Nepravi disidenti

Stanko Marc je star 84 let in se ne spomni, koliko časa je bil na Golem otoku. Bil pa je dovolj dolgo, da je spoznal njegov slavni »ustroj«. Ko je na Goli otok z Reke prihajala ladja z novimi zaporniki, so stare postrojili v dve nasproti stoječi si vrsti, prišleki pa so po izkrcanju morali steči med njima. Tisti, ki ni tepel, je moral še sam skozi špalir. Marc je bil na Golem otoku dovolj časa, da je tepel.

Pred tem je delal kot zvezni carinik na Jesenicah. »Glejte, v časopisu piše, da oblasti pravijo, da Jugoslavija ne izvaža žita in vsega porabi sama. Kaj pa potem carinim vsak dan?« je enkrat pripomnil pred sodelavci ob jutranji kavi in to obžaloval vsaj deset let. Eden od sodelavcev ga je ovadil in že naslednji dan so ponj prišli vojaki. Pred vojaškim sodiščem so ga hitro obsodili in poslali na Goli otok.

Ker je bil tam zapor za administrativno kaznovane, Marc pa je bil vendarle obsojen, so ga kmalu premestili na Sveti Grgur, od tam na Ugljan, nazadnje pa v Bilećo. Odslužil je tri od dosojenih petih let zaporne kazni in se vrnil domov, v Skopo na Krasu. Zaposlitev je brez uspeha iskal sedem let. Ko se je na začetku tisočletja v samostojni Sloveniji pravdal za odškodnino in priznanje pokojninske dobe, je njegov prijatelj, v tistih časih komandir milice v Dutovljah, na sodišču pričal, da so Marca še dolgo nadzorovali organi državne varnosti. V tem postopku si je izboril dodatnih 160 evrov k pokojnini, in to so mu junija letos vzeli.

Tovariš Tito je le lutka

Nekdanjim političnim zapornikom in njihovim svojcem je v Sloveniji z zakonom o popravi krivic priznan status, pravica do odškodnine in priznanja delovne dobe za čas, ki so ga preživeli v zaporu, in za čas, ko niso mogli dobiti zaposlitve. Oseb, ki po tem zakonu del pokojnine dobivajo iz proračuna, je bilo maja 4274. Izmed teh se je junija zaradi zakona o uravnoteženju javnih financ pokojnina »negativno uskladila« 1159. S tem je vlada proračunske izdatke zmanjšala za 75 tisoč evrov na mesec.

Iz znižanja pokojnin so izvzete nekatere skupine, zaradi česar marsikdo sklepa, da je bilo znižanje ideološko: veterani vojne za Slovenijo, žrtve dachavskih procesov in duhovniki, ki si niso mogli plačevati prispevkov. Da med izjemami ni nekdanjih političnih zapornikov, ki so bili prvi povojni borci proti zvezi komunistov, bi lahko dokazovalo, da znižanje pokojnin, za katero se je odločila vlada Janeza Janše, ni ideološko. Da torej ni usmerjeno proti vsemu, kar se ne ujema z Janševim pojmovanjem zgodovine. Navsezadnje je bil iz političnih razlogov v šestdesetih letih zaprt tudi zdaj že pokojni voditelj Demosa dr. Jože Pučnik.

»Če boste imeli priložnost, preberite knjigo Vaclava Havla To the Castle and Back,« začne to uganko nekdanji politični zapornik Oto Valter Vilčnik. »V njej opisuje, kako je sistem razpadal in kako je on prišel na oblast. Na Češkoslovaškem so v tistem času tiste, ki so pisali pesmi ali kaj podobnega, zapirali. Pri nas pa je država dala denar Novi reviji, nobeden od njih ni bil v zaporu. Partija je načrtovala sestop z oblasti in si je zato ustvarila svoje disidente, ki so lahko pisali proti njej, partija pa je imela koga, da se je z njim pogovarjala, kako bo zapustila oblast.« Kot takega disidenta vidi Janšo, izbranega od partije in iz njenih vrst. In tako razume znižanje pokojnin takšnim, kot je on, kakor Janševo zanikanje vseh disidentov, ki so se proti zvezi komunistov borili desetletja, preden je sam ugotovil, da partija ni prava institucija zanj.

Vilčnik je v šestdesetih letih končal študij sociologije, nameraval je vpisati podiplomski študij in delati kariero na univerzi. Rojstvo otroka ga je prisililo, da si je poiskal službo in sredi decembra 1969 je začel delati kot profesor sociologije na Šentviški gimnaziji v Ljubljani. Že od leta 1967 pa ga je zaradi »sovražnih parol« spremljala Uprava javne varnosti.

To je izvedel iz obtožnice, na podlagi katere je bil obsojen januarja 1974. V njej je pisalo, da je med predavanji in sestanki delovnega kolektiva dajal različne sovražne pripombe ter »nepravilno in posmehljivo interpretiral dogodke pri nas«. Dijakom in sodelavcem naj bi bil govoril stavke kot: »Tovariš Tito je le lutka. V njegovih govorih se že vnaprej ve, kaj bo vseboval naslednji.«; »Študentski nemiri na Hrvaškem so posledica neurejenih ekonomskih razmer, ki povzročajo emigracijo v tujino.«; »Zveza komunistov je potapljajoča se ladja, ki so jo zapustile podgane, zato ne vstopam vanjo.«; »Marksizem in Goričarjeva Sociologija sta zame šund literatura.«; »Tovariš Kardelj je prašič z Orwellove Živalske farme.« in »Samoprispevek ne bo reševal stvari.«

Oto Vilčnik znižanje pokojnin razume kot zanikanje vseh disidentov, ki so se borili proti zvezi komunistov desetletja, preden je Janša ugotovil, da partija ni prava institucija zanj.

Vilčnik se ne spominja, ali je res rekel vse to, a zagotovo je rekel kaj podobnega. V predavanja je pogosto vključeval aktualne dogodke in jih tudi pospremil s svojimi pogledi. Ti so bili oblikovani med odraščanjem v mariborskem naselju Studenci, kjer so zaradi obračuna z narodnostno mešanim prebivalstvom in bližine povojnega taborišča poznali temno plat zveze komunistov in si o tem pripovedovali.

Upravičevalci slovenske osamosvojitve

Danes Vilčnik zavzeto razlaga o kontekstu sedemdesetih let v Jugoslaviji. Med pripovedovanjem večkrat vstane od kuhinjske mize, gre v kabinet po rjav fascikel in hitro poišče dokument ali članek, da podkrepi svoje besede. Vsakemu podatku, ki ga navede, sledi »Še tole morate vedeti« in navedba naslednjega. »Malo je znanega o tem času,« pravi, »kot da bi ga nalašč zamolčali.« Sestavil je sliko svinčenih let, v katerih so celo spreminjali zakone, da bi laže odstranili ali vsaj utišali številne menedžerje in intelektualce. V nekem govoru Milana Kučana iz novembra 1972 je našel celo napoved obračuna z njim samim. Zakaj torej takrat ni bil previdnejši? »Bil sem premlad.«

V zaporu je preživel sedem mesecev in en dan, a pravzaprav mu je oblast prepovedala življenje. Brez službe je bil vse od oktobra 1972, ko so ga vrgli s šole, do leta 1993, ko se je zaposlil kot sekretar poslanske skupine samostojnih poslancev. Pred kratkim mu je prejšnji direktor Arhiva RS Dragan Matič pisal, da dosje, ki ga je o njem sestavila Udba, obsega 511 strani.

Kot sekretar v državnem zboru je po letu 1996 delal za poslance stranke DeSUS, vse do leta 2010. Skupaj z leti, ki mu jih je kot pokojninsko dobo priznala država, si je prislužil pokojnino, ki je, tudi po junijskem znižanju za 350 evrov, visoko nad povprečjem. A vseeno ne bo tiho. V temeljni ustavni listini RS piše, da se Slovenija osamosvaja, ker Jugoslavija ni pravna država in ker se v njej huje kršijo človekove pravice. »S svojimi usodami smo dali Sloveniji legitimnost za osamosvojitev,« vlado spominja Vilčnik, ki je tudi prvi nekdanji politični zapornik, ki je bil v samostojni Sloveniji rehabilitiran.

Strah, da bi povedal preveč, ostaja

Marčeva pokojnina prav tako ostaja višja od tisoč evrov. Ko je končno dobil službo komercialista v zunanji trgovini, je bil uspešen in je, ironično, Emoni priboril velike pogodbe za uvoz žita. Zdi se mu, da vlada ne bi smela znižati pokojnin, a se ne sprašuje, zakaj jih je.

»Ne spuščam se v diskusijo, ker imam prevelike izkušnje od takrat. Nikoli ne veš,« reče in s tem razburi ženo, ki meni, da bi moral biti kritičen. Hilda Marc je bila med vojno, ko je bila še dojenček, z družino poslana v taborišče v Nemčijo in se je vrnila kot štiriletna deklica. »Mama mi je govorila, da bi nas poslali v Sibirijo, če bi Hitler zmagal,« pravi.

Stanko Marc je bil na Golem otoku, ker je pred sodelavci pripomnil nekaj o oblasti, in še danes pazi, da ne bi rekel preveč.

Stanko Marc nima fasciklov o desetletju, ko je bil zaprt in brez službe. Njegova žena pokaže tožbo, ki jo je že pred desetimi leti vložil odvetnik za Stankovo odškodnino in priznanje pokojninske dobe, obvestilo ZPIZ-a o znižanju pokojnine in album s fotografijami, ko sta pred 12 leti obiskala Goli otok. Govori o Stankovih starših, ki so bili med ustanovitelji osvobodilnega gibanja na Primorskem, in njegovem bratu, ki je bil poslan na šolanje za pilota v azijski del Rusije in se zaradi informbiroja ni vrnil. A nič od tega ga ne spodbudi, da bi se razgovoril.

Nazadnje Hilda položi na mizo fotografijo 16-letnega Stanka v partizanski uniformi. Posneta je bila januarja 1945, ko se je ustavil doma med vojskovanjem v devetem korpusu. »Borili smo se v Lokvah, Trnovskem gozdu, osvobajali smo Trst in Gorico. Potem pa so prišli Angleži in nas napotili nazaj, ker so določili, da bosta italijanska,« se Stanko končno odpre.

To so stvari, o katerih bi morali pripovedovati ljudje, ki so se borili v drugi svetovni vojni in bili zaprti v Jugoslaviji. Ne pa razmišljati o tem, zakaj so jim znižali pokojnino – nekaterim, drugim pa ne.