Namesto vladnih zdaj svobodo ljudi omejujejo aparatčiki korporacij

Velik boj za prevlado nad viri med sovjetskim komunizmom in korporatizmom prostega trga se je bil v 20. stoletju. Zmagalo je prepričanje, da je sovjetski komunizem ta boj izgubil, čeprav je kitajska različica za zdaj uspešna, zmagal pa je neoliberalizem s prevlado velikih nadnacionalnih družb. Toda publicistka Sara Robinson vidi v tem problem. Na portalu AlterNet najprej spomni na staro modrost: izbiraj svoje sovražnike previdno, kajti čez čas, si boš prizadeval postati prav tako, česar si ne najbolj branil.

Ena od najbolj udarnih stvari o zmagovitih nadnacionalkah je zdaj vprašanje, v kolikšni meri so prevzele najbolj strupene in kafkovske atribute sovjetskega sistema. Enako kot staro sovjetsko plansko gospodarstvo so prepustile nemočne in nezadovoljne zaposlene, stranke in druge ljudi svoji usodi v korist peščice na vrhu. Podjetja niso samo prevzela nadzor nad vlado, ampak tudi odločajo, kaj lahko kupimo, kje lahko delamo, kako lahko živimo, katere pravice imamo. Naša prihodnost je vse manj naša, kajti vse več odločitev, velikih in majhnih, od katerih je odvisna kakovost našega življenja, sprejema politbiro aparatčikov v korporacijah nekje daleč od nas.

Ti aparatčiki se imenujejo odnosi z javnostmi, vodilni v oddelkih za marketing, titani finančnih družb, lobisti za nadnacionalke, menedžerji, ki z omejevanjem naših svoboščin izvajajo ukrepe za čim večjo rast dobičkov, piše Robinsonova. Državljane spreminjajo v lumpenproletariat, ki je izpostavljen kapricam in diktatom korporacijam, ki delujejo po sistemu apartčikov nekdanje Sovjetske zveze.

To je najbolj opazno, ko gremo v trgovino. Včasih so prevladovale majhne trgovine s proizvodi, ki so jih proizvajala večinoma domača podjetja. To gospodarstvo je zagotavljalo delovna mesta za srednji razred. Vsako mesto, vsaka država je imela svojo ponudbo, svoje značilne trgovine, proizvodnjo. Danes je v trgovskih centrih in trgovskih središčih na voljo več ali manj enako blago, ne glede na to, v katerem mestu in v kateri državi nakupujemo. Povsod so na prodaj enake kolekcije ženskih oblačil, torbic, čevljev, gospodinjskih aparatov, več ali manj tudi blagovne znamke prehrambenih artiklov. Blago ni narejeno z najmanjšimi mogočimi stroški, večinoma nima več vstopa na police trgovin v trgovskih središčih. Celo navadno vodo v plastenkah večinoma prodajata nadnacionalki Coca Cola in Pepisi. Kupec ima ravno toliko izbire, kot mu določijo nadnacionalke. In ni pomembna kvaliteta, ampak najbolj ugodna cena.

Bolj kot potrošnike korporacije prek oglasov in propagande prepričujejo o konkurenci in izbiri, manj je dejansko imajo, kajti tako rekoč vse, kar je lokalno, je premajhno, predrago in se ne izplača proizvajati.

Naslednje področje, kjer je prevzem nekdanjega sovjetskega sistema vse bolj očiten, je zdravje. Včasih so zdravniki odločali o zdravljenju, ki so informacije o zdravljenju dobivali v glavnem iz strokovnih publikacij in na seminarjih, zdravstvene zavarovalnice pa so plačale račune. Zdaj zavarovalnice odločajo, kaj in koliko bodo plačale v okviru zdravstvenega zavarovanja, vlade, ki sprejemajo varčevalne ukrepe, vse bolj krčijo denar za zdravstvo, s tem pa izbiro zdravil, odločitve o dodatnem zdravljenju, pa tudi, ali se bo bolnik postavil v vrsto pri zdravniku v javnem sistemu ali pa bo, če ima denar, lahko takoj na vrsti pri zasebniku.

O tem, kaj in kakšno zdravljenje imamo na voljo, nadalje odločajo mogočne farmacevtske družbe. Mediji so polni oglasov za različna zdravila brez recepta, farmacevtske družbe sponzorirajo seminarje zdravnikom in odločajo, za katere bolezni bodo razvijale nova zdravila in za katere ne. Zdravila imajo vse več stranskih učinkov, kar pomeni, da jemanje enega zdravila povzroči drugo težavo, za katero je treba jemati drugo zdravilo. Nekateri zdravniki v Nemčiji in Avstriji – najbolj glasen med njimi je Avstrijec Günther Leiner – opozarjajo, da zdravniki v EU opravijo vse več nepotrebnih operacij.

Zakaj jih zdravniki torej opravijo, ko pa bolnišnice ves čas jamrajo, da imajo premalo denarja, zakaj zapravljajo denar za nepotrebne operacije? Leiner pojasnjuje, da jim posamezni posegi prinašajo točke, od katerih je odvisen njihov prihodek. Danes namreč morajo tudi bolnišnice služiti denar. Dogaja se, da kirurg preden se odloči za operacijo, preveri točke, in se potem odloči, ali bo pacientu predlagal operacijo ali ne. Poleg tega so tudi zdravniki plačani po tem, koliko delajo in več kot delajo, večjo plačo dobijo. Za nepotrebnimi operacijami se torej skrivajo ekonomski razlogi, sklepa Leiner.

Sara Robinson pojasnjuje, da je bilo izobraževanje v nekdanji Sovjetski zvezi predvsem učenje, katerega cilj je bil zbrati čim več točk na različnih testih, kritično razmišljanje, razprave, lastno raziskovanje, in kreativnost ni bilo zaželeno. Pa vse je bilo vodeno iz centra, kjer so odločali, kakšen profil delavcev gospodarstvo in država potrebujeta, katere in kakšne šole bodo zagotovile te delavce. Tudi ta sistem se vrača, tudi na to področje vse bolj posegajo korporacije in zasebni interesi.

Sara Robinson zaključuje z ugotovitvijo o ironiji, da je v glavah veliko ljudi kljub temu danes beseda komunizem ena najbolj groznih besed, sistem komunizma in socializma pa eden najbolj groznih sistemov, saj velja za enega od totalitarizmov, ki omejujejo demokracijo in svobodo ljudi. Ob tem so napačno prepričani, da morajo paziti, da tak sistem ne bi uvedla vlada, in ne opazijo, da ga korporacije že izvajajo in da jim vlade tega ne morejo več preprečiti, ker kontrolirajo tudi njih.