Bolje je biti odpadnik, tujec v lastni državi, kot se odtujiti od samega sebe

Kulture, ki ne propadejo, izklesajo prostor za zaščito tistih, ki postavljajo pod vprašaj in izpodbijajo nacionalne mite. Umetnike, pisatelje, pesnike, aktiviste, novinarje, filozofe, plesalce, glasbenike, igralce, režiserje in odpadnike je treba tolerirati, da kultura ne zaide v katastrofo. Člani tega intelektualnega in umetniškega razreda, ki večinoma niso dobrodošli v poneumljajočih dvoranah akademij, kjer prevladuje povprečnost, so preroki. Elite, ki imajo v rokah oblast, jih omalovažujejo in označujejo kot prevratnike, ker ne obožujejo samočaščenja, piše publicist in Pulitzerjev nagrajenec Chris Hedges na portalu Truthdig.

To so ljudje, ki nas silijo, da se soočamo z domnevami, s tistimi zadevami, ki vodijo do propada, če se jih ne lotimo razjasniti. Elite na oblasti razgaljajo kot votle in koruptivne, opozarjajo na neumnost sistema, ki temelji na ideologiji neskončne rasti, izkoriščanju in konstantnem širjenju. Svarijo nas pred strupom karierizma in nesmiselnostjo iskanja sreče s kopičenjem bogastva, pred obraz nam postavljajo neprijetnosti iz zgodovine in škodo zaradi uničevanja ekosistemov. Spodbujajo nas, da podvomimo, ali so naše vrednote res prave. Opozarjajo nas na klišeje, s katerimi opredeljujemo narod – dežela svobodnih ljudi, najboljša država na svetu, svetilnik svobode -, in tako opozarjajo na našo temno plat, zločine in nevednost. Ponujajo življenje, ki je smiselno, in sposobno preobrazbe.

Človeške družbe vidijo, kar hočejo videti, oblikujejo nacionalne mite o identiteti, ki nimajo podlage v dejanskih zgodovinskih dogodkih, mite, ki izvirajo iz fantazije. Človeške družbe prezrejo neprijetna dejstva, ki so ovira za samočaščenje, naivno zaupajo v premočrtni napredek in zagotovljeno prevlado. To je tisto, kar je nacionalizem – laži, piše Hedges. In če narod izgubi zmožnost za razmišljanje in izražanje, če učinkovito utiša disidente, če meša dejstva in fikcijo, umre. Ustvarja vojne za lepoto in resnico, odpravi sveto, izobraževanje postane poklicno usposabljanje. Ljudje postanejo slepi in to se nam je zgodilo. Izgubljeni smo v morju in v viharju, ne vemo, kje smo, ne vemo, kam gremo in ne vemo, kaj se nam bo zgodilo.

Psihoanalitik John Steiner to imenuje »delati se slepega«, saj ugotavlja, da imamo pogosto dostop do ustreznega znanja, a ker to ni prijetno in nas vznemirja, ga podzavestno včasih pa tudi zavestno ignoriramo. Kljub kupu dokazov nočemo videti nevarnosti, ki nam grozijo, če ne bomo radikalno spremenili medsebojnih odnosov in odnosa do narave. Na to nas opozarjajo hitro izginjanje in uničevanje ekosistemov, nagli dvigi in padci temperatur, suše, poplave, zmanjševanje pridelka, neobičajni viharji, taljenje ledenikov, dvig gladine morja. Za vsa ta opozorila »se delamo slepe«.

Človeška domišljija, ki nam omogoča, da imamo vizije, da ima naše življenje smisel namesto utilitarizma, je občutljiva kot roža. Če jo uničimo, če Sakespeare in Sofokles v empiričnem svetu poslov, karierizma in vladavine korporacij ne veljata več za koristna, če na univerzah velja prepričanje, da sta liberalistična ekonomista Milton Friedman in Friedrich Hayek za študente bolj pomembna kot Virginia Woolf ali Anton Čehov, postanemo barbari, svari Hedges. S tem si zagotavljamo lastno izumrtje. Študenti, ki nimajo možnosti spoznati modrosti velikanov človeške civilizacije, vizionarjev, ki nas opozarjajo, naj ne častimo sami sebe, ne klečimo pred pohlepom kot osnovnim človeškim čustvom, ne morejo biti izobraženi. Oni ne morejo razmišljati.

Politična filozofinja Hannah Arendt je napisala, da je premišljevanje »dialog brez zvoka med menoj in samim s seboj«. Premišljevanje vselej predpostavlja pluralnost družbe, ne vsebuje utilitarizma, ni nekaj zunaj posameznika. Premišljevanje ni enako kot logično razmišljanje, ki se osredotoča na dokončen in razpoznaven cilj. Logično razmišljanje temelji na spoznanjih, podpira učinkovitost sistema vključno z vladavino korporacij, ki je običajno v najboljšem primeru moralno nevtralna, pogosto zlobna. Nezmožnost premišljevanja ni »slabost tistih, ki imajo prešibke možgane, ampak vsakogar kadar koli – znanstvenikov, strokovnjakov in drugih specialistov«.

Chris Hedges opozarja, da nas korporacijska kultura učinkovito odvrača od človeške domišljije. Elektronske naprave vse globlje prodirajo v prostore, ki so bili včasih rezervirani za samoto, premišljevanje in zasebnost. Elektromagnetni valovi so polni cenenosti in absurdov. Sistemi izobraževanja in komuniciranja zaničujejo discipline, ki nam omogočajo videti. Slavimo vsakdanje poklicne sposobnosti in nesmiselne zahteve standardiziranih testov. Tiste, ki premišljujejo, vključno s številnimi učitelji človeštva, smo odrinili na rob, kjer ne morejo najti zaposlitve, plačila in nimajo glasu. Sledimo slepcem, ko hodimo po pečini, sami proti sebi ustvarjamo vojno.

Hannah Arendt pravi, da mislecev nikoli ne potrebujemo bolj kot v času krize, saj zagotavljajo prevratniške zgodbe, ki nam omogočajo najti novo pot, ki nam lahko zagotovi preživetje. »Kaj moram narediti za odrešitev?« Dimitrij vpraša Starova v Bratih Karamazovih. Starov mu odgovori. »Predvsem nikoli ne laži samemu sebi«. Hedges v tem vidi dilemo, v kateri smo danes kot civilizacija. Kolektivno korakamo proti samouničenju. Korporacijski kapitalizem, če ga ne bomo ustavili, nas bo ubil. Kljub temu se upiramo, da bi ga ustavili, ker ne znamo premišljevati in ne poslušamo več tistih, ki premišljujejo, da bi videli, kaj nam grozi. Oblikovali smo orodja za zabavo s katerimi zmanjšujemo pomen in utišamo neprijetne resnice, kot so podnebne spremembe, propad globalizacije, podložništvo korporacijam, ki vodijo do našega samouničenja.

»Če nič drugega ne moremo narediti, moramo tudi kot posamezniki hraniti zasebni dialog in samoto, ki omogoča premišljevanje. Bolje je biti odpadnik, tujec v lastni državi kot se odtujiti od samega sebe. Bolje je videti, kaj nam grozi in se temu upirati, kot se umakniti v fantazije, ki obdajajo narod slepcev,« zaključuje Chris Hedges.