Vabljive zaloge plina in nevarnosti za zdravje in okolje

Decembra lani je britansko podjetje Ascent Resources sporočilo, da se na petišovskem polju pod zemljo skriva 11,7 milijarde kubičnih metrov plina, kar je za deset let slovenske porabe zemeljskega plina. Britanci so to območje označili kot eno njihovih potencialno najpomembnejših nahajališč, obenem pa tudi edinstveno celinsko nahajališče plina v evropskih razmerah. Plin naj bi črpali z metodo, ki se imenuje hidravlično frakturiranje.

Z njo v zadnjih letih črpajo plin zlasti v ZDA, v Evropi so zanjo najbolj zagreti Nemci in Poljaki, Francozi so jo na podlagi slabih izkušenj v ZDA že prepovedali, prepovedali so jo tudi že v nekaterih zveznih državah v ZDA. Hidravlično frakturiranje je namreč tehnologija, s katero v zemljo spuščajo ogromne količine vode in ogromne količine različnih kemikalij, med katerimi so tudi rakotvorne snovi in snovi, ki povzročajo neplodnost.

Režiser Josh Fox je predlani o tej metodi črpanja plina posnel dokumentarni film Gasland (Dežela plina). V njem ugotavlja, da so podjetja, ki fracking izvajajo, in politiki državljanom zagotavljali, da je ta tehnologija povsem varna in je vse mogoče nadzirati, zato za zdravje ljudi in okolje ni nevarna. Dejansko pa so številna območja spremenili v industrijske cone, v podtalnici pa so našli eksploziven metan. Namesto da bi vodilni plinskih družb in drugi odgovorni odgovorili na vprašanja o tovrstnih škodljivih posledicah, obtožujejo avtorje dokumentarca zavajanja ljudi in širjenja neresničnih informacij, čeprav je ameriška zvezna agencija za varstvo okolja (EPA) objavila podatke o onesnaženju okolja in vode v Zahodni Virginiji, Wyomingu in Teksasu.

Josh Fox je plinskim podjetjem odgovoril z novim dokumentarcem The Sky is Pink (Nebo je roza), v katerem prikazuje, kako omalovažujejo skrbi državljanov glede hidravličnega frakturiranja, saj jih prepričujejo, da je metan, ki so ga odkrili v vodi iz pip, naravni metan, omalovažujejo tudi ugotovitve v lastnih študijah o nevarnostih, da kemikalije in onesnažena voda lahko pridejo v podtalnico in da tega ni mogoče odpraviti, če se zgodi. Fox ugotavlja, da plinske družbe uporabljajo enak pristop, kot ga je uporabljala tobačna industrija, ko je zatrjevala, da kajenje ne škoduje zdravju, saj je združenje za zemeljski plin najelo isto oglasno agencijo Hill & Knowlton.

Strategija te agencije je, med ljudi zasejati dvom glede škodljivosti, jih prepričevati, da gre za naravni metan, postaviti pod vprašaj znanstvene ugotovitve, čeprav dejansko zelo dobro vedo, da ima znanost prav, je Josh Fox razložil v pogovoru za portal Truthout. Po njegovih besedah raziskave kažejo, da ima pridobivanje plina s hidravličnim frakturiranjem tudi škodljive posledice na zdravje ljudi, ki živijo v bližini vrtin.

Do enakih skrb zbujajočih ugotovitev o škodljivosti te metode pridobivanja plina za zdravje ljudi in okolje so prišli novinarji časopisa New York Times in portala ProPublica. Novinar Ian Urbina, je napisal, da imajo v New York Timesu kopico internih dokumentov od okoljske agencije EPA, zakonodajalcev in plinskih družb, ki kažejo, da so nevarnosti vrtanja z uporabo tehnologije fracking za okolje in zdravje večje, kot so domnevali. Odpadna voda, ki jo spuščajo tudi v reke, ki so vir pitne vode, vsebuje radioaktivne delce v bistveno večji koncentraciji, kot so predvidevali, ta koncentracija je tudi višja od tiste, ki je še dovoljena za čiščenje vode v čistilnih napravah.

Plinska podjetja in agencija EPA v svojih študijah priznavajo, da ni mogoče povsem preprečiti spuščanja onesnažene vode v reke, kar pomeni, da ni mogoče zagotoviti, da bo pitna voda ostala neonesnažena, a je zakonodajalec kljub temu izdal dovoljenja za vrtanje. Novinar New York Timesa prav tako navaja, da v ZDA šepa tudi nadzor pristojnih organov nad vrtanjem, odstranjevanje razlitih količin vode in kemikalij je večinoma prepuščeno plinskim družbam, ni se jim treba bati nenapovedanih inšpekcijskih pregledov in podobno.

Novinar ProPublice Abrahm Lustgarten piše o novi študiji, ki je pokazala, da lahko kemikalije, ki jih plinska podjetja spustijo v zemljo, veliko hitreje pridejo do pitne vode, kot so domnevali do zdaj. Plasti kamnin niso neprepustne, pravi avtor Tom Myers, ki je samostojni hidrolog. Terry Engelder, profesor geologije, ki podpira fracking, mu oporeka. Pravi, da Myersove trditve temeljijo zgolj na računalniških modelih, ne na dejanskih poskusih. Oba znanstvenika se strinjata, da je na voljo zelo malo podatkov o dejanskem gibanju tekočin, ki jih plinska podjetja spuščajo v zemljo.