Rončevič, renčanje in pasja vzgoja

Verjetno obstaja določena meja, ko stvari postanejo tako grozljive, da se prevesijo v tragikomedijo. Vzemimo za primer področje šolstva. Natančneje, oglejmo si zadnjo uredbo o financiranju visokega šolstva. Tematika je seveda resna, ker šolsko superministrstvo z uredbo ljubljanski univerzi znova jemlje relativno večji del pogače, ker ministrstvo z uredbo posega v zakone in ker je ustavno sodišče že pred časom določilo, da mora glede na status univerze v naši ustavi financiranje univerze urejati zakon in ne uredba. Vlada pa bi morala spremembe zakonov pošiljati v vsaj enomesečne javne razprave.

Mogoče je res grozljivo, da so na šolskem superministrstvu minuli teden spet „načrtno pozabili“ na ustavno sodišče in uredili financiranje bolj po domače - češ, pa se pritožite, če vas moti. Ni smešno, da so za javno razpravo o spremembi uredbe določili le štiri dni, to je pravzaprav grozljivo, saj so preskočili demokracijo, javnost in pravno državo. Še bolj grozljivo pa je, da sta bila med temi štirimi dnevi tudi sobota in nedelja. Tako je bila „javna razprava“ omejena zgolj na dva dneva. A sedaj stvar že postane tragikomična: ne samo, da je bila javna debata kratka, tudi debatirati niso imeli o ničemer, ker ministrstvo besedila uredbe sploh ni objavilo na spletnih straneh.

Ko potem na pogajanjih s šolskimi sindikati direktor direktorata za visokošolsko področje Borut Rončevič pravi, da na ministrstvu niso kršili nobenega predpisa, ima prav. Res ga niso, kajti če že takoj na začetku prekršiš ustavo, je vse dovoljeno. V resnici je bila javna debata o omenjeni uredbi celo štiri dni predolga, ker ni bilo o ničemer za razpravljati. In tudi če bi bilo - Rončevič je tako ali tako prepričan, da želijo „dediči nekdanjega sistema imeti v rokah izobraževalni sistem“.

A predstavniki tega izobraževalnega sistema še naprej jemljejo to politiko skrajno resno. Zato so ta teden znova v skupni izjavi Proti uničevanju javnega šolstva protestirali proti škodljivim posegom v javno šolstvo, češ da varčevanje v izobraževanju ne more prispevati k izhodu iz krize, ampak jo le ohranja in utrjuje brezizhodno stanje.

To je seveda res. Ampak kdo je rekel, da želi vladajoča politika državo izvleči iz krize in iz tega brezizhodnega stanja? Kot so povedali že številni, med njimi Svetlana Makarovič ali France Bučar, je v uničevanju javnega šolstva nekaj načrtnega. „Ta država se boji vsakega, ki ima moč,“ je pred tedni dejal Bučar v intervjuju za Mladino. „Vsak, kdor ima moč, je konkurenca državnemu monopolu. V tem je smisel avtokracije. Zato je bil Stalin tako dosleden. Ni bilo nobenega popuščanja. Moč, ki jo je dajal in jemal, je prihajala samo od njega. Vsaka moč, ki zraste iz tebe samega, zmanjša moč tistega, ki ima nad tabo oblast.“

Kar se torej odstira pred našimi očmi, ni nova politika vzgoje in izobraževanja, ampak arogantna in ideološko zaslepljena politika dresure.