Čas za minimiziranje škode

Italijanskega odvetnika izbrisanih Andree Saccuccija ne skrbi, da slovenska vlada ne bi izpolnila zahtev evropskega sodišča po izplačilu odškodnin izbrisanim. Ker se temu doslej v več kot polstoletni zgodovini evropskega sodišča ni uspelo izogniti še nobeni državi. Ker poti nazaj ni več. Je le pot naprej v nove obsodbe, višje odškodnine in še bolj nejevoljno sodišče za človekove pravice. V prihodnjem letu, ki ga je sodišče dalo na voljo, je zato priprava sistema za izplačilo odškodnin izbrisanim prednostna naloga Slovenije.

Predsednik vlade Janez Janša je dejal, da denarja za odškodnine ni, saj vlada niti ne ve, kako bo sestavila proračun za prihodnji dve leti, kaj šele, da bi lahko razmišljala o čem drugem. A vprašanje izplačila odškodnin izbrisanim ni ločeno od vprašanja prihodnjih dveh proračunov, pač pa je njegov nujni del. Evropsko sodišče je za pripravo sistema izplačila odškodnin dalo na voljo eno leto, ne čas do takrat, ko bo konec krize. Zato je vprašanje, kakšne signale bo Slovenija pošiljala finančnim trgom, hkrati vprašanje odškodnin za izbrisane. Neupoštevanje zahtev evropskega sodišča bi imelo samo še dodatne negativne finančne posledice. Če ostanemo pri neoliberalizmu in mednarodni ugled Slovenije pustimo ob strani.

Evropsko sodišče namreč zahteva, da Slovenija v letu dni pripravi sistem za izplačilo odškodnin za nepremoženjsko, torej moralno škodo. Drugače kot z izplačilom odškodnin pri tem delu poprave krivic tudi ne bo šlo. To je sodišče nakazalo z obsodbo Slovenije na plačilo 20 tisoč evrov odškodnine vsakemu od šestih izbrisanih, ki so uspeli s tožbo. Hkrati je s tem nakazalo tudi okvirno višino odškodnine za vse druge izbrisane. Ko je šestim izbrisanim, ki so zaradi izbrisa trpeli različne posledice, dosodilo enak znesek, pa je pokazalo, da tu država ne sme delati razlik. Vsi izbrisani, ki so si poskušali urediti nezakonito odvzeti jim status stalnega prebivalca, so upravičeni do enakega zneska odškodnine. Ker so bili izbrisani. Ker jim je država vzela nekaj, kar jim je veliko pomenilo. Nekaj, kar je varovano z mednarodnim pravom.

Seveda so odškodnine, ki jih država izplača doma, lahko nižje, kot bi bile ob novih obsodbah. Sodišče to dopušča. Še posebej bo to laže argumentirati v času domnevno slabega javnofinančnega položaja in mednarodne finančne krize. Ali kot pravi nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič, je ustavno sodišče enkrat že odločilo, da bi bilo protiustavno prepovedati izplačilo povrnitve škode izbrisanim, ker je 26. člen ustave zelo jasen, »so pa ustavni sodniki dodali, da ne bi bilo v nasprotju z ustavo, če bi se v posebnih okoliščinah, kar gospodarska kriza gotovo je, postavila neka zgornja meja višine odškodnin«. Po njegovem mnenju bo za ureditev tega vprašanja najverjetneje treba sprejeti poseben zakon, ki bi lahko vseboval tudi vse morebitne omejitve.

Drugo vprašanje je poprava krivic za premoženjsko škodo. Tu je sodišče pustilo državi povsem proste roke, tudi možnosti so veliko širše. Poprava krivic za premoženjsko škodo že po logiki stvari ne more biti enaka za vse izbrisane. Nekateri so si status uredili prej kot drugi, nekaterim to sploh še ni uspelo. Nekateri so zaradi izbrisa trpeli večje socialne, zdravstvene in siceršnje stiske kot drugi. Določiti pravičen sistem za kompenzacijo te vrste škode bo zaradi tega težje. A država ima vsaj možnost, da to stori sama. Sicer bo tudi ta sistem poprave krivic zapovedalo sodišče in država bo spet postavljena pred dejstvo. Takrat ne bo več mogla izkoristiti skorajda neomejenih možnosti za popravo krivic. Recimo možnosti reintegracije v pokojninski sistem, pa zdravstveni sistem, sistem socialnih prejemkov, stanovanjske politike, olajšan dostop do izobraževalnega sistema za otroke izbrisanih in podobno. Ali kot je pred časom dejala dr. Neža Kogovšek z Mirovnega inštituta: »Možnosti so res številne.«

Vlada je lahko mirna, za zdaj je vse v njenih rokah. Kako bo sicer argumentirala svojo pasivnost, ki bo za sabo potegnila dodatne finančne posledice, poleg teh, ki jih je prinesla odločitev prve slovenske demokratične vlade, da izbriše del prebivalstva?