Spomenka Hribar: »Obema stranema, skrajnim na desnici in skrajni levici, vseskozi ustreza, da ni bilo izrečeno tisto, kar bi moralo biti. Da ni bilo izrečeno opravičilo.«

Simbol politike izključevanja je Janša. Pa četudi je Janša samo po zgodovinskem naključju desničar, lahko bi bil levičar, kar je v mladosti tudi bil. Gre za to, da hoče imeti absolutno oblast, to pa je značilnost tako levega kot desnega radikalizma.

Odkar je Spomenka Hribar pred skoraj 30 leti napisala esej o povojnih pobojih, zločinu in spoštovanju človekovega dostojanstva, ne glede na politično opredelitev, se trudi, da bi država, politika, ljudje, drug med drugimi in sami s sabo sprejeli spravo. Spoštovanje. Opravičilo. Da bi končali z medvojnimi delitvami. A njena želja se še ni uresničila, nasprotno, obe strani, še posebej pa desna, se trudita, da Slovenija ostaja razdeljena. Na prave in neprave. Danes je še huje, pravi Spomenka Hribar, manj smo spravljeni kot pred tremi desetletji.

Koliko let je minilo od vašega eseja Krivda in greh, v katerem ste tematizirali povojne poboje?

Napisala sem ga leta 1983 za Kocbekov zbornik, ki je bil prav zaradi mojega eseja »shranjen« v »bunkerju« in je izšel šele leta 1987. Z osebnim tveganjem ga je jeseni 1986 v mariborski Katedri objavil Samo Resnik. Sem pa že jeseni leta 1979 v Tribuni polemizirala s tedanjimi ultralevičarji – in prek njih seveda z uradno politiko –, ki so zganjali sektaštvo zoper drugače misleče in ga utemeljevali z očitki domobranstva. Sprava in sektaštvo se načelno izključujeta. Torej je od tedaj že dobrih trideset let.

Kaj se je, vsaj v dojemanju sprave, spremenilo v teh treh desetletjih?

Veliko. Ko sem se ovedela globine narodove tragedije ob povojnih likvidacijah in radikalnosti tega zločina, sem se ustrašila, kako se bo to končalo, ko bo pritajeno sovraštvo terjalo »obračun«. Maščevanje? Tedaj mi je prišla na misel ideja sprave: ničesar ne smemo pozabiti, toda sovraštvu se moramo odpovedati kot posamezniki in kot nacija. Sicer bomo šli v pogubo. Sprava je bila in je danes mišljena kot nov začetek, kot medsebojna toleranca in spoštovanje vsakogar, ne glede na svetovnonazorsko ali politično prepričanje. Nekateri pravijo: ne sprave, ampak toleranco potrebujemo. In to je to! Zakaj potem ne sprava? Prav nič posebnega ni v tej ideji, le želja, da bi živeli normalno, skupaj, da ne bi kar naprej pogrevali in poglabljali sovraštev, ki destruirajo Slovenijo. Če rečem pavšalno: levica je idejo zavračala, desnica pa jo je v prejšnjem sistemu sprejela z veseljem, saj ji je, ljudem te usmeritve, priznala pravico do svojega mišljenja ter enakopravnost in enakovrednost. Takoj po volitvah pa ji je bilo to premalo. Levica se je sektaštvu načelno odpovedala s privolitvijo v svobodne volitve, s čimer je dejansko privolila v enakopravnost vseh političnih opcij, ne le ene same, svoje.

Pred 30 leti je bila vaša ideja – četudi danes pravite, da ni nič posebnega – revolucionarna, skozi oči starih borcev radikalna, celo sovražna do narodnoosvobodilnega boja.

Bila je. No, revolucionarno bi dala v narekovaj. Živeli smo v sistemu, kjer se je govorilo o razrednih sovražnikih, o razrednem sovraštvu, četudi v zadnjem desetletju malo manj. Zahteva po spravi je bila »revolucionarna«, ker je zahtevala enakopravnost pred zakonom in priznano dostojanstvo vseh prebivalcev te republike. Bila je torej diverzija na temelj prejšnjega političnega sistema, ki je bil zgrajen na delitvi ljudi na prave in neprave, na naše in nenaše.

Če smo natančni: do svobodnih volitev ni pripeljala desnica, ki se utemeljuje z domobranstvom, ampak svobodni duhovi oz. civilna družba na eni in Zveza komunistov na drugi strani. Desnica je stala ob strani.

Ni danes enako? Ni danes ideja o enakopravnosti in vključevanju vseh posameznikov diverzija na aktualni političen milje, v katerem živimo? Je torej pisanje o krivdi in grehu še vedno »revolucionarno«?

Lahko rečemo tako. Danes smo manj spravljeni, kot smo bili pred 30 leti. Morda je razumljivo goreče sovraštvo ponižane in razžaljene domobranske strani, veliko je pretrpela, a desničarska politika namerno poglablja sovraštvo do funkcionarjev prejšnjega sistema, pravzaprav do vseh, ki se ne strinjajo z njeno politiko izključevanja. Med njimi je veliko nekdanjih komunistov, ki so prej počeli isto z »meščansko desnico«. Podobno, kot se je to dogajalo takoj po drugi svetovni vojni. Razlika pa je, seveda, da imamo večstrankarski sistem, ki ga mora desnica spoštovati, in če hoče popolno prevlado, mora nenehno obnavljati naš državljanski spor in sovraštvo iz preteklosti.

Ali Slovenija danes vstopa v državljansko vojno?

To prava državljanska vojna seveda ni. Je pa latentna.

Dr. France Bučar je nekoč dejal, da je državljanska vojna končana. Se je zmotil?

Dr. Bučar je dobronamerno verjel, tako kot jaz, v nov začetek naše družbenosti. Po volitvah, ko smo uveljavili večstrankarski sistem, ni bilo več nobene potrebe po »državljanski vojni«. Državljanska vojna, aktualna ali latentna, poteka v razmerah, ko je na oblasti ena totalitarna stranka, ki se ji zoperstavi druga ali večina prebivalstva. Če imaš večstrankarski sistem, se nasprotovanja izkažejo na volitvah, kjer imajo ljudje možnost zamenjati vladajočo garnituro. V Sloveniji je danes seveda demokratični sistem, vendar se (predvsem desna) politika ne drži demokratičnih pravil igre, ampak hoče popolno prevlado, kar je razvidno iz tega, da največja pozicijska stranka hoče obvladati ne le svoje poslance, temveč tudi poslance drugih pozicijskih strank, opozicijo in vso družbo. Torej niso pripravljeni na spravo, se pravi na sodelovanje vseh v korist Slovenije. Če poslušate premiera – ne deluje sinergično, spravno; če hoče kaj doseči, grozi, zdaj na primer z odstopom s položaja premiera in s predčasnimi volitvami. Da se bomo ustrašili, kaj bo potem, koliko časa bomo izgubili … . In le zakaj izredne volitve? Če bo premier odstopil ali bo »odstopljen«, se lahko sestavi nova koalicija! Tista, ki je bila navsezadnje tudi izvoljena na volitvah. Janša je tako zaverovan v svoj Prav, da sploh ne vidi druge možnosti! »Za mano vesoljni potop!«

Sektaška politika, kot pravite, je pri nas udomačena že dolgo.

Vse to, kar se danes dogaja, gre po kopitu nekdanjega škofa Antona Mahniča, ki je rekel, da je nasprotnik sovražnik in da s sovražniki ni mogoče graditi skupne domovine. »Domovina je naša,« je zatrdil. On je zakoličil paradigmo: »Kdor ni z nami, je proti nam. Aut – Aut!« In kdor je proti Nam, je proti Bogu; ni od Boga, je od vraga. Res je Mahnič naredil veliko dobrega, Hrvati ga upravičeno spoštujejo in kujejo v nebo, ampak v Sloveniji je ravno on vpeljal paradigmo nekompromisne ločitve duhov. Potem pa sta prišla še boljševistično »razredno sovraštvo« in »razredni boj« – in leta 1941 je bila slovenska družba popolnoma, sovražno razdeljena. V vojni so besede postale »meso in kri«. Danes ni vojne, a sovraštvo in delitev duhov sta še vedno tu.

Med eno in drugo stranjo vendarle obstajajo razlike. Trdite, da vsa slovenska politika deluje tako izključevalno?

Tako ravna predvsem radikalna desnica – sodeč po njenih političnih prijemih. Simbol te politike je Janša. Pa četudi je Janša samo po zgodovinskem naključju desničar, lahko bi bil levičar, kar je v mladosti tudi bil. Gre za to, da hoče imeti absolutno oblast, to pa je značilnost tako levega kot desnega radikalizma. Gre za enako strukturo mišljenja in političnega delovanja.

Tisoče partizanov se je borilo proti okupatorju in za boljši svet, ki ga je simbolizirala rdeča zvezda, toliko je bilo prelite krvi za to njihovo idejo, da bi jim lahko tolerantno pustili njihov simbol. Tudi križ je zelo krvav, pa nihče ne zahteva, da izgine.

Torej izganjanje zvezd, partizanskih poveljnikov, borčevskih dodatkov ni naključje?

Seveda ne; če hočeš imeti sam absolutno prav, moraš izbrisati vse sledi drugega in drugačnega. Ko je nastala Slovenija, smo zamenjali naše embleme, na državni zastavi ni več rdeče zvezde in to je prav. Zveza borcev pa je eno od združenj civilne družbe, ki je v svoji registraciji predložila statut, v katerem je zapisano, s katerimi emblemi se identificira. In zato je vsako izganjanje njenih simbolov proti zakonu. Pa tudi nekorektno. Res vsi partizani niso prisegali na rdečo zvezdo, v Ljubljano pa so kot osvoboditelji vkorakali pod njo. Tudi v socializmu so pristajali nanjo in tudi danes se z njo identificirajo. Kar se mi zdi razumljivo; tisoče in tisoče partizanov se je borilo proti okupatorju in za boljši svet, ki ga je simbolizirala rdeča zvezda, toliko je bilo trpljenja, toliko je bilo prelite krvi za to njihovo idejo, da bi jim lahko tolerantno pustili njihov simbol. Pod rdečo zvezdo se je borila tudi sovjetska vojska, skupaj z zavezniki proti nacifašizmu.

Tudi križ je zelo krvav, pa nihče ne zahteva, da izgine.

Ni slovenska družba, kakor je že davno v osnutku svojega političnega programa napisal Janez Janša, nagnjena preveč na levo in zato jo je pač treba uravnotežiti?

Uravnoteženje opravijo volivci, s tem ko izvolijo svoje predstavnike v parlament. Vsako drugačno »uravnoteževanje« je nasilje nad politiko, nad volivci, nad vso družbo.

Absolutna oblast pomeni izključevanje in demoniziranje nasprotnikov. Tudi vam se je pred nekaj leti zgodilo, da so vas obtožili, da ste sodelovali z Udbo.

To je storila Mlada Slovenija, obtožba je bila nekaj popolnoma norega. Še več, mene je Udba nadzirala, ne pa da sem z njo sodelovala. A to se ne dogaja samo meni. Se spomnite fotografij iz časa četverice, kjer je pisatelj Veno Taufer stal na straži pred vojašnico na Roški, se zavzemal za pravice Janeza Janše in drugih? Zdaj pa mu očitajo, da je sodeloval z Udbo. Seveda zato, ker ne podpira njihove politike. Vse, ki »niso z Nami«, je treba očrniti, da se toliko bolj sveti pravi svetnik … Dogajajo se zelo pokvarjene manipulacije, ponarejanja dokumentov. Ampak ne gre samo za žalitve, mnogi med nami dobivamo grožnje s smrtjo. Takšnega sovraštva v osemdesetih letih ni bilo, bolje rečeno: bilo je skrito, zdaj pa se lahko svobodno kaže.

Kako razumete revanšizem, ki ga vodi desna politika?

Niso zasramovani samo nekdanji krivci (kdo so, bi bilo treba sodno dokazati), ampak ljudje, ki s komunizmom niso imeli nič ali so bili celo njegovi dosledni kritiki. In to sektaštvo izvajajo mnogi, ki so enako počeli v prejšnjem sistemu kot komunisti do drugače mislečih. To je perverzno. Današnje vzbujanje sovraštva je namerno in je v interesu desne politike, ki se ne more spraviti s seboj in s soljudmi v demokratičnem duhu in v interesu vseh.

Pretiravam, če rečem, da tako, kot so nekoč komunisti s povojnimi poboji svojo oblast zgradili s pomočjo trupel, danes ta trupla uporablja desnica za svoj politični vzpon?

Tako je. Desnica vseskozi s polnimi usti spoštovanja do mrtvih ravna nepietetno, manipulira tudi z likvidiranimi, s »svojimi« mrtvimi, ko jih kar naprej vpenja v svoj politični boj: kot karto v tej perverzni igri.

Janez Janša pravi, da so stranke slovenske levice poškropljene s krvjo.

Tudi desnica je, tudi današnje obujanje domobranstva, ki zanika kolaboracijo, je takšno. Seveda so bili med domobranci ljudje, ki so mislili, v dobri veri, da se proti brezbožnim komunistom borijo za vero, a objektivno so kolaborirali z okupatorjem. Nedavna izjava Ivana Omana, da so se domobranci borili za demokratično Slovenijo, je absurdna. Problem je toliko večji, ker ne gre za lapsus nekega starejšega gospoda. Ta ideja je bila nekoč že zapisana kot »zmagoslavje premaganih«. Če pa smo natančni: do svobodnih volitev ni pripeljala desnica, ki se utemeljuje z domobranstvom, ampak svobodni duhovi oz. civilna družba na eni in Zveza komunistov na drugi strani. Desnica je stala ob strani. Še več: sedanji metropolit Anton Stres 1989 ni podprl Majniške deklaracije, marveč režimsko Temeljno listino. To, kar se danes dogaja, je zunaj pameti. In povsem nepotrebno! Ob plebiscitu smo dosegli sporazum, se »spravili«; po osamosvojitvi bi lahko začeli drugače, na novo.

Ni temeljna razlika med eno in drugo stranjo v tem, da recimo zveza borcev priznava in obžaluje med- in povojne zločine, cerkvena stran pa o svojih niti ne govori, kaj šele, da bi do njih zavzela kritični odnos?

Do zveze borcev imam sama bolj kritično mnenje; skupaj s strankami levice bi se morala bolj potruditi, da bi se na ravni države sprejeli ocena polpretekle zgodovine in deklaracija o spravi. Da ne govorim o tem, kako drugače bi bilo, če bi to storila ne le zveza borcev, temveč partijska oblast v prejšnjem režimu. Tedaj ni bilo nobenega obžalovanja povojnih pobojev! Kako drugače bi lahko bilo, če bi že vnaprej odvzeli vetra iz jader revanšistom. Kajti ni šlo za »napake«, »ekscese«, šlo je za sistemski zločin, moralno in politično bi bilo treba obsoditi revolucijo, njeno medvojno in povojno nasilje, in jasno povedati, da je bila revolucija stranpot v naši zgodovini. Kakor seveda tudi kolaboracija z okupatorji.

Resolucijo, o kateri govorite, je parlament poskušal sprejeti že nekajkrat, pa mu ni uspelo. Zakaj?

Predlagal jo je leta 1998 Borut Pahor, pa sta jo zavrnili tako levica kot desnica. To je bila izjava, ki je obsodila tako kolaboracijo (z nacisti) kot (boljševiško) revolucijo z revolucionarnim nasiljem med vojno in po njej, a ni uspela, saj levica ni dovolila, da se »umaže« revolucija, desnica pa, da se obsodi kolaboracija. Tudi bivši predsednik Milan Kučan je naredil premalo, ni se angažiral, kot menim, da bi se moral, da bi bilo prav. Ne gre za to, da bi zanikali revolucijo, saj tega ne moreš, gre za to, da bi jo morali oceniti z moralnega in političnega vidika. Enako je seveda s kolaboracijo.

Ampak, zakaj bi takšne izjave in resolucije sploh sprejemali? Kaj bi to spremenilo? Nekateri radi rečejo, da Slovenijo politika in mediji obremenjujejo s tem, kaj se je dogajalo pred 60 leti.

Poglejte, kaj se dogaja v Sloveniji! Razvezujejo se družbene vezi, ruši se gospodarstvo, postajamo moralno deprimirani. Krize ne moremo premagati, ker smo med seboj sprti, politika pa te delitve izkorišča in spodbuja. Če pa bi na ravni državnega zbora sprejeli skupno izjavo o polpretekli zgodovini in izjavo o narodni spravi, bi s tem postavili novo etično in politično platformo. To bi bil simbolni zaključek zgodovinskega razdora! Vsako nadaljnjo vzbujanje sovraštva, vzbujanje očitkov, manipuliranje s preteklostjo bi se izkazalo za nelegitimno, pod ravnijo doseženega soglasja. Za to gre! Pri nas pa gre vse skupaj samo v nasprotno smer, v smer poglobljenega spora.

Družba bi torej potrebovala katarzo. Katarzo, kakršno naj bi v zadnjih letih svojega življenja doživel Dušan Pirjevec - Ahac, literarni teoretik, ki naj bi kot partizan streljal Rome in mučil ujetnike.

Naj bi, ja, pa tega nihče ni dokazal. Pred smrtjo je Pirjevec – zaradi svoje notranje potrebe, da uredi razmere sam s seboj – pisal osebni dnevnik, v katerem je opisal, kako iskreno je bil zavezan revoluciji, zanj je bila revolucija vse, ves svet, vse je dojemal skozi videnja revolucije. Kritika in distanciranje od revolucije, odpoved revoluciji je bila zato zanj srčna bolečina, trganje srca. Ljudje so med vojno umirali za revolucijo in v imenu revolucije. Ne moreš danes zaničevati ali pa se norčevati iz njihove srčne vere. Vera v revolucijo je bila vera neke generacije in v njenem imenu so delali tudi zločine. Enake zločine je v imenu neke druge vere, v imenu boja proti brezbožnemu komunizmu, delala druga stran in tudi to vero, ne pa (dejanj!), je treba spoštovati. Pirjevec je zmogel to distanco do samega sebe in zaradi te srčne bolečine je, o tem sem sama prepričana, zbolel in umrl.

Zakaj pa družba tega ne more, zakaj ne zmore te distance?

Očitno nas še vedno obvladuje paradigma absolutne resnice, ki da jo ima nekdo v zakupu. Veliko ljudi preprosto ne zmore avtonomne morale, ampak iščejo »avtoriteto«, se pravi, pristajajo na heteronomno moralo: na merilo, ki ga postavlja Avtoriteta, Cerkev in/ali Oblast. Obema to ustreza.

Vera v revolucijo je bila vera neke generacije in v njenem imenu so delali tudi zločine. Enake zločine je v imenu neke druge vere, v imenu boja proti brezbožnemu komunizmu, delala druga stran in tudi to vero (ne pa dejanj!) je treba spoštovati.

Zakaj cerkev ne reče, res je, domobranci so prisegali na Kristusa kralja, a so se odločili napačno in prisegli tudi Hitlerju.

Cerkev želi imeti v zakupu absolutno resnico. Če to želiš, moraš permanentno dokazovati, da si imel včeraj prav, zato imaš tudi danes prav in boš imel prav tudi jutri. Če pa priznaš krvav madež, potem »devica« (Cerkev naj bi bila deviško nedolžna) ni več brezmadežna, kajne? Zato bo cerkev vztrajala do konca pri tem, da so nekaj zagrešili le nekateri posamezni kristjani, kot je bil dejal Franc Rode. A ni šlo za napake, šlo je za sistemsko odločitev, za odločitev cerkve kot institucije (s škofom Gregorijem Rožmanom na čelu), ki je podpirala protirevolucijo, vključno s prisego okupatorju.

Pahorjeva vlada je objavila javni razpis za postavitev spomenika žrtvam vseh vojn. Kaj je danes s tem projektom?

Spomenik je že zamišljen, njegova postavitev tudi uzakonjena. V zadnjem obdobju Pahorjeve vlade smo izbrali tudi prostor (na začetku Južnega trga) v Ljubljani. Izšel je razpis za pripravo projektne dokumentacije, zdaj pa vsa zadeva stoji, ta vlada najbrž ne bo naredila ničesar, saj bi bil ta spomenik simbol sprave. Na roke jim gre tudi ekonomska kriza. Ta spomenik naj bi bil postavljen v spomin vsem žrtvam vseh slovenskih vojn in razdorov. Sprejet je tudi napis, verz Otona Župančiča: »Domovina je ena, nam vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt.« In letnice: 1914–1918, 1941–1945, 1945–1952 in 1991. Tak spomenik ne bi nikogar žalil, priznali bi vse svoje mrtve. To bi veliko pomenilo za naše sobivanje, pa tudi tuji državniki bi lahko ob njega polagali vence.

Predlogi Janševe vlade gredo v drugo smer. Vladna Komisija za izvajanje zakona o popravi krivic predlaga, da se »počasti upornike proti komunizmu«, da se »politično in moralno obsodi komunizem kot sistem« in podobno.

Saj jih častijo, kar naprej! Kaj je pravzaprav pravi problem protikomunizma? Eno je protikomunizem v času druge svetovne vojne, ta je krvav in povezan s kolaboracijo, drugo pa je protikomunizem v času socializma, sama sem bila proti komunizmu oziroma enopartijskemu sistemu. In tudi mnogi drugi so bili.

Bili pa ste članica zveze komunistov.

Ja, bila sem, pa so me izključili leta 1985 zaradi še neobjavljenega eseja Krivda in greh. Gre torej za dve vrsti protikomunizma, tako po cilju kot po metodi delovanja. Tukaj je temelj vse manipulacije desnice: ne želi, noče razločiti enega od drugega. Prav na tem enačenju obojega se utemeljuje vsa politična desnica – in s tem ipso facto in tudi namerno hoče rehabilitirati domobranstvo kot tako. Prvi protikomunizem je okrvavljen z bratovsko krvjo, drugi je povezan s civilno družbo, tudi s partijo, saj brez prizadevanj znotraj partije, znotraj centralnega komiteja ZK, v Sloveniji ne bi bil prehod v demokracijo takšen, kot je bil.

Imamo študijski center za narodno spravo. Kaj mislite o njem?

Študijski center brklja samo po krivdi komunizma, o protikomunistični strani ne pove ničesar. Njim ni za raziskavo, njim gre za razkol.

Vaša pozicija je unikatna. Priznavate trpljenje, priznavate zločine, a na nobeni strani politike nimate resnih zaveznikov.

Nikjer. Nikoli jih na obeh straneh hkrati tudi nisem imela. Trpljenje pa je trpljenje; ne glede na to, kdo te muči, boli! To bi moral biti temelj etike medsebojnih odnosov. In iz nje bi izšla empatija do vseh žrtev in toleranca do vseh nas, živih. Nihče ni absolutni vedež, vsi smo končna bitja in vsi delujemo v določenem času in kraju, ki si ga nismo samovoljno izbrali za svoje kratko bivanje na Zemlji.

Smo v Sloveniji res tako sprti med seboj ali pa nas želi spreti samo politika?

Če recimo greste po vaseh, je vzdušje bistveno drugačno, kot je bilo pred prvimi volitvami. Tudi prej se je vedelo, kdo je kdo, kdo je bil kje med vojno, pa so ljudje kljub temu živeli v miru. Zdaj so sosedje med sabo sprti glede na to, kdo je bil kje med vojno. Mirnega sožitja skorajda ni več. To je katastrofa! In za to je res kriva predvsem desna politika.

Stopiva korak nazaj. Če je desnica Janeza Janše, njemu pa gre, kot pravite sami, za absolutno oblast, potem je absurd celotne sprave v tem, da ne gre za vsebinska prepričanja, za srčno vero, pač pa je vse skupaj samo orodje, ki se uporablja za dosego političnih ciljev.

Ja, le da ne gre za absurd sprave kot take, temveč za absurd »sprave pod Našimi pogoji«, se pravi za sektaštvo. Spravo imajo na jeziku, delajo nasprotno. Ne gre jim za resnico. Če bi šlo za resnico, bi rekli, to je bilo na naši strani, priznamo, žal nam je, in tudi druga stran bi morala ravnati enako – končajmo to »zgodbo«, to sovraštvo. Obema stranema, skrajnim na desnici in skrajni levici, vseskozi ustreza, da ni bilo izrečeno tisto, kar bi moralo biti. Da ni bilo izrečeno opravičilo. Cerkev bi se najprej morala opravičiti svojim vernikom, ki jih je zapeljala, potem pa celotnemu slovenskemu narodu, ker mu je naredila toliko hudega. In enako bi se morali komunisti opravičiti za tiste zločine, ki so se dogajali v imenu revolucije. Nekdanji partizani niso krivi (krivda je lahko samo individualna!) za to, kar se je hudega dogajalo tudi v njihovem imenu, so pa soodgovorni. Slovenci enostavno nimamo občutka za odgovornost: za odgovornost za svojo nacijo, za svojo državo, za našo zgodovino, ki je ena sama, in za skupno prihodnost. Ta je samo ena in v njej bomo živeli vsi, pa naj bomo še tako različni. Kako bomo živeli, pa se odloča vsak hip, še posebej danes.