Rešitve, ki jih potrebujemo, niso na prodaj v trgovskih centrih

»Odkar vem, od kod prihajajo stvari, ki jih uporabljamo, in kako sedanji sistem uničuje ljudi in planet, skušam poiskati pot, kako to spremeniti. Prebrala sem veliko knjig o tem: Sto načinov za rešitev planeta, ne da bi se morali odpovedati svoji hiši, 50 preprostih reči, s katerimi je mogoče rešiti zemljo, Majhna zelena knjiga za nakupovanje. Mislila sem, da imajo morda rešitve, a vsi njihovi nasveti se začnejo s 'kupovanjem boljših stvari' in se končajo z 'recikliranjem vseh stvari, ko jih ne potrebujemo več'. Toda, ko pridemo do tega, da je potrebna sprememba, ima ta zgodba 'kako postati zeleni', ki jo srečujemo povsod, resne pomanjkljivosti,« pravi vodja projekta The Story of Stuff (Zgodba stvari) aktivistka Annie Leonard v predstavitvi letošnjega nadaljevanja projekta.

Ta zgodba nam pravi, če postanem boljši potrošnik in v to prepričam še prijatelje, sem svoje delo opravil. Če pa ne kupujem vse zeleno, je moja napaka, da je planet vse bolj uničen. »Oprostite, moja napaka? Jaz nisem odločila, da je v trgovinah dovoljeno prodajati strupene izdelke, da je v tovarnah po svetu dovoljeno suženjsko delo. Nisem jaz odločila, da so v trgovinah na prodaj elektronski aparati, ki jih ni mogoče popraviti in jih je zato treba odvreči, ko se pokvarijo. Nisem izbrala sveta, na katerem si nekateri ljudje lahko privoščijo, da živijo zeleno, preostali pa smo neodgovorni uničevalci planeta,« pravi Leonardova.

Ko nakupujemo, je seveda prav, da kupimo stvari, ki so manj strupene, in prav je, da kupujemo čim več izdelkov iz poštene proizvodnje, a vir problemov niso slabi potrošniki, to je slaba politika in slabe poslovne prakse. Zaradi tega rešitve, ki jih potrebujemo, niso na prodaj v trgovskih centrih. Če res hočemo spremeniti svet, ne moremo govoriti le o potrošnikih, ki odločajo s tem, za kaj trošijo svoj denar. Prava sprememba se zgodi, če se državljani povežejo in se odločijo za sodelovanje z namenom, da zahtevajo vzpostavitev pravil, ki delujejo.

Pomembno je poskušati živeti zeleno, a pri tem se ne sme vse končati. Pot do velike spremembe je, kar je v Indiji naredil Mahatma Gandhi, kar je uspelo gibanju proti aparthajdu v Južni Afriki, gibanju za temeljne pravice v ZDA, našteva Annie Leonard. Ljudje kot so Gandhi, Nelson Mandela ali Martin Luther King niso samo prepričevali ljudi, da morajo izboljšati vsakdanje odločitve. Spremenili so pravila igre.

Za to so potrebne tri stvari. Prva je velika ideja, kako bi zadeve bilo mogoče izboljšati, ne »malo izboljšati za nekaj ljudi«, ampak temeljito izboljšati za vsakogar. Ljudje, ki tako razmišljajo, se reševanja problema ne lotijo tako, da hodijo le kot mačka okrog vroče kaše, ampak zagrabijo bistva problema, četudi to pomeni spremembo sistema, ki se z vsemi sredstvi upira spremembam. In to je lahko zastrašujoče! Številni ljudje danes že imajo veliko idejo, kako bi razmere lahko izboljšali. Poskusi živeti okolju prijazno so danes primerljivi s plavanjem proti toku, ko nas vse potiska v nasprotno smer. A s spremembo tistega, kar je za naše gospodarstvo prednostno (blaginja za vse, odgovoren odnos do okolja, pravično plačilo za pravično delo in podobno namesto čim več dobička za podjetja v čim krajšem času za vsako ceno), lahko dosežemo, da tisto, kar je prav, postane tisto, kar je najlažje narediti.

Druga stvar je, da milijoni navadnih ljudi, ki jim je uspelo narediti izredne spremembe, tega niso poskusili narediti sami, nadaljuje Annie Leonard. Niso zgolj rekli: »Postal bom bolj odgovoren«. Rekli so: »Povezali se bomo in skupaj bomo delali, dokler problem ne bo rešen.« Danes je sodelovati lažje kot je bilo kadar koli do zdaj. »Si predstavljate, kako težko je bilo v 30. letih prejšnjega stoletja po Indiji poslati sporočilo? Danes to lahko naredimo v manj kot sekundi,« pojasnjuje Leonardova.

Tretja stvar pa je, da so uspešna gibanja spremembe dosegla zato, ker so ljudje, ki so v njih sodelovali, dejansko tudi ukrepali. Samo ta tretja stvar, dovolj veliko število ljudi, ki bi se odločili za sodelovanje in ukrepanje, danes še manjka za izvedbo korenitih sprememb. Ameriška aktivistka tudi pravi, da za spremembe niso dovolj le protestniki, ampak morajo sodelovati različni državljani iz celotne družbe.

»Ko ugotovite v čem ste dobri in kaj radi počnete, se ni več tako težko priključiti, kot se vam je zdelo. Kar koli lahko ponudite vi kot posameznik, je potrebna sestavina za boljšo prihodnost. Torej vprašajte se: Katere vrste človek za izvedbo sprememb sem? Potrebujemo raziskovalce, komunikatorje, graditelje, upornike, hranitelje in ljudi za mreženje. Aktivno državljanstvo se začne pri izbiri. To je ena od osnovnih stvari, kar bi moral početi vsakdo. A zadeva postane veliko bolj navdušujoča in zabavna, ko vsak svoje edinstvene sposobnosti in interese ponudi za to, da delamo skupaj s tisoči drugih. Vem, da je sprememba gospodarskega sistema velikanski izziv. Ni mogoče videti jasne poti od točke, kjer smo danes, do točke, kamor moramo priti. In ni deset preprostih stvari, ki jih moramo narediti, ne da bi nam bilo treba vstati iz naslanjačev,« pojasnjuje Annie Leonard.

Ljudje, ki so izvedli korenite spremembe, so zelo trdo delali, da so organizirali gibanje, izvajali majhne akcije za krepitev mišic državljanov in ostali osredotočeni na svojo veliko idejo. Tako so bili pripravljeni, ko je čas bil pravi, ko je bilo treba začeti z izvedbo. Leonardova pravi, da je zdaj tudi za nas čas, da se pripravimo, da bomo pripravljeni na izvedbo sprememb in bomo napisali naslednjo zgodbo v zgodbi o stvareh. Ta njen recept je lahko uporaben tudi na ravni posameznih držav.