RKC zahteva nove odškodnine

Rimskokatoliška cerkev (RKC) oziroma njeni deli, redovi in škofije, na sodiščih tožijo državo za odškodnine v skupni vrednosti že več kot 20 milijonov evrov. Večji del teh zahtevkov, ki so jih za nas zbrali v državnem pravobranilstvu in na skladu kmetijskih zemljišč, je cerkev vložila lani in v letu 2010. Ponekod celo za premoženje, ki ga je cerkev v denacionalizacijskih postopkih dobila vrnjenega pred več kot petimi ali celo sedmimi leti, ali za premoženje, ki je zastavljeno pri bankah in praktično že izgubljeno, kot je recimo samostan Studenice ali stanovanja v Mariboru. Tako se je težko izogniti vtisu, da poskuša cerkev po bankrotu svoje finančne industrije luknjo zapolniti tudi z novimi odškodninskimi zahtevki za že vrnjeno premoženje.

Zadnja tožba proti državi je bila vložena letos. V njej ljubljanska nadškofija zahteva 709 tisoč evrov odškodnine zaradi neuporabe ribogojnice v Bohinjski Bistrici, poleg Zoisove graščine. Ribogojnico so pred drugo svetovno vojno ustanovili gozdarji cerkvenega sklada, zato so jo cerkvi leta 2008 v denacionalizacijskem postopku vrnili. A čeprav so od tega minila že štiri leta, je ljubljanska nadškofija tožbo vložila šele sedaj. Zakaj šele sedaj – na to vprašanje od nadškofije nismo dobili odgovora, so nam pa v občini Bohinj pojasnili, da dejansko cerkev zahteva še več, saj poleg države toži tudi občino, ki da naj bi zavlačevala pri vračanju denacionaliziranega premoženja. V zgoraj omenjenem seštevku 20 milijonov evrov posamezne tožbe proti lokalnim skupnostim niso vštete.

»Tristo tisoč evrov pomeni za občino bankrot. To ni majhen znesek. To bi recimo pomenilo, da bi morali vse občinske investicije prestaviti vsaj za leto dni.« – Franc Kramar, župan Bohinja o cerkvenih zahtevkih

Kot nam je pojasnil župan Bohinja Franc Kramar, je cerkev poleg ribogojnice, ki zaradi rentabilnosti več ne deluje, dobila vrnjeno tudi Zoisovo graščino, ki je bila po drugi svetovni vojni preurejena v socialna stanovanja. Cerkev sedaj od občine zahteva 300 tisoč evrov zaradi nezmožnosti uporabe tega objekta, v občini, kjer vračanju stanovanj niso nasprotovali, so nad tožbo presenečeni in zaskrbljeni. »Tristo tisoč evrov pomeni za občino bankrot. To ni majhen znesek. To bi recimo pomenilo, da bi morali vse občinske investicije prestaviti vsaj za leto dni,« pojasnjuje Kramar, prepričan, da s tem popravljanjem krivic izpred 50 let danes povzročamo nove krivice.

Še največ odškodninskih zahtevkov je v zadnjem letu vložila Družba hčera krščanske ljubezni sv. Vincenca Pavelskega. Na kratko – gre za red sester usmiljenk oziroma Hčera krščanske ljubezni, ki jih vodi sestra Bernarda Trček. Sestre usmiljenke so samo lani vložile za več kot 1,7 milijona evrov odškodninskih zahtevkov proti državi. Zaradi nezmožnosti uporabe gozda, ki so ga sestre usmiljenke dobile vrnjenega v katastrski občini Hotemež, sedaj zahtevajo približno 240 tisoč evrov odškodnine, zaradi nezmožnosti uporabe vrnjenih nepremičnin v Mengšu zahtevajo 300 tisoč evrov, zaradi nezmožnosti uporabe zemljišč in nepremičnin v Radečah, kjer danes še deluje prevzgojni dom, pa v več zahtevkih zahtevajo skoraj dva milijona evrov odškodnine. Sestre sicer tako ali tako na mesec od države, ki ji nepremičnino od leta 2010 oddajajo, prejmejo približno 11 tisoč evrov.

Razmeroma velik znesek, 561 tisoč evrov, sestre zahtevajo tudi za manjše parkirišče v Ljubljani, poleg cerkve Srca Jezusovega blizu Metelkove, ki so ga sestre dobile vrnjenega leta 2008. Zakaj so se sestre odločile vložiti odškodninske tožbe šele sedaj? Marta Rauh, ki je v redu pristojna za gospodarsko upravo, na vprašanje, zakaj poleg vrnjenih nepremičnin v naravi zahtevajo še denar, odgovarja, da jim to zakonodaja pač omogoča, zaradi česar želijo te pravice uresničiti. »Če ima država zaradi tega probleme, mi ne moremo prav nič pomagati. Nihče se ni spraševal, ali smo sestre imele kakšne težave, ali bomo preživele in ali so trpele, ko jim je država med letoma 1945 in 1948 vse to odvzela in jih skoraj 1200 postavila na cesto. Dejansko gre pri tem za neko mini-minimalno popravo krivic, ki so se nekoč zgodile,« pravi Rauhova.

Poleg najnovejših odškodninskih tožb iz lanskega leta pa so pred sodišči še vedno odprte nekatere starejše. Tako je recimo Uršulinski samostan Sveti Duh v Škofji Loki predlani, leta 2010, vložil tožbo proti državi v višini 1,3 milijona evrov zaradi nezmožnosti uporabe samostana, mariborska nadškofija pa že od leta 2007 zahteva 1,5 milijona evrov odškodnine za neuporabo dvorca Betnava. V tem primeru je sicer sodišče že razsodilo, da cerkvi pripada le okrog 120 tisoč evrov, Lipa Ajdovščina pa bi morala nadškofiji plačati 641 tisoč evrov, a zaradi pritožb odločitev še ni pravnomočna. Ravno tako že od leta 2006 poteka postopek, v katerem Konvent Magdalenk Marije Magdalene de poenitentia od države zahteva 622 tisoč evrov zaradi neuporabe samostana Studenice. Ta samostan je sicer mariborska nadškofija zaradi svojih dolgov medtem že zastavila pri banki Unicredit, a to na odškodninsko tožbo seveda nima vpliva.

Po podatkih državnega pravobranilstva je podobnih odprtih postopkov proti državi, predvsem zaradi nepremičnin, skupaj za okoli sedem milijonov evrov. A v ta znesek niso všteti spori pred občinami in pred skladom kmetijskih zemljišč in gozdov. Po podatkih, ki so nam jih posredovali s sklada, RKC od njih zahteva še dodatnih 13 milijonov evrov odškodnin. Na skladu so nam pojasnili, da gre za skupaj osem zahtevkov, od katerih pa jih je bilo kar šest na sodiščih začetih lani in predlani. Župnija Prevalje je recimo zemljišča dobila vrnjena že leta 2007, tožbo proti državi za še dodatno odškodnino pa so vložili letos. Isto velja za dva zahtevka sester usmiljenk – zemljišča v okolici Laškega in Ljubljane so sestre dobile že leta 2006, postopek na sodišču pa so sprožile lani. Mariborska nadškofija pa je za leta 2003 vrnjena zemljišča v Gornji Radgoni odškodninski postopek na sodišču sprožila kar sedem let kasneje – leta 2010!

Očitno torej je, da je cerkev, ki se je znašla v nezavidljivem finančnem položaju, v zadnjem času sprožila več odškodninskih tožb proti državi in občinam. Precej absurden je »mariborski« primer. Čeprav je mariborska nadškofija v postopku denacionalizacije dobila vrnjeno večstanovanjsko hišo na Smetanovi ulici v Mariboru že leta 2007, so se v nadškofiji šele lani odločili občino tožiti zaradi neuporabe 11 stanovanj. Nadškofija sedaj od občine zahteva 103 tisoč evrov, občina pa je v okviru poravnave cerkvi pripravljena plačati »le« 30 tisoč evrov. Primer je tako absurden, da bo sprva treba rešiti vprašanje, ali je petletni rok za vložitev odškodninske tožbe že potekel. Sicer pa je tudi omenjeni blok mariborska nadškofija že pred leti zastavila pri bankah, zaradi česar bo v kratkem verjetno tudi zasežen.

Cerkev po novem zahteva odškodnine za premoženje, ki ga je RKC dobila vrnjenega pred več kot petimi ali celo sedmimi leti, ali za premoženje, ki je zastavljeno pri bankah in že izgubljeno.

Že kar nespodoben pa je drugi mariborski primer, v katerem Frančiškanski samostan Maribor zahteva tretjino pokopališča na Pobrežju in 666 tisoč evrov uporabnine. Kot pojasnjuje odvetnik Rok Gerlovič, ki zastopa mariborsko mestno občino, so se frančiškani v zemljiško knjigo leta 1997 vpisali na precej zvit način. Ker jim je pri postopku denacionalizacije zaradi statusa pokopališč slabo kazalo, so prišli na zemljiško knjigo z nekim zapisnikom iz leta 1976, v katerem je bil eden od redovnikov predstavljen kot imetnik lastninske pravice. Tako so se vpisali v zemljiško knjigo, nato pa občine o tem tri leta niso obvestili, da je vpis postal dokončen. Šele nato so zahtevali odškodnino oziroma uporabnino. Tedaj je občina sprožila postopek na sodišču, ki naj bi se končal avgusta letos, ko bo o tem odločalo višje sodišče.

Težko se je izogniti vtisu, da poskuša cerkev po bankrotu svoje finančne industrije luknjo zapolniti tudi z novimi odškodninskimi zahtevki za že vrnjeno premoženje.

Res je, da praviloma sodišča na koncu določijo nižje odškodnine od tistih, kot jih zahtevajo tožniki, a vendarle so bile odškodnine, ki jih je cerkev poleg vrnjenega premoženja še dodatno izterjala od države, zelo visoke. Najbolj znan je primer iz prve Janševe vlade, ki ni počakala na odločitev sodišča, ampak se je na božič leta 2005 z mariborsko nadškofijo poravnala in za denacionaliziran kompleks na Vrbanski cesti v Mariboru cerkvi plačala kar 8,1 milijona evrov odškodnine. Podobnih zadev je bilo še več. Sodišče je denimo za Samostan usmiljenk v Kamniku leta 2006 cerkvi prisodilo 221 tisoč evrov odškodnine, za Samostan svete Ane, kjer so bili nekoč koprski zapori, pa je Slovenska frančiškanska provinca sv. Križa leta 2001 na podlagi sodne poravnave dobila od države 617 tisoč evrov.

Kakšna je razsežnost teh odškodnin, priča primerjava z Avstrijo. V Avstriji je fašistični režim nacionaliziral cerkveno premoženje leta 1938, nova avstrijska republika pa se je odločila, da premoženja v naravi ne bo vračala. Avstrijska cerkev je tako dobila zgolj odškodnino v višini 14 milijonov evrov.