6. 7. 2012 | Mladina 27 | Kultura
Hardfaker
Stripovski risar in scenarist Zoran Smiljanić te dni ni pripravil le razstave, ampak je ponatisnil tudi kultni album Družinske zgodbe
Zoran Smiljanić s svojim vnovič sveže izdanim stripovskim albumom Družinske zgodbe
© Max Modic
Bije ga glas, da ni več hardfaker. Za ta vzdevek se lahko zahvali svojemu prvemu odmevnemu serialu Hardfuckers, prvemu resnemu popkulturnemu in brutalno realističnemu obračunu z avtoritetami starega režima. Pred četrt stoletja je pod budnim očesom Iva Štandekerja doživel premiero v Mladini in šinil naravnost v legendo. Iz nje ga je lani pocukal Sandi Buch, šef Strip-Art-Nice Buch, z integralnim ponatisom Hardfuckersov v trdi vezavi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
6. 7. 2012 | Mladina 27 | Kultura
Zoran Smiljanić s svojim vnovič sveže izdanim stripovskim albumom Družinske zgodbe
© Max Modic
Bije ga glas, da ni več hardfaker. Za ta vzdevek se lahko zahvali svojemu prvemu odmevnemu serialu Hardfuckers, prvemu resnemu popkulturnemu in brutalno realističnemu obračunu z avtoritetami starega režima. Pred četrt stoletja je pod budnim očesom Iva Štandekerja doživel premiero v Mladini in šinil naravnost v legendo. Iz nje ga je lani pocukal Sandi Buch, šef Strip-Art-Nice Buch, z integralnim ponatisom Hardfuckersov v trdi vezavi.
Slišati je, da v njegovih stripih ni več toliko krvi, sperme, nasilja in seksa kot včasih. In te govorice so začele krožiti prav takrat, ko je začel za Mladino ustvarjati serijo kratkih stripovskih novel s skupnim naslovom Družinske zgodbe. Smiljanić z družinskimi zgodbami? Kaj ga pa lomite!? Okej, te so resda manj hardfakerske, ampak še zmeraj so zelo Smiljanićeve.
Pred leti mi je povedal, kako je s tem. »Takrat se je zgodila Bosna, ki je vzela tudi Iva Štandekerja. Tam je bilo toliko nasilja in brutalnosti, da si res osupel, šokiran in deprimiran. S tem se ne more primerjati noben film, noben strip. In ob vsem tem človeka mine želja po uprizarjanju ekscesnega nasilja. Poleg tega se vprašaš, kaj tisti, ki v filmih in stripih operirajo z odrezanimi glavami in curki špricajoče krvi, sploh vedo o nasilju, o smrti. So sodelovali v vojni? So videli grozodejstva na lastne oči? Ne, nasilje poznajo le s televizije in iz filmov. In taki ljudje naj bi predavali o nasilju? Zato sem si rekel, dovolj s tem sranjem, ustvari kaj bolj preprostega, iskrenega, kjer ne boš le plonkal super posnetih in zmontiranih akcijskih prizorov iz filmov.«
Danes, ob ponatisu Družinskih zgodb, druge velike knjige svojih sistematično zbranih stripovskih del (tretja, s ciklusom vojnih stripov 1945, 1991, 1943 in Zadnja vojna izi-
de naslednje leto), dodaja, da je hardfaker le odrasel: »Družina, obveznosti, denar, kariera, zdravje in kakšna dodatna kila ali dve pač naredijo, da človek malo drugače gleda na svet. In samega sebe.«
O tem pripovedujejo tudi Družinske zgodbe z umirjenimi naslovi, kot je Njunih dvajset let. Pa Vesel božič. Deset dni, ki so spremenili svet. Blok. Junak. In Railroad Crossing. Te zgodbe pričajo, da je možno Smiljanića potegniti iz hardfakerja, ni pa mogoče hardfakerja potegniti iz Smiljanića. V njem ždi, le potuhnil se je ... Nekam med okvirčke in za oblačke Družinskih zgodb, ki zaokrožajo omnibus sitnih, zbadljivih, ironičnih in ikonoklastičnih življenjskih vprašanj.
Nanje odgovarjajo strogo nekonvencionalni stripovski liki: ljudje srednjih let, ki bodisi zehajo in spijo pred televizijo bodisi pogrevajo sovraštvo do partnerja, s katerim bodo skupaj do smrti … Dobro situiran družinski oče, ki sumi, da ga žena vara … Prostaški brezposelnež, ki prešprica domovinsko vojno … Mulc, ki delavsko resničnost prisilno zamenja za filmsko … Paranoični sosed … Zapiti upokojenec … Z eno besedo, drugorazredni junaki. V prvorazrednih zgodbah. Malodane filmskih zgodbah. A filmi pridejo in grejo. Režiserji pridejo in grejo. Igralci pridejo in grejo. Proračuni pridejo in grejo. Ostanejo le zgodbe. Več ko se jih spomniš, večja je verjetnost, da boš tudi sam nekoč povedal zgodbo, po kateri se te bodo spominjali.
Smiljanić te zgodbe pozna na izust. Prevaja jih v stripovski jezik in precizno presaja v lokalni prostor in čas. Dobro ve tudi, kakšne zgodbe ta prostor in čas potrebujeta. Katere so tiste, ki jih ne zna ali si jih ne upa povedati nihče drug. Zato so ponatisu Družinskih zgodb, ki so v albumski obliki prvič izšle leta 2000 pri Mladini, tokrat za dobro vago dodana še Zoranova praktično nedobljiva zgodnja stripovska dela Folk Against Rock, Slava vojvodine Kranjske, Hiša Metoda Trobca, Balada o treh baletkah in dveh vojakih ter vinjete, ki jih je prispeval za odmevni stripovski projekt Slovenski klasiki.
Zoran Smiljanić – ustvarjal je tudi pod psevdonimom Vittorio de la Croce – je letnik 1961. Prvi strip je objavil po prihodu iz JLA leta 1981 v Glasilu KLG Kranj. V osemdesetih in devetdesetih je stripe objavljal v specializiranih izdajah Vidici in Yu-Strip Magazin, v reviji Mladost, glasilu Naprej, Gorenjskem glasu, Pavlihi, Problemih in Katedri. Je avtor plakata Tedna mladih Kranja ne bo! (za ZSMS Kranj), ki je vznejevoljil generalštab JLA v Beogradu, in stripa Kje je revolucija? (ponatisnjen v Družinskih zgodbah), ki je sprožil afero o rušenju spomenikov v Kranju. V prejšnjem sistemu so namreč strip in njegovo sporočilnost jemali zelo resno.
Od leta 1987 redno objavlja tudi v reviji Mladina, kjer smo ga za zmeraj vzljubili med prebiranjem zgoraj večkrat omenjenih Hardfuckersov, prvega slovenskega dolgometražnega stripovskega seriala z značajem trde politične fikcije.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.