Dr. Jože Pirjevec, Zgodovinar
-
26. 4. 2017 | Mladina 17 | Politika
V burnem življenju, kakršno je bilo Titovo, se je nakopičilo marsikaj. Junaška dejanja, kot je bil upor proti Hitlerju, Mussoliniju in kasneje celo Stalinu, iskanje socializma s človeškim obrazom, poskus premoščanja razklanosti sveta na dva sovražna bloka in oblikovanja mednarodne politike, v kateri bi imeli besedo tudi »ponižani in razžaljeni« narodi Afrike, Azije in Latinske Amerike, povojno krvavo obračunavanje z domačimi okupatorjevimi sodelavci, strahote Golega otoka in še veliko drugega. Tudi marsikatera skrivnost.
-
3. 8. 2012 | Mladina 31 | Komentar
Član Društva Slovenija-Rusija sem od njegove ustanovitve. Tudi zato, ker se že štirideset let ukvarjam z rusko zgodovino in pogosto raziskujem v moskovskih arhivih. Med drugim sem avtor zajetne knjige o zgodovini Rusije 19. stoletja. S predsednikom Društva Sašem Geržino sva se že dolgo pogovarjala, da bi nastopil z govorom ob vsakoletni slovesnosti pri Ruski kapelici. Lani njegovega vabila nisem mogel sprejeti, ker sem bil namenjen v Butan, letos pa sem takoj privolil. Pri tem nisem vedel, da bo v imenu Republike Slovenije visoke ruske goste nagovoril tudi predsednik vlade Janez Janša. O njegovi navzočnosti na proslavi sem izvedel šele iz vabila, ki ga je Društvo poslalo svojim članom, v katerem je med drugim zapisano: »Toplo sprejeto tradicijo govornikov Društva Slovenija-Rusija bo na veselje nas vseh v letošnjem letu z nagovorom članom nadaljeval akademik prof. dr. Jože Pirjevec.«
-
13. 7. 2012 | Mladina 28 | Komentar
Združenje za preučevanje zgodovine Euroclio, ki ga podpira evropska komisija, mi je pravkar poslalo sporočilo, da je na voljo dokumentarec The Soviet Story. Če ga želim imeti in uporabiti pri pedagoškem delu, naj pošljem svoj naslov. O čem govori ta film, ki ga je režiral Latvijec Edvins Snore? O sovjetskem komunizmu in o sovjetsko-nemškem sodelovanju pred letom 1941. DVD, ki ga brezplačno deli Zveza Latvijcev v Evropi, je mogoče dobiti s podnaslovi v 30 jezikih, zato da bo dosegel čim več gledalcev. Latvijska ofenziva proti Rusom se očitno nadaljuje. Delno jo razumem, kajti baltske republike, ki jih je Stalin zasedel ob izbruhu druge svetovne vojne, med vojno za nekaj časa izgubil, po zmagi pa anektiral, so pod komunizmom hudo trpele. Kar seveda ne pomeni, da gre opravičiti ali spregledati sodelovanje številnih njihovih državljanov z nacisti. Manj razumem ofenzivo, ki jo je v zadnjih mesecih proti »komunističnemu totalitarnemu režimu« sprožila Janševa vlada, ki se je očitno odločila, da stopi z Balti na isto fronto. Čeprav pri nas režim ni bil vsiljen od zunaj, temveč se je uveljavil kot avtohtoni izraz zgodovinskega trenutka, v katerega je bil vpet naš narod. Napovedati boj »komunističnemu totalitarnemu režimu« brez razmisleka o njegovi notranji dinamiki od tridesetih let, pomeni zavzeti apriorno ideološko stališče, ki nima z zgodovinsko refleksijo nič skupnega in je lahko samo sad psihološke travme, temelječe na preteklosti, ali političnih računov, izvirajočih iz sodobne danosti. Mislim, da gre, kar se nas tiče, za prepletanje obeh omenjenih elementov. Slovenska desnica še ni presegla poraza, ki ga je doživela v drugi svetovni vojni, obenem pa se spoprijema z gospodarsko krizo, ki grozi, da bo pahnila našo državo v družbo evropskih »problematičnih otrok«. Kako bolje preusmeriti protest in nemir javnega mnenja kot z drezanjem v zgodovinske rane? Namesto da bi ljudje govorili o težavah, ki jih pestijo, bodo razpravljali o anatemi, ki jo vladajoča desnica razglaša nad »komunističnim totalitarnim režimom«.
