Na kateri strani je bil kdo?

Dr. Jože Pirjevec, Zgodovinar

13. 7. 2012  |  Mladina 28  |  Komentar

Združenje za preučevanje zgodovine Euroclio, ki ga podpira evropska komisija, mi je pravkar poslalo sporočilo, da je na voljo dokumentarec The Soviet Story. Če ga želim imeti in uporabiti pri pedagoškem delu, naj pošljem svoj naslov. O čem govori ta film, ki ga je režiral Latvijec Edvins Snore? O sovjetskem komunizmu in o sovjetsko-nemškem sodelovanju pred letom 1941. DVD, ki ga brezplačno deli Zveza Latvijcev v Evropi, je mogoče dobiti s podnaslovi v 30 jezikih, zato da bo dosegel čim več gledalcev. Latvijska ofenziva proti Rusom se očitno nadaljuje. Delno jo razumem, kajti baltske republike, ki jih je Stalin zasedel ob izbruhu druge svetovne vojne, med vojno za nekaj časa izgubil, po zmagi pa anektiral, so pod komunizmom hudo trpele. Kar seveda ne pomeni, da gre opravičiti ali spregledati sodelovanje številnih njihovih državljanov z nacisti. Manj razumem ofenzivo, ki jo je v zadnjih mesecih proti »komunističnemu totalitarnemu režimu« sprožila Janševa vlada, ki se je očitno odločila, da stopi z Balti na isto fronto. Čeprav pri nas režim ni bil vsiljen od zunaj, temveč se je uveljavil kot avtohtoni izraz zgodovinskega trenutka, v katerega je bil vpet naš narod. Napovedati boj »komunističnemu totalitarnemu režimu« brez razmisleka o njegovi notranji dinamiki od tridesetih let, pomeni zavzeti apriorno ideološko stališče, ki nima z zgodovinsko refleksijo nič skupnega in je lahko samo sad psihološke travme, temelječe na preteklosti, ali političnih računov, izvirajočih iz sodobne danosti. Mislim, da gre, kar se nas tiče, za prepletanje obeh omenjenih elementov. Slovenska desnica še ni presegla poraza, ki ga je doživela v drugi svetovni vojni, obenem pa se spoprijema z gospodarsko krizo, ki grozi, da bo pahnila našo državo v družbo evropskih »problematičnih otrok«. Kako bolje preusmeriti protest in nemir javnega mnenja kot z drezanjem v zgodovinske rane? Namesto da bi ljudje govorili o težavah, ki jih pestijo, bodo razpravljali o anatemi, ki jo vladajoča desnica razglaša nad »komunističnim totalitarnim režimom«.

»Kardelj v svojih političnih pogledih /.../ ni komunist in niti marksist-leninist, temveč socialdemokrat.« Tako je zapisal že leta 1954 poglavitni varuh sovjetske ortodoksnosti M. A. Suslov.

Naj mi bo dovoljeno povedati v glavnih obrisih, kako tega vidim sam. Pri nas se je komunizem pojavil kot protest idealističnih mladih ljudi proti gospodarskim in političnim razmeram, v katerih se je znašel naš narod po prvi svetovni vojni. Bil je razkosan med tri države, od katerih sta bili dve, Avstrija in Italija, sovražni, tretja, Jugoslavija, pa v primežu skorumpirane beograjske čaršije. Vprašljivo je, kakšna bi bila njegova usoda, če bi se razcepljenost, vsiljena po propadu habsburške monarhije, zavlekla v nedogled. Veliko ljudi je poleg tega živelo v težkih ekonomskih razmerah, ki jim v Dravski banovini stranke na oblasti – nekaj časa liberalci, nato klerikalci – niso znale najti primernega odgovora. Da bi bila stiska še večja, se je v naši cerkvi, predvsem v ljubljanski škofiji, ugnezdil militantni katolicizem, na katerega so celo v Rimu konservativnega papeža Pija XI. gledali z rezervo. V takih razmerah se je mladina izrazito radikalizirala. Na Primorskem so tigrovci pograbili za orožje v odporu proti fašistični strahovladi in ustvarili revolucionarno situacijo, ki je v Moskvi niso spregledali. Od tu placet Kominterne, da z nacionalnimi uporniki sodelujejo tudi lokalni komunisti, v prepričanju, da imajo Slovenci pravico do samoodločbe. V Dravski banovini se je radikalizacija, o kateri sem govoril, udejanjala drugače. Z ene strani pod pokroviteljstvom cerkve in njene Katoliške akcije, z druge v okviru KPS, ki je dobila avtonomijo znotraj KPJ in s tem postala še dodatno privlačna za številne mlade intelektualce. Medtem je izbruhnila španska državljanska vojna, ki je kmalu postala mednarodno pomembna, saj je na stran republikanske vlade stopila Sovjetska zveza, Francisca Franca pa sta podprla Hitler in Mussolini. Dogajanje v Španiji je imelo velik odziv v našem prostoru, in to ne samo zaradi odločitve številnih mladih levičarjev, da pohitijo na pomoč republiki in se vključijo v Mednarodne brigade, temveč tudi zaradi razkola, ki ga je povzročilo v katoliškem taboru. Ta razkol je že napovedal polarizacijo, ki jo je Dravska banovina doživela, ko so jo po napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 zasedli in razdelili okupatorji: Nemci, Italijani in Madžari. V tistem usodnem trenutku se je bilo treba odločiti, kako se odzvati: kloniti pred nacifašizmom, ki je nameraval izničiti naš narod, ali stopiti v obrambo svobode in civilizacije. Ne gre namreč spregledati, da so bili okupatorji nosilci ideologije, ki je v imenu svojega »svetega egoizma« zanikala bistvo evropske kulturne in etične dediščine. Slovenski komunisti so se v tem dramatičnem trenutku odločili pravilno: skupaj z drugimi skupinami, tudi katoliškimi, so oblikovali Osvobodilno fronto, ki si je med drugim za cilj zastavila združitev vsega našega etničnega ozemlja. Komaj je napočil primeren trenutek, ko je 22. junija 1941 Hitler napadel Sovjetsko zvezo, so dali zagon osvobodilnemu boju, ki je našel močno podporo v širokih ljudskih množicah in dokazal, da Slovenci nismo samo predmet igre velikih sil, ampak da se vanjo lahko vključimo kot protagonisti. Slovenska desnica tega poguma ni zmogla. V prepričanju, da je »brezbožni« komunizem večja nevarnost od nacizma in fašizma, je klonila najprej pred Italijani, nato pred Nemci in se jim udinjala kot pomagač v boju proti lastnim bratom. S tem nočem reči, da bi OF oziroma KPS, njeno udarno jedro, ne zagrešila v spopadu, ki je sledil, marsikatere napake, celo zločina. Toda vsega tega ni mogoče primerjati z odločitvijo desnice in dela naše cerkve, da prevzameta vlogo Mussolinijevega in Hitlerjevega valpta. Kajti če bi omenjena trinoga zmagala, bi ne bilo samo konec našega naroda, temveč tudi mednarodnega ustroja, ki ne bi temeljil na njunem predatorskem nagonu.

Predvojna desnica ni imela poguma. Klonila je najprej pred Italijani, nato pred Nemci in se jim udinjala kot pomagač v boju proti lastnim bratom.

Zaradi OF smo Slovenci skupaj z drugimi jugoslovanskimi narodi postali del protihitlerjanske koalicije in zmagali. Poglavitni učinek te zmage je bila priključitev Primorske k matični domovini in dostop do morja, kar nam je dalo tisti ozemeljski temelj, na katerem stoji naša država. Znašli pa smo se tudi v federaciji, v kateri so bili na oblasti komunisti. Komunisti, ki so bili v času narodnoosvobodilnega boja pogosto v sporu s Stalinom, ki pa se niso znali odtegniti privlačni sili njegovega režima v prepričanju, da je treba v Jugoslaviji udejanjiti socialno revolucijo na način, kakršen se je uveljavil v Sovjetski zvezi. Od tu obračun z domačimi kvizlingi, ki so se do zadnjega borili proti »brezbožnemu« komunizmu in padali iz iluzije v iluzijo. Najprej, da bodo skupaj z nacisti zmagali, nato, da bo takoj po drugi svetovni vojni izbruhnila še tretja, med Zahodom in Vzhodom, pri čemer naj bi jih Anglo-Američani sprejeli kot zaveznike. Nič niso pomagali pozivi kralja Petra, naj se omenjene enote pridružijo Titovi vojski, nič obljube tega, da bo tiste, ki se niso omadeževali z vojnimi zločini, sprejel vanjo. Tako se je zgodilo, da je drugod v Evropi orožje utihnilo, v našem prostoru pa so se spopadi nadaljevali in terjali veliko krvi. V ta kontekst, pa tudi v kontekst porajajoče se napetosti z zahodnimi zavezniki je treba vključiti povojne poboje, ki jih v trenutku, ko pišem iz odmaknjenosti več kot 60 let, seveda ne morem sprejeti, jih pa kot zgodovinar moram umeščati v tisto obračunavanje s premaganci, ki je potekalo povsod v Evropi, kjer se je med vojno razmahnila rezistenca.

Napovedati boj »komunističnemu totalitarnemu režimu« brez razmisleka o njegovi notranji dinamiki od tridesetih let, pomeni zavzeti apriorno ideološko stališče.

Nočem opravičevati naših komunistov, ki so se z odločitvijo za pokol usodno omadeževali in dokazali, kako nevarna je oblast, če postane absolutna. Ne zanikam niti, da bi komunisti v prvih povojnih letih ne udejanjali režima, ki je temeljil na policijski represiji in na ustrahovanju. Z druge strani pa tudi ne morem spregledati, da se je že v tem obdobju pojavljalo med vodilnimi »tovariši« nestrinjanje s Stalinom, ki je 28. junija 1948 privedlo do izključitve KPJ iz Informbiroja, združenja najpomembnejših evropskih komunističnih partij, ustanovljenega leto prej v času razmaha hladne vojne. Jugoslovanski komunisti so odgovorili na poskus kremeljskega »gospodarja«, da jih vrže z oblasti, z represijo, ki nosi strašno ime, Goli otok, in s kolektivizacijo zemlje. Tudi tokrat z nasiljem, ki bi se mu bilo mogoče izogniti, če bi tisti, ki so odločali, imeli več smisla za mero. Z druge strani pa tudi ne bi bilo pravično, če bi ignorirali trud, ki so ga izkazali po dramatičnem obdobju 1948/49, da se rešijo Stalinovega režima in najdejo svojo pot v socializem. Pot, ki naj bi temeljila na tradiciji evropskih socialističnih mislecev 19. stoletja in s katero naj bi se postavili po robu »azijskemu« sovjetskemu modelu. V teh dneh sem prebral dosje Edvarda Kardelja, ki sem ga lani fotokopiral v moskovskem državnem arhivu. Presenetilo me je, da so sovjetski partijski funkcionarji z veliko pozornostjo ocenjevali Kardeljeve ideološke konstrukcije vse do njegove smrti, saj so v njem videli svojega velikega nasprotnika. Njegovo odklanjanje »birokratskega kapitalizma«, kakršen naj bi se bil uveljavil v Sovjetski zvezi, njegovo iskanje družbenih odnosov, v katerih naj bi vsak posameznik imel v rokah vzvode odločanja o lastni usodi, njegova sla po demokraciji, ki naj bi prekašala formalno demokracijo zahodnega tipa, so se jim zdeli nadvse nevarni. »Kardelj v svojih političnih pogledih /.../ ni komunist in niti marksist-leninist, temveč socialdemokrat.« Tako je zapisal že leta 1954 poglavitni varuh sovjetske ortodoksnosti M. A. Suslov. Sam ne bi šel tako daleč, saj menim, da je bil Kardelj v resnici zadnji evropski utopični socialist, katerega »demokracija« je imela eno samo napako: to, da ni priznavala opozicije. Kar pa še ne pomeni, da bi Kardelj s svojim nemirnim iskanjem in s svojo skepso do jugoslovanskega državnega eksperimenta ne pogojeval naše zgodovinske usode. Brez njega bi v osemdesetih letih njegovi nasledniki v ZKS ne znali tako spretno krmariti med Scilo in Karibdo beograjskega centralizma in domače demokratične opozicije ter v sodelovanju z njo pripeljati našo barko kolikor toliko nepoškodovano v pristan osamosvojitve.

Moram končati. Zavedam se, da sem v tem prikazu našega »komunističnega totalitarnega režima« marsikaj izpustil. Moj cilj je bil: poudariti, da je šlo za izkušnjo, ki ni bila ideološki monolit, temveč, nasprotno, dinamičen proces, katerega svetle in temne plati moramo sprejeti kot svoje, če se nočemo odpovedati poglavju lastne zgodovine, v katerem smo se profilirali kot državotvoren narod.