Tomaž Novljan:  »Svetloba na naše vedenje vpliva bolj, kot se zavedamo«

"Z varčnimi sijalkami smo v strogo ekološkem smislu naredili korak naprej in hkrati korak nazaj."

Doc. dr. Tomaž Novljan je predavatelj na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani ter gostujoči predavatelj na Visoki šoli za dizajn in na Fakulteti za arhitekturo v Barceloni.

Zakaj vas svetloba tako privlači, da ste se ji posvetili tudi poklicno?

V preteklosti sem se veliko ukvarjal s fotografijo. Pri tem me je vse bolj zanimala svetloba, manj pa stvari, ki sem jih sicer ujel v objektiv. Ko sva se o tem pogovarjala z dekanom fakultete za arhitekturo, prof. Petrom Gabrijelčičem, mi je predlagal in tudi podprl ustanovitev samostojnega izbirnega predmeta, ki bo obravnaval svetlobo, seveda predvsem z arhitekturnega vidika. Postopoma se je glas o novem predmetu razširil zunaj fakultete, tako da predavanja, vaje in delavnice obiskujejo celo študentje drugih fakultet, pa tudi študentje iz tujine, ki pri nas gostujejo v okviru programa Erasmus. Stopnja razvitosti t. i. svetlobne kulture in poučevanja te teme je odvisna tudi od geografske lege. V južni Evropi splošna svetlobna kultura med prebivalstvom še ni tako razvita kot na severu Evrope, kar je logično, saj je v geografskih širinah bliže ekvatorju naravne svetlobe veliko več kot npr. v Skandinaviji, kjer je zato tudi bolj dragocena.

Kako svetloba vpliva na človekovo počutje?

Svetloba na naše vedenje in bivanje vpliva bolj, kot se morda zavedamo. Impulzi iz življenjskega okolja se že tisočletja nalagajo v obliki nezavednega vzorca vedenja, ki mu pravimo bioritem. Naravna svetloba je eden od bistvenih dejavnikov, ki vplivajo nanj. Zjutraj je svetloba drugačna kot opoldne ali zvečer, v New Yorku je drugačna kot v Barceloni ali Parizu, vse to pa vpliva na fiziološke procese v telesu, pa tudi na našo duševnost. Če vstopimo v napol temačen prostor, nas to lahko spravi v slabo voljo. Če pa pridemo v dobro osvetljen prostor, v katerem je tudi veliko barv, te so namreč skoraj tako pomembne kot svetloba, se nam počutje lahko izboljša. Seveda je to odvisno tudi od namembnosti prostora in posameznikove subjektivne presoje. Načeloma je topla bela svetloba za bivanje najprijetnejša, ker nam da občutek udobja, zavetja, varnosti, prijaznosti, celo ljubezni. Za restavracije niso primerne fluorescentne sijalke s hladno svetlobo, tudi zato ne, ker lahko neprijetno spremenijo barvo hrane. Primernejša je topla in razpršena svetloba, saj ta med drugim zmehča poteze na obrazu.

Kako pomembna za kakovost bivanja je naravna svetloba?

Človek nujno potrebuje naravno svetlobo, tudi neposredno sončno sevanje, saj to omogoča proizvodnjo vitamina D, ki je bistven za zgradbo kosti, za kožo ... Če smo daljši čas brez naravne svetlobe, se to pozna na telesu in na duševnosti. Tako kot vsa živa bitja tudi mi potrebujemo stik z naravnimi procesi, kot je izmenjava dneva in noči ali spreminjanje svetlobe v različnih letnih časih. Pozimi so vpadni koti sonca manjši, zato svetloba v prostor seže globlje kot poleti. Vse to je treba upoštevati tudi v arhitekturi. Pred časom sem bral, da bi lahko celo nekatere vrste raka zdravili tako, da bi v telo namestili sondo in s svetlobo obsevali oboleli del telesa. Svetloba torej vpliva na vse pore našega življenja. Opažam, da je pri arhitektih vse več zavedanja o pomenu svetlobe. Tu gre vsaj delno, upam, za plod naših prizadevanj na fakulteti, pa tudi za globalno usmeritev. Svetloba je »in« in nedvomno postaja vse pomembnejša. Okenske odprtine na zgradbah so povezava med notranjim in zunanjim svetom. In ljudje smo še vedno bitja zunanjosti, ne glede na nekaj sto let civilizacije, ki nam je omogočila ali nas celo prisilila, da večino časa preživimo v zaprtih prostorih. V življenju marsikaj počnemo v skladu s tem, kakšna svetloba je zunaj. Pri kakovostno zasnovanih stanovanjskih zgradbah je to upoštevano. Drugače je pri instantni gradnji, kakršni smo bili priča v letih gradbene hiperprodukcije, ko je nekaj veljalo le število kvadratnih metrov. Pomen dobre osvetlitve se je pogosto zapostavljal, saj so objekte projektirali tudi ljudje brez arhitekturne izobrazbe. Veliko škode je bilo povzročene zlasti z velikimi zgostitvami na obrobjih mest, kjer so nekatere parcele pozidane skoraj do zadnjega kotička. Za zapostavljanje svetlobe je deloma kriva tudi zakonodaja, saj predpisuje le, da morajo biti bivanjski prostori naravno osvetljeni, ne govori pa o neposredni sončni osvetljenosti. Sončna svetloba ni pomembna le iz sanitarnih razlogov, ampak tudi zato, ker ustvarja prijeten ambient. Stanovanja z veliko naravne svetlobe in dobrim razgledom imajo večjo vrednost. Naravna svetloba je tako postala neke vrste razkošje in, žal, hkrati socialni razslojevalec.

Finci polovico leta preživijo v temi. Kako to vpliva na njihovo duševnost? Obstaja povezava med pomanjkanjem svetlobe in stopnjo samomorilnosti?

Višja stopnja samomorilnosti na Finskem je bolj posledica ekonomskih in drugih razlogov kot pa zgolj pomanjkanja svetlobe. Saj tudi na Norveškem in v Islandiji preživijo pol leta v mraku. Kljub temu vpliv svetlobe ni povsem zanemarljiv. Če si pol leta brez sonca, lahko postaneš melanholičen.

Zdi se, da je danes sončna svetloba močnejša kot nekoč ...

Kolegi v Barceloni so mi povedali, da je Sonce v resnici manj aktivno, to se vidi po manjšem številu sončnih peg. Gre za cikle, ki se menjajo približno vsakih enajst let. Del sončne energije lahko prestreže tudi vulkanski prah, kar smo lahko opazovali v preteklih letih. Res pa je, da zaradi lokalnih oslabitev zračnih plasti, t. i. ozonske luknje, na Zemljo pride več žarkov, to pa ustvarja občutek, da je Sonce vse aktivnejše. Morda imamo občutek močnejše sončne svetlobe tudi zato, ker človeško oko s staranjem postane občutljivejše na bleščanje.

Verjetno ambienta nikoli ne moremo osvetliti idealno, ampak le optimalno. Ideal je nekaj, po čemer ves čas hrepenimo, a do tega k sreči nikoli ne pridemo, saj bi takrat izgubili smoter svojega delovanja. Skoraj idealno svetlobo bi imel, če bi živel na primer na vrhu Šišenskega hriba v Ljubljani in okoli sebe ne bi imel ničesar, kar bi mi zastiralo pogled. Takrat bi lahko, glede na vreme, užival v pestrosti naravne svetlobe in razgledu. O optimalni osvetlitvi govorimo, ko so uravnovešeni vsi dejavniki, ki sodelujejo pri osvetlitvi prostora. Zunanjega ali notranjega. Tu ne govorimo samo o viru svetlobe, ampak tudi o prostoru samem, torej o njegovih dimenzijah, uporabljenih materialih, barvah, teksturah ... Vsi ti dejavniki vplivajo na to, kako se svetloba širi po prostoru. Poseben izziv so majhni prostori, ki združujejo več funkcij, npr. garsonjera, ki je hkrati spalnica, dnevna soba, kuhinja, jedilnica in predsoba. Tu ima svetloba še pomembnejšo vlogo, saj naj bi se tej množici funkcij prilagajala. Še več, osvetlitev sama definira, kaj se v tem prostoru nek trenutek dogaja.

Kako naj laik ve, kakšna osvetlitev je optimalna?

Delno gre za instinkt, predvsem pa za poznavanje temeljnih zakonitosti fizike, likovne umetnosti ... Tako je dobro vedeti, da je severna svetloba mehkejša, hladnejša in tako rekoč brez senc, južna svetloba pa bolj kontrastna, dinamična in ima močne sence. Ker je steklo danes razmeroma poceni in dostopen gradbeni material, je tudi v arhitekturi veliko steklenih površin, ki omogočajo, da v prostor prodre čim več naravne svetlobe. Seveda moramo vedno misliti tudi na reguliranje svetlobe s senčili. Hkrati se je treba zavedati, da velike zastekljene površine prinašajo toplotne izgube, odvisne od tega, na katero stran je obrnjeno okno. Vse to je mogoče izračunati, predvideti in tako doseči optimum. Veliko pa uporabniki lahko naredimo tudi sami. Bivati moramo aktivno, kar pomeni, da lahko okno odpiramo, zapiramo ali zasenčimo in s tem reguliramo temperaturo, pa tudi svetlobo in kakovost zraka.

Kakšna svetloba najbolj spodbuja delovno storilnost?

Najboljša svetloba je tista, ki se čim bolj približa naravni. Za delovno mesto so najprimernejši nevtralni ali hladnejši odtenki bele svetlobe. Teh ni mogoče doseči z navadno žarnico, ker ta oddaja poudarjeno toplo belo svetlobo. Navadna žarnica je primernejša za domači ambient, za zvečer, ko v prostoru skušamo ustvariti bolj sproščujoče ozračje. Vse je pogojeno z našim bioritmom. Sončna svetloba je bolj bleščeča in hladna čez dan, proti večeru pa postane toplejša. Seveda je to odvisno tudi od trenutnih vremenskih razmer in debeline atmosfere, ki jo svetloba »prepotuje« do naših oči. Za bivanjsko ugodje v stanovanju ne potrebujemo tako močne svetlobe kot na delovnem mestu. Za dnevno sobo je najprimernejša navadna ali pa halogenska žarnica, ki sicer oddaja nekoliko bolj kristalno, a še vedno toplo svetlobo. Za delovne prostore so primernejše metalne halogene in fluorescentne cevne sijalke, ki jim nekateri po domače še vedno pravijo neonke. Seveda odvisno od vrste dela, ki se v prostoru opravlja, velikosti prostora in še nekaterih dejavnikov. Notranjost fluorescentne cevi je obložena s fosforjem, od katerega sta odvisni kakovost in barvna temperatura svetlobe. Danes se je mogoče naravni svetlobi dobro približati z LED-diodami, ki vse uspešneje nadomeščajo starejše svetlobne vire.

Naravna svetloba je postala neke vrste razkošje in, žal, hkrati socialni razslojevalec.

Je navdih za pravilno uporabo svetlobe mogoče dobiti iz filmov? Prof. Boris Podrecca pravi, da se je o svetlobi in sencah v arhitekturi mogoče veliko naučiti iz filmov nemške režiserke Leni Riefenstahl.

Filmi so odličen navdih, če jih seveda znamo pravilno gledati. Sam v predavanja večkrat vključim odlomke iz filmov. Tako sem študentom naročil, naj poiščejo filmski odlomek, v katerem se tako ali drugače omenja svetloba. Bil sem malce v skrbeh, ali bodo našli kaj uporabnega, a so me prijetno presenetili. Analizirali smo tudi film Ridleyja Scotta Iztrebljevalec. Gre za klasiko znanstvene fantastike z izjemno dobrimi svetlobnimi učinki. In to brez dandanes že obvezne računalniške podpore. V filmu je sicer zelo malo naravne svetlobe, ker se večina scen dogaja ponoči, v zadimljenih prostorih, je pa mogoče opazovati veliko različnih virov t. i. umetne svetlobe in njihov vpliv na prostor.

Kot raziskovalec se ukvarjate tudi s humanizacijo arhitekturnih ambientov v agresivnih okoljih. Kaj sploh so agresivna okolja in kako jih počlovečiti?

S študenti se veliko ukvarjamo s predori, podvozi in podhodi, ki se uvrščajo med potencialno nevarne ambiente. Ko vstopimo v temačen podhod, si navadno želimo iz njega čim prej izstopiti, ker nas je strah teme, ker slabo prenašamo zaprte prostore, ker v podhodu smrdi ali ker se bojimo, da nas bo kdo nadlegoval. Ker so podhodi pomemben element mestnega prostora, smo se odločili, da jih izboljšamo. Pomembno je, da se v podhodih dogaja kaj prijetnega, zaradi česar bi se mimoidoči tam želeli ustaviti, npr. kavarna, kiosk s sladoledom, majhna galerija, projekcija filma. Tako smo pred leti pripravili študentsko delavnico, kako s svetlobo oživiti podhode, ki vodijo od središča Ljubljane proti parku Tivoli. Svetloba je namreč najpreprostejši in najbolj poceni način, s katerim je mogoče spremeniti značaj prostora iz neprijaznega v vabljivega. Danes je eden od teh podhodov, pri Moderni galeriji, trajno obnovljen. Podobno bi bilo mogoče oživiti številne degradirane podhode pod Celovško in Dunajsko cesto. Zgledov iz tujine je veliko. Denimo postaja podzemne železnice Potsdamer Platz v Berlinu, kjer so pod strop namestili svetlobne vodnike, posebne kovinske cevi, ki v podzemni prostor pošiljajo sončne žarke, ki jih zunaj lovijo posebna zrcala. Ali pa postaja metroja v Barceloni, kjer so peron za potnike obložili s svetlobnimi panoji.

Zadnja leta se veliko govori o svetlobnem onesnaževanju. Kdaj svetloba postane obremenjujoča?

Svetlobno onesnaževanje ni najbolj posrečen izraz. V tujini uporabljajo besedno zvezo vsiljena svetloba, ki precej natančneje razloži bistvo problema. Pri t. i. svetlobnem onesnaževanju gre predvsem za zunanjo osvetlitev, pri kateri se svetloba širi tudi nad horizontalo in lahko prepotuje velike razdalje, se širi po ozračju in moti naravne procese nočnega življenja. Gre torej za to, da odvečne svetlobe ne pošiljamo kar tako v okolje. Gotovo ni prijetno, če ti ulična svetilka sveti v spalnico, vendar je v mestih že zaradi varnosti treba zagotavljati določeno raven osvetljenosti javnih površin. Gre pa tudi za to, da se v mestu mora dogajati. In če se dogaja, mora biti tudi svetlo. Saj to je tudi eden bistvenih gradnikov mestnega prostora. Zato je potreben kompromis. Nekaj pridobiš, za nekaj si prikrajšan. Od tebe pa je odvisno, ali se odločiš za življenje v mestu ali zunaj njega. Zato bi bilo smiselno razmisliti o razdelitvi mest na območja. V najbolj zgoščenem delu mesta bi dovolili več t.i. svetlobnega onesnaževanja, proti mestnemu obrobju pa vse manj. K zmanjšanju svetlobne onesnaženosti bi veliko pripomogli že z možnostjo regulacije svetlobe na osvetljenih reklamnih panojih. Slovenija ima eno najstrožjih zakonodaj glede svetlobnega onesnaževanja, s čimer načeloma ni nič narobe, če ne bi predpisovala tudi nekaterih nesmislov. Nesmisel je, da je kulturnozgodovinske spomenike dovoljeno osvetliti največ do metra pod zgornjim robom, čeprav je lahko pri neki fasadi najzanimivejši del prav strešni venec, pri nekem kipu pa njegova glava. Podobnih nelogičnosti je še nekaj, zato si strokovnjaki prizadevamo za spremembo uredbe. Po svoje pa smo svetlobnemu onesnaževanju lahko celo hvaležni, saj nam je pokazalo, kako zelo smo ozračje onesnažili z industrijo in s prometom. Če je v ozračju veliko trdih delcev in drugih sestavin, ki odbijajo in sipajo svetlobo, se s tem še povečuje sij, ki »proizvaja« svetlobno onesnaževanje.

Po novem smo prisiljeni kupovati energetsko varčne žarnice, ki so zelo nepraktične, saj svetlobe ne začnejo oddajati takoj. Poleg tega jih ne smemo prepogosto prižigati in ugašati, ker se tako hitreje izrabijo. Ni to sprto z logiko energetske varčnosti?

Energetsko varčne sijalke so najoptimalnejše, če delujejo daljša neprekinjena obdobja. Pogosti vklopi in izkopi jim škodujejo, saj jim skrajšujejo življenjsko dobo. In že spet smo pri začaranem krogu proizvodnje, uporabe in razgradnje. Prav tako je res, da varčna sijalka polne moči ne doseže takoj, zato ni primerna za vse prostore. Toda bistveno večji problem je, da vsebuje fosfor in živo srebro, ta pa sta ob neprimerni razgradnji okolju škodljiva. V klasični žarnici je nitka, ki zaradi toplotnega žarenja oddaja svetlobo, se pravi, da je svetloba neke vrste stranski proizvod žarenja. Pri klasični žarnici je le od 15 od 20 odstotkov svetlobe, vse drugo je toplota. Pri varčni sijalki je svetlobni izkoristek boljši, a taka svetloba utripa. Zelo hitro, tako da človek tega utripanja sicer večinoma ne zazna, razen pri sijalkah slabše kakovosti in pri tistih, ki so okvarjene. Zaznajo pa to utripanje svetlobna tipala fotoaparatov in kamer, zato si ne upam trditi, da gre za povsem neškodljivo zadevo. Dodaten problem varčnih sijalk so različne barvne temperature, ki so odvisne od nanosa fosforne mešanice. Vsaka barvna temperatura ima določeno številko, nanjo moramo biti pozorni predvsem pri nakupu nadomestnih sijalk. Klasične žarnice so okoljsko tudi manj škodljive od varčnih, ker so sestavljene samo iz stekla in malo kovine. Z varčnimi sijalkami smo torej v strogo ekološkem smislu naredili korak naprej in hkrati korak nazaj.

Kaj je alternativa fluorescenci?

LED-diode. Vsaj kar zadeva kakovost svetlobe in velikost svetil. Njihova svetloba je lahko zelo podobna naravni, zato danes veljajo za najperspektivnejši svetlobni vir. Prednost LED-diod je, da ne utripajo, da takoj dosežejo polno moč, da niso občutljive za prižiganje in ugašanje, mogoče so različne barvne temperature, tudi topla bela svetloba. LED-dioda je, poenostavljeno rečeno, polprevodnik, ki začne oddajati svetlobo, ko skozenj spustimo električno energijo. Načeloma se segreva manj kot klasična žarnica. Težava se pojavi, ko je za večjo moč v eni svetilki združeno več LED-diod. Toplota, ki je usmerjena v podnožje, v mikročip, lahko povzroča manjši svetlobni izkoristek, skrajša pa se tudi življenjska doba diode. Odvajanje odvečne toplote s hladilnimi »rebri« je postalo bistvenega pomena za optimalno delovanje LED-diod. To je treba upoštevati tudi pri oblikovanju LED-svetilk. Upam, da se bo lahko v prihodnosti ta odvečna toplota smotrno uporabila za kaj koristnega, npr. za dogrevanje prostora, v katerem bodo nameščene LED-svetilke. LED diode so lahko tudi osnova za mnoge inovativne rešitve osvetljevanja. Eden od takih so ploski svetlobni vodniki, ki jih pri nas razvija Janez Rihtar, pri raziskavi njihove uporabnosti v arhitekturi pa sodelujem tudi sam. Gre za uporabo principa potovanja svetlobe skozi steklu podobno tanko ploščo, na katero je nanesen zelo gost vzorec majhnih pikic, ki to svetlobo prestrežejo in pošljejo v prostor. Od daleč je videti, kot da cela plošča povsem enakomerno sveti. Ko pa je ugasnjena, lahko vidimo skozi, kot npr. skozi navadno steklo. To se mi zdi dobra alternativa organskim LED-diodam ali OLED, ki sicer veljajo za najnovejši izum pri široko uporabljivih svetlobnih virih. Tudi te oddajajo svetlobo prek ploskve. Prav pri ploskovnih svetlobnih virih se obetajo številne možnosti ne le pri osvetljevanju v arhitekturi, temveč na vseh področjih. Za zdaj so kakovostne LED-diode sicer še nekoliko dražje od drugih svetlobnih virov, a se bo cena zaradi množične proizvodnje sčasoma znižala. Potem pa bo kdo spet izumil kaj novega, na primer kako ujeti naravno svetlobo in jo shraniti za kasneje. Brez uporabe baterij. Na enkrat bi bilo veliko stvari videti povsem drugače kot danes. Tudi v arhitekturi.