scenariju povsem dovolj. Pomembne so zunanje okoliščine, zaradi katerih bi bila banka izpostavljena negativnim šokom. Če bi se denimo znižale bonitetne ocene evropskih držav in če bi se zaradi nadaljnje stagnacije domačega gospodarstva še naprej slabšal kreditni portfelj NLB, bi bila zadeva drugačna. Vse je odvisno od tega, koliko se črni scenarij lahko uresniči.

Za koliko so precenjeni nepremičninski projekti, ki jih je financirala NLB? Analize mednarodnih nepremičninskih korporacij namreč kažejo, da so pri nas nepremičninski projekti precenjeni tudi za do 700 odstotkov!

Ko ocenjujemo verjetnost izterjave in s tem zahtevani obseg rezervacij, to delamo po likvidacijskih vrednostih nepremičnin, kar je daleč od ocenjenih vrednosti, ki so običajne v normalnih razmerah. Pomembna komponenta pri izterjavi je čas, ki ga potrebuješ, da stanovanje prodaš. Če za prodajo potrebuješ tri ali štiri leta, moraš aplicirati 40- do 60-odstotni diskont na sedanje tržne vrednosti. Pri skrbnem pregledu je bilo veliko pozornosti namenjene prav temu, kakšno vrednost aplicirati na nepremičnine, ki so dane v zavarovanje kreditov.

Bo vlada v primeru uresničitve črnega scenarija prisiljena zaprositi za mednarodno pomoč? Težko si namreč predstavljam, kje drugje bi ob silnem varčevanju lahko našla dodaten denar za reševanje NLB.

Na taka hipotetična vprašanja je težko odgovarjati. Teoretična možnost je mednarodna pomoč prek stalnega evropskega stabilizacijskega mehanizma, ki bo banke v prihodnje lahko dokapitaliziral neposredno. Pri čemer dvomim, da bo neposredna pomoč brezpogojna. V ekonomiji je znano, da zastonj kosila ni. Druga možnost je, da vire najdemo sami.

Pomenljivo je, da so Španci v svoj bančni sistem že vložili 40 milijard in čakajo na novih sto milijard, pri čemer imajo španske banke 8,7 odstotka slabih posojil, slovenske banke pa 12 odstotkov. Slovenija pa je za podporo sistemsko pomembnih bank, torej NLB in NKBM, doslej namenila le za odstotek BDP-ja pomoči.

Eno je, da ugotoviš, koliko imaš slabih posojil. Drugo pa je, koliko si že naredil rezervacij, se pravi, koliko amortizerja si oblikoval že sam. Treba je vedeti, da ima NLB za slabe naložbe oblikovanih več kot 60 odstotkov rezervacij, se pravi, da si iz teh slabih naložb lahko privošči dobrih 60 odstotkov izgube, za preostanek pa ima zavarovanja. Nadejamo se torej, da bomo iz zavarovanja za slabe naložbe izterjali 40 odstotkov. 8,7 odstotka je res manj kot 12 odstotkov, toda če španske banke za teh 8,7 odstotka nimajo rezervacij, je jasno, da potrebujejo več kapitala. Poleg tega je španski bančni sistem neprimerljivo večji od slovenskega.

Hočete reči, da se NLB dela krivica, ko jo mediji uvrščajo ob bok najbolj bolnim španskim bankam?

Gre za poceni demagogijo. Težko se je vedno znova boriti proti takim pavšalnim kvalifikacijam. Treba je poznati podatke. NLB sploh ni v tako slabem stanju, kot prikazujejo mediji.

Pa bo NLB po zadnji kapitalski injekciji lahko več posojala podjetjem in tako sprostila kreditni krč?

Zgodba o kreditnem krču je izmišljena. Kdo pa sploh povprašuje po kreditih v državi, kjer ekonomija stagnira? Posojanje denarja je glavna dejavnost bank. Kreditirati moramo. Če bi podjetja ali pa posamezniki začeli bolj pospešeno povpraševati po kreditih, bi jim jih odobrili. Ampak kreditiranje pada, ker so ljudje negotovi, ker ne vedo, kaj bo s službami in se nočejo zadolževati. Ne drži torej, da NLB nima denarja za zmerno kreditno rast. To neumnost širijo nepoznavalci. Šele ob bolj pospešeni kreditni rasti bi trčili ob kapitalsko omejitev. Vendar pa ta hip kreditiranje ne upada zato, ker ga ne bi želele banke, pač pa ker je zelo malo povpraševanja in ker je zelo malo kreditno sposobnih komitentov. Seveda so tudi pogoji danes bistveno bolj zaostreni kot pred krizo. V kriznih razmerah moraš dobro premisliti, komu lahko posodiš in komu ne, ter zahtevati dodatna zavarovanja. Verjetnost, da bo podjetje pri plačilu kredita zamujalo, je zelo velika. V času konjunkture, ko smo vsi optimistični, je zlahka dajati kredite, saj vsi spoštujejo dano besedo. Danes pa se borimo s številnimi podjetji, ki hodijo po robu in se izterjavi na vse načine izogibajo.

Ekonomist Bogomir Kovač pravi, da se je NLB z dokapitalizacijo dalo samo nekaj transfuzije, da bo lahko životarila na meji, ni pa ji to prineslo dovolj kapitala, da bi se sprostil kreditni krč.

Če se uresničijo stresni scenariji, sedanja dokapitalizacija ne bo zadoščala in NLB bo potrebovala dodaten kapital. Po drugi strani gre tudi za strateško vprašanje, kakšno banko želimo: kako velika naj bo, katera od podrejenih družb se bo prodala, pa tudi, kako uspešni bomo pri likvidaciji tistega, kar smo že razglasili, da ni strateško. Banka ima kar nekaj premoženja in pri vprašanju kapitala se je treba odločiti tudi, ali naj obdrži vse tisto, kar ima.

Vtis je, da banke namenoma uničujete slovensko gospodarstvo. Je bil na primer stečaj Primorja res potreben ali bi se mu bilo mogoče izogniti?

Mislite, da je Primorje podjetje s poslovnim potencialom? Banke ne delujejo po načelu, da koga rešijo samo zato, ker gre za zadnje veliko gradbeno podjetje v državi. Če ima podjetje poslovni potencial, ga je treba rešiti, če tega potenciala nima, je treba pomesti, realocirati kapital, likvidirati in ven potegniti, kar se da. To je ekonomsko racionalno načelo. Merila, kot so velik, zadnji, pomemben, nacionalen, za poslovno banko niso pomembna. So pa lahko pomembna za neko državno ustanovo, ki rešuje podjetja po drugih načelih.

Menda ste bili v NLB in preostalih bankah upnicah pripravljeni lastniško prevzeti Primorje, a se za to niste odločili zaradi neodzivnosti ministra Žerjava.

Že v programu finančnega prestrukturiranja so manjkala sredstva za izvedbo tega, kar smo nameravali. Če bi vsaj to bilo, bi upniki verjetno tvegali in podjetju skušali zagotoviti možnost za dobro poslovno prihodnost. Pri čemer je bil poslovni potencial podjetja zelo vprašljiv. Gradbeniki danes praktično nimajo dela. Tudi če bi Primorje finančno usposobili, je vprašanje, ali bi preživelo, saj nima velikih gradbišč, da bi lahko zaposlilo vse svoje zmogljivosti.

Da ni dela, ne drži povsem. Zakaj bi sicer v Slovenijo hodili delat tuji gradbeni velikani, kot sta Strabag in Porr?

To, kar delajo tuja gradbena podjetja, so majhne zadeve. Krpanje avtocest in podobno. V Sloveniji trenutno nimamo odprtega velikega gradbišča, razen TEŠ. Krpanje lahko pokrijejo lokalna gradbena podjetja. Primorje pa na leto potrebuje veliko več realizacije, zato bi za preživetje potrebovalo velike projekte.

Kaj je pravi razlog, da se je KBC umaknila iz dokapitalizacije NLB? Gre res samo za to, da ni dobila soglasja Evropske komisije, ali tudi za to, da še ni bilo rezultatov skrbnega pregleda in bi bil zato nakup delnic preveč tvegan?

To, da še ni bilo rezultatov skrbnega pregleda, za KBC ni relevanten razlog. V nadzornem svetu imajo svoje predstavnike, ki ne potrebujejo skrbnega pregleda, ker tudi brez tega podrobno poznajo stanje v banki. To si je izmislil nekdo, ki ne pozna stvari. KBC se je resno pogajala do zadnjega trenutka. Se je pa zalomilo v komunikaciji z Evropsko komisijo.

Je bil minister Šušteršič naiven in je podcenjeval vlogo Evropske komisije pri dokapitalizaciji banke?

Dovoljenje Evropske komisije se običajno izda v zadnjem trenutku, preden se izvede transakcija. KBC je želela dobiti dovoljenje, a se je zalomilo. Komisar Almunia je že pojasnil, da Evropska komisija ni nasprotovala sodelovanju KBC pri dokapitalizaciji NLB, a da bi v tem primeru morali prodati enakovreden delež druge banke, s čimer bi zagotovili izvrševanje programa prestrukturiranja, ki so se mu zavezali zato, da so sami dobili državno pomoč. Evropska komisija ni želela narediti izjeme, ker ne želijo tvegati, da bi potem tudi druge evropske banke, ki so dobile državno pomoč in so se zavezale k odprodaji svojih naložb, zahtevale enak odpustek.

Se vam zdi pametno, da država NLB dokapitalizira z obveznicami CoCo? Kovač opozarja, da so obveznice CoCo skrajno problematične in lahko NLB dolgoročno škodijo, saj gre za instrument, ki v osnovi znižuje vrednost banke …

Rešitev z obveznicami CoCo je začasna. Ta aranžma naj bi nadomestila prava dokapitalizacija, ki bi jo izvedli zasebni vlagatelji. Ne razumem, zakaj naj bi ta instrument zniževal vrednost banke. Za banko to ni tvegano. Nasprotno, banka se je s tem okrepila, pridobila zaupanje in lahko kvečjemu pridobi. Je pa bolj tvegano za državo. Če bi raven prvovrstnega kapitala v NLB pred koncem letošnjega leta padla pod sedem odstotkov in bi se to hibridno posojilo pretvorilo v kapitalski vložek, bi se lastniški delež države v NLB povečal na 76 odstotkov.

Če se uresničijo stresni scenariji, sedanja dokapitalizacija ne bo zadoščala in NLB bo potrebovala dodaten kapital.

Kar se vam verjetno ne zdi pametno, sploh ker zagovarjate stališče, da davkoplačevalski denar v banko ne sodi, saj gre za preveč tvegano naložbo.

Nikoli nisem rekel, da gre za preveč tvegano naložbo, pač pa, da gre za tvegano naložbo. Banka praviloma mora tvegati, ker je poslovna institucija, in zato je prav, da kapital v takem primeru zagotavljajo zasebne institucije. S tega vidika se mi zdi problematično, če bi država povečala lastniški delež, in prav zato je rešitev z obveznicami CoCO začasna. Minister Šušteršič ves čas ponavlja, da bo iskal rešitve, pri katerih bo angažiran zasebni in ne davkoplačevalski denar.

Država naj bi za 320 milijonov hibridnega posojila namenila depozite, ki jih ima pri NLB. Naj torej razumemo, da državna dokapitalizacija NLB ne bo vplivala na primanjkljaj države?

Če se bo našla dolgoročna rešitev, bo hibridno posojilo odplačano s kapitalom, ki ga bo v banko dal zasebni vlagatelj. Ta hip to torej res ni primanjkljaj. Če pa se hibridno posojilo ne bo vrnilo, se bo seveda povečal primanjkljaj države. Vlada si je z obveznicami CoCo kupila čas. Če bi namreč NLB dokapitalizirala neposredno, bi se avtomatično povečal primanjkljaj, kar pa je ireverzibilno. Kolikor vem, je to rešitev sugerirala tudi Evropska komisija. Sicer pa nismo prva evropska država, ki banko dokapitalizira z obveznicami CoCo.

Pa se vam zdi realno, da bi Šušteršiču uspelo najti zasebnega vlagatelja, ki bi državi omogočil le še ohranitev strateškega deleža? Kdo bi želel vstopiti v banko, ki prej ne bo očiščena slabih naložb?

Iskanje zasebnega vlagatelja je treba nadaljevati, saj prav zato se dela skrbni pregled. Ni mogoče kar vnaprej reči, da zasebnega vlagatelja ni mogoče dobiti. Ali bomo pri tem uspešni, ne vem. Gotovo pa ni pametno vreči puške v koruzo.

Po kakšni ceni sta nove delnice NLB vplačala sklada Kad in Sod?

Cena je bila določena s sklepom skupščine NLB in je znašala 41 evrov, torej toliko, kolikor bi za delnico plačala KBC, če bi pri dokapitalizaciji sodelovala.

Bi se lahko zgodilo, da bi Evropska komisija sodelovanje paradržavnih skladov zaradi previsoke cene delnice označila za nedovoljeno državno pomoč in bi dokapitalizacijo naknadno razveljavila?

Ne. Evropska komisija je spremljala vse aktivnosti in bo to štela kot začasno dovoljeno državno pomoč. Lahko pa naloži korektivne ukrepe. Na primer, da morata Sod in Kad dodatno vplačati delnice po nižji ceni, s čimer znižata povprečje cene. V vsakem primeru pa mora NLB v pol leta znova oddati program prestrukturiranja, v katerem bodo navedene vse aktivnosti, ki jih nameravamo izvesti zato, da bo to mogoče šteti kot dovoljeno državno pomoč. To pomeni, da bomo morali dosedanji program prestrukturiranja prilagoditi.

O prestrukturiranju sva govorila že pred slabim letom, a se od takrat ni zgodil kak velik premik. Banke Celje vam še vedno ni uspelo prodati …

Vsi novinarji vidite samo Banko Celje, ki je res nismo mogli prodati. Na željo potencialnih tujih investitorjev je bil opravljen skrbni pregled, a se na koncu za nakup niso odločili. Smo pa prodali banko v Sofiji, likvidirali faktoring podjetje v Bratislavi, sprejeli sklep, da v primeru Frankfurta vrnemo bančno licenco in gremo v likvidacijo, konec leta bo likvidirano faktoring podjetje Ostrava. Glede na leto 2009 smo na področju tehnologije znižali stroške za 15 odstotkov, na področju stroškov dela za 10 odstotkov, imamo 400 manj zaposlenih, zmanjšali smo tvegano aktivo za dve milijardi evrov, na trgu odkupili lastne hibridne instrumente, s katerimi smo sami ustvarili več kot 200 milijonov dobička in kapitala. Skratka, trditve, da se nič ne dogaja, niso upravičene. Res pa je, da se to ne dogaja s takšno dinamiko, kot bi si želeli.