Turing Machine: What Is the Meaning of What

Največji oboževalci pred 14 leti zasnovane newyorške instrumentalne rockovske postave Turing Machine so bili že nekaj let na trnih, saj so čakali njeno novo, tretjo ploščo, za katero pa se je medtem izkazalo, da bo posthumna. No, zdaj so le dočakali plesno naravnan studijski izdelek, naslovljen What Is the Meaning of What. To je prva plošča po osmih letih, zadnji plošček Zwei je trio namreč izdal leta 2004.

Zasedba, ki so jo sestavljali kitarist Justin Chearno, basist in klaviaturist Scott DeSimon (prej člana washingtonske art punk zasedbe Pitchblende) ter dinamični bobnar Jerry Fuchs (med drugim je sodeloval tudi v plesni zasedbi Chk Chk Chk in instrumentalnem postrockovskem sestavu Maserati), je začela plošček snemati pred štirimi leti. A potem ko je bila v pogonu že skoraj leto dni, je Fuchs umrl v nesreči, ki se je zgodila po neki zabavi v newyorški četrti Williamsburg. Ostal je ujet v pokvarjenem dvigalu in ob poskusu, da bi se rešil, padel v jašek, pet nadstropij globoko.

Nesrečna izguba člana je skupino primorala, da je delo, povezano s ploščo, za nekaj časa odložila. Zdaj pa so Fuchsovo zadnjo ploščo in najverjetneje tudi zadnjo ploščo zasedbe sploh končali ob pomoči prijateljev, Briana Casa iz chicaške alternativne rockovske postave Disappears, Pata Mahoneyja iz LCD Soundsystema in drugih glasbenikov, ki sodelujejo z neodvisno newyorško založbo DFA Records. Vez z založbo je vidna v vseh sedmih skladbah na albumu, ki se od disko-punk utripov zaganja k ponavljajočim se kitarskim linijam.

Turing Machine psihedelično ploščo v enem dihu in brez predaha začne z neizprosnim komadom Yeah, C’mon!, v katerem pridejo do izraza klaviature, metronomski boben in kitara, ki se prelijejo v morda najboljši komad tega 40-minutnega ploščka, Lazy Afternoon of the Jaguar. Skladba se začne z dolgim intro kitarskim reverbom, ki lahkotno popelje v harmonično kompozicijo, v kateri je čutiti vplive krautrocka. Te je opaziti tudi v trdi synthovski liniji komada Slave to the Algorithm. Edina skladba, v kateri flirtajo z vokali, je osemminutni, nekoliko depechemodovsko obarvani dark elektro komad If It’s Gone (It’s On), v katerem Brian Case mantra in s tem stopnjuje atmosfero tega plesnega izdelka.

Matematične rockovske obrazce s prvih dveh plošč je skupina Turing Machine tokrat nadgradila s čvrstimi in fokusiranimi prijemi. Hipnotične kompozicije ves čas tečejo v enakomernem štiričetrtinskem techno in transe ritmu ter tako predstavljajo dance rock v najboljši izdaji. In težko je verjeti, da je to morda njihovo zadnje poglavje, saj je ta alternativna rockovska postava, ironično, prav zdaj v najboljši formi doslej.