20. 7. 2012 | Mladina 29 | Kultura
Električne sanje
Gracilna, močna in nežna, fantazijska, starinska in tehnološka, dovršena in svobodna, predvsem pa obetavna razstava Mete Grgurevič v galeriji Ganes Pratt
Grgurevičeva pokaže fantazijske maske in figure, skrivnostne motorčke, kakršni so poganjali kinetične skulpture, ter igre s svetlobo in senco
© Borut Peterlin
V neoliberalizmu je kapital tisti, ki določa prihodnost in delovanje galerije, s tem pa vpliva na svet umetnosti in na umetnost samo. Največji strošek je gotovo najem prostora in ljubljanska galerija Ganes Pratt, ki obstaja šesto leto, se je zaradi tega pred kratkim preselila že na tretjo lokacijo. Vsakič, ko se znajde v novem kontekstu, ta vsaj delno določi možnosti za razstave. Zdi se, da je Ganes Pratt zdaj prešel v zrela galerijska leta, odrasel je in se pričel zavedati, da je želja eno, realnost obstoja pa nekaj drugega. Podobno zgodbo smo videli ob prehodu Gregorja Podnarja iz Škuca v Galerijo Gregor Podnar.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
20. 7. 2012 | Mladina 29 | Kultura
Grgurevičeva pokaže fantazijske maske in figure, skrivnostne motorčke, kakršni so poganjali kinetične skulpture, ter igre s svetlobo in senco
© Borut Peterlin
V neoliberalizmu je kapital tisti, ki določa prihodnost in delovanje galerije, s tem pa vpliva na svet umetnosti in na umetnost samo. Največji strošek je gotovo najem prostora in ljubljanska galerija Ganes Pratt, ki obstaja šesto leto, se je zaradi tega pred kratkim preselila že na tretjo lokacijo. Vsakič, ko se znajde v novem kontekstu, ta vsaj delno določi možnosti za razstave. Zdi se, da je Ganes Pratt zdaj prešel v zrela galerijska leta, odrasel je in se pričel zavedati, da je želja eno, realnost obstoja pa nekaj drugega. Podobno zgodbo smo videli ob prehodu Gregorja Podnarja iz Škuca v Galerijo Gregor Podnar.
Prvi projekti v galeriji Ganes Pratt so bili drzni, megalomanski, prekriti z značilno trash barvito estetiko, privlačni, inteligentni, provokativni, presenetljivi in nenavadni. Galerija je pridobila zvesto občinstvo, ki ji sledi z lokacije na lokacijo, Pratta pa so takšni projekti finančno izčrpavali. Prihodkov je bilo malo, saj v Sloveniji ni spodobnega trga za likovno, kaj šele za sodobno likovno umetnost, in prodajna galerija lahko preživi le, če je njen pas bolj ali manj zategnjen. S prvo selitvijo se stene in tla galerije niso več barvali, namesto instalacij in grajenih ambientov so bili v njej razstavljeni »umetniški kosi«. Ganes Pratt se je zresnil. A ni pomagalo.
Kmalu je morala galerija na prisilni dopust, in ko smo že skoraj pozabili nanjo, je znova odprla vrata. Zdaj stanuje na ugledni lokaciji na Slovenski cesti v Ljubljani, zraven Banke Slovenije, v Mali galeriji. Moderna galerija, bivša najemnica te galerije, ima zdaj nov muzej in lahko zategne pas pri upravljanju prostora, ki ga je od Društva slovenskih likovnih umetnikov prevzela leta 1959. Tako je Ganes Pratt postal galerija v galeriji, najemnik prostora s prelepim izložbenim oknom.
Po drugi selitvi je nastopila druga stopnja zrelosti, ki pa vendar ohranja duha mladosti in se je odprla s skupinsko razstavo To je bilo najslabše leto mojega življenja. Čigavega? Življenja občinstva, umetnikov, galerije?
V Mali galeriji so vse odtlej na ogled razstave, ki so znova – vsaj večina – zanimive, drzne, drugačne, zapeljive, privlačne. Toda niso megalomanske, kričeče in ambientalne, sten še niso barvali – a počakajmo, da bo razstavljal še Jaša. Kljub temu je očarala že minimalistična razstava Neskladnost blede in temne cone. Lebdenje, ki ga je na tokratni razstavi pričarala Meta Grgurevič, pa ponuja neotipljiv presežek umetnosti in nostalgično obuja fantastični potencial znanosti.
Grgurevičeva je s to razstavo s fantazijskimi maskami in figurami, potopitvijo gledalca v ambiente, zgrajene v starem »Ganesu«, skrivnostnimi motorčki, kakršni so poganjali kinetične skulpture, ter igro s svetlobo in senco znova stopila korak naprej po svoji poti. V produkciji mednarodnega programa za umetnike iz Helsinkov je ustvarila poetično in izčiščeno razstavo, ki zavestno uporablja zapeljivi občutek starinskosti, podoben tistemu, kakršnega na straneh Mladine zadnje čase ponujajo fotografije Boruta Peterlina. In potem ko nas umetnica zapelje z rahlo nostalgijo in se zatopimo v posamezne objekte, zagledamo lebdeči stol ali pa kocko, ki se na naše začudenje nežno ziblje v praznini.
Grgurevičeva se je pred razstavo posvetila utopijam, pozabljenim možnostim, zapisom ter načrtom Vladimirja Tatlina in Nikole Tesle. Umetnico, umetnika in znanstvenika so povezale želja po svobodi, neomejenosti, letenju, ljubezen do tehnike in človeka. Tatlin si je zamislil napravo za letenje Letatlin, če bi človeštvo uporabilo Teslove zamisli, pa morda danes ne bi plačevali položnic Elektru. A zamisli znanosti, prelepe, fantastične, včasih pa tudi uporabne, ne preživijo vedno. Pogoltne jih pesek pozabe. Meta Grgurevič jih najde in obudi. Odškrne vrata dežele fantazij, svobode, neslutenih izumov in fantastičnih doživetij. Je kakor zajec, ki Alici razkriva čudežno deželo, in hkrati Alica, ki živi čudežno življenje na podstrešju pozabljenih reči in idealov.
Gracilna, močna in nežna, fantazijska, starinska in tehnološka, dovršena in svobodna razstava. In to v prodajni galeriji.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.