Nepotizem državnega vrha

Šestindvajsetletna Maja Mikanec je prvega junija dobila službo pri evropski poslanki iz vrst SDS, Zofiji Mazej Kukovič. Postala je njena svetovalka oziroma asistentka v poslanski pisarni. Kukovičeva pravi, da njene aktivnosti v evropskem parlamentu zahtevajo veliko strokovnega dela. V stranki se je specializirala za teme, kot so antimikrobna odpornost, transparentnost cen zdravil in direktiva o bakterijah. In Maja Mikanec naj bi ji pri tem pomagala. Zato je dobila službo. Ima primerno izobrazbo in še delovne izkušnje. Je diplomantka evropskih študij na fakulteti za družbene vede, prej pa je bila zaposlena na ministrstvu za zdravje, pravi Kukovičeva.

Sliši se lepo, a res dolgoletnih izkušenj, ki jih navadno državni organi zahtevajo tudi za manj zahtevna dela, Mikančeva vendarle nima. Takoj po končanem triletnem bolonjskem študiju brez diplome na fakulteti je namreč pred letom in pol dobila pripravništvo na ministrstvu za zdravje, nato pa je za določen čas petih mesecev nadomeščala uslužbenko na porodniškem dopustu. Tam pet mesecev ni delala na področju antimikrobne odpornosti ali transparentnosti cen zdravil, ampak je, so nam pojasnili na ministrstvu za zdravje, kot začetnica na najnižjem rangu uradnice opravljala lažja dela v sektorju za preventivo in razvoj javnega zdravja, kjer sama odločitev ni smela sprejemati.

Razmah nepotizma na državniškem vrhu pritrjuje tezam različnih strokovnjakov, da se vse bolj zapiramo v mrežo neformalnih odnosov, zvez in poznanstev, prijateljev, žena, mož, sinov in hčera.

Vprašajmo se torej še enkrat, zakaj je Maja Mikanec postala svetovalka pri evroposlanki. Maja Mikanec ima dejansko še nekaj drugih adutov. Poleg primerne ideološke usmeritve – »Če zmaga Jankovič, potem se bo število slovenskih emigrantov zagotovo povečalo :) :)« –, kot je zapisala na spletni strani Janeza Janše tik pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, je tudi prijateljica Žana Janše, sina predsednika vlade iz prvega zakona. Tudi Kukovičeva je družinska prijateljica Janeza Janše, natančneje družine Urške Bačovnik, premierove soproge. Kar je bil verjetno tudi razlog, da je Kukovičeva brez izkušenj na zdravstvenem področju postala ministrica za zdravje v prvi Janševi vladi, potem ko so jo tudi zaradi nepotizma krivdno razrešili iz vodstva podjetja Esotech. Zdaj so se družinske vezi med omenjenimi družinami še poglobile, funkcije pa so se prepletle.

Janševi. Kukovičevi.

Dva meseca prej, preden je Kukovičeva Majo Mikanec, dekle Žana Janše, zaposlila na javne stroške, je namreč Janez Janša podobno uslugo naredil družinski prijateljici in članici izvršilnega odbora SDS Zofiji Mazej Kukovič. Njena hčerka Ina Kukovič, ki je leta 2008 na ljubljanski pravni fakulteti diplomirala iz varstva okolja na Kitajskem, je aprila dobila službo v kabinetu Janeza Janše. Bila je zaposlena na podlagi zaupanja predsednika vlade. Tudi njo naj bi Janša zaposlil zato, ker ima ustrezne strokovne izkušnje in izobrazbo in ker so »opazili njene sposobnosti«. »Pač gre za sposobno pravnico in njena zaposlitev nima nobene zveze z njenimi sorodstvenimi razmerji,« je na očitke Janša pred mesecem odgovoril v intervjuju na RTV Slovenija. Morda je res sposobna pravnica, a Janša je Ino Kukovič zaposlil kot višjo svetovalko za odnose z javnostmi, ne pa kot pravnico. V resnici je družinski prijateljici naredil uslugo. Kukovičeva danes med drugim spremlja premiera na različnih dogodkih, občasno pa pošilja tudi sporočila za javnost.

Nepotizem, ki smo mu bili priča v zadnjih 20 letih predvsem na lokalni ravni, pri občinah ali pri razdeljevanju javnih sredstev, se doslej nikoli ni tako odkrito razmahnil na vrhu politike.

Nepotizem kot oblika pomoči družinskim članom na račun države je na lestvici klientelizma in korupcije stopnička višje od socialnih mrež ali interesnih povezav, ki naj bi obvladovale Slovenijo. V zadnjih dvajsetih letih smo v Sloveniji že imeli nekaj razvpitih primerov. Najbolj sporen je bil verjetno tisti, ko je evroposlanec Miha Brejc kot asistentko zaposlil svojo hčerko, sicer ženo Gregorja Viranta, Nano Virant, nato pa kljub kritiki iz Slovenije in iz njegove Evropske ljudske stranke svoje odločitve ni spremenil. Zaradi majhnosti države je primerov sorodstvenih povezav na formalnih položajih v Sloveniji veliko. Zgodovinsko najbolj znan je recimo trio Ivana Mačka - Matije, njegove sestre Pepce Kardelj in Edvarda Kardelja, ki so tri desetletja odločilno vplivali na politiko v Sloveniji ali celo Jugoslaviji. Kasneje, po osamosvojitvi, je znan primer bratov Podobnik, ko je bil Janez predsednik parlamenta, Marjan pa podpredsednik vlade. Ali pa primer bratov Zalar – Boštjan je sodnik, Aleš pa je bil pravosodni minister.

Sorodstvene povezave načeloma niso sporne, če pri izbiri najboljših kandidatov sorodstvene vezi niso močnejše od strokovnih kompetenc. Leta 2002 je recimo izbruhnila afera, ko je tedanji tožilec Gorazd Fišer svojo zunajzakonsko partnerico vzel v službo, čeprav ni imela zahtevane izobrazbe, za kazen pa sta nato pravosodni minister in generalna državna tožilka Fišerja razrešila s položaja. V stranki SDS so pred zadnjimi volitvami poskušali narediti celo listo podobnih primerov. Pravnik Miro Cerar naj bi bil za člana sodnega sveta imenovan predvsem zaradi svojih staršev, članice LDS Zdenke Cerar in člana Foruma 21 Mira Cerarja. Generalna sekretarka na ministrstvu za obrambo Mojca Ferjančič Podbregar naj bi bila službo dobila zaradi svojega moža Iztoka Podbregarja, nekdanjega direktorja Sove, bivšega predsednika LDS, bivša generalna sekretarka vlade Helena Kamnar se je za službo po mnenju SDS lahko zahvalila svojemu možu Nevenu Boraku, nekdanjemu direktorju Agencije za trg vrednostnih papirjev ...

Pezdirjevi. In Rončevićevi.

A če so Borak in Kamnarjeva, pa Zdenka in Miro Cerar nedvomno tudi strokovnjaki, poleg tega, da so sorodstveno povezani, se postavlja vprašanje, ali lahko enako trdimo za Ano Jevšek Pezdir? Ana Jevšek Pezdir je leta 2006 diplomirala na fakulteti za družbene vede na temo vloga predsednika republike v Hrvaški, Češki in Romuniji, kjer je v sklepni besedi ugotovila, da ima šef države v vseh treh državah različne funkcije, pristojnosti in vloge. Nato se je zaposlila kot kadrovsko-komercialna referentka na E-študentskem servisu, kjer je skrbela za posredovanje del dijakom in študentom. Ob nastopu druge Janševe vlade pa je v kabinetu finančnega ministra dobila službo. Sedaj tam dela na področju »trga dela in socialne varnosti, saj ima na tem področju dolgoletne delovne izkušnje«, skrbi za vodenje »ključnih projektov ter za oblikovanje sistemskih rešitev s področja, za katero je usposobljena«, kot so nam že pred časom pojasnili na finančnem ministrstvu.

Družinske vezi med družinama Janša in Kukovič so se še poglobile. Funkcije pa so se še bolj prepletle.

Seveda je jasno, zakaj je Ana Jevšek Pezdir v resnici dobila službo, vezano na zaupanje finančnega ministra Janeza Šušteršiča. Očitno ne le zaradi svojega znanja, ampak predvsem zato, ker je žena Rada Pezdirja, pomembnega podpornika Virantove stranke in samooklicanega borca zoper korupcijo in klientelizem, ki je marca dejal, da sam ni naprodaj in da se ne bo pustil podkupiti. »Podkupiti so me hoteli, krvavo se jim bo maščevalo, z vsakim oblikovanjem nove vlade se torej začne množični pohod kufrov denarja proti ministrstvom,« je tedaj zapisal v svoji kolumni. A takrat je bil že dejansko podkupljen. Ta primer je še toliko bolj pomemben, ker je Gregor Virant s svojo Državljansko listo drugačnost od SDS gradil prav na področju kadrovanja, danes pa ne samo Rado Pezdir, ampak tudi vsa Državljanska lista izgublja vojno proti klientelizmu in nepotizmu, ki jo je Virant obljubljal pred volitvami.

S tem pa seznam nepotističnih povezav v vladajoči koaliciji še ni izčrpan. Tudi na področju medijske politike v tej koaliciji ne delujejo le klasične, interesne povezave, ampak tudi nepotistične. Klasične, klientelistične povezave bi recimo bile, če bi Žiga Turk, minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, za člane strokovne komisije, ki bo ocenjevala projekte z razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev, imenoval interesno povezane osebe. To je tudi storil. V komisijo je imenoval nekdanjega dekana ljubljanske fakultete za medije dr. Petra Laha, dekanko iste fakultete dr. Matejo Rek, ki je hkrati prodekanka za izobraževanje na novomeški fakulteti za informacijske študije ter predavateljica in članica senata na Fakulteti za uporabne družboslovne študije v Novi Gorici. Imenoval je tudi dr. Nadjo Damij ter predavateljico na mariborski fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, dr. Suzano Žilič Fišer.

Da je zgoraj omenjena skupina interesno povezana, je očitno. Ustanovitelji Fakultete za medije so Inštitut za interdisciplinarna in aplikativna raziskovanja, Fakulteta za uporabne družboslovne študije (FUDŠ) v Novi Gorici in podjetje Biteks. Ustanovitelj omenjenega inštituta in FUDŠ pa je Borut Rončević, od aprila vršilec dolžnosti direktorja direktorata za visoko šolstvo in znanost. Borut Rončević je poleg tega tudi ustanavljal zgoraj omenjeno Fakulteto za informacijske študije, in sicer tako, da je pri akreditaciji in v pomanjkanju svojega programa uporabil kar program FUDŠ.

In potem se pojavi še nepotizem. Dr. Nadja Damij, ki predava tako na FUDŠ kot na FIŠ in ki je sedaj članica komisije, ki bo medijem razdelila 2,3 milijona evrov, ni najbolj primerna za to mesto. Po stroki je namreč ekonomistka in ni nikoli prej delala na področju medijev. Je pa življenjska sopotnica Boruta Rončevića, ki je bil član omenjene komisije v času prve Janševe vlade.

Zverovi. In Brezigarjevi.

Nepotizem, ki smo mu bili priča v zadnjih 20 letih predvsem na lokalni ravni, pri občinah ali pri razdeljevanju javnih sredstev, se doslej nikoli ni tako odkrito razmahnil po državnem vrhu. Celo evroposlanec Milan Zver, ki je sedaj kandidat stranke SDS in NSi na predsedniških volitvah, ima močno, nepotistično zvezo. Ko je Andreja Valič, ki je sprva učila zgodovino na kranjski gimnaziji, okoli leta 2007 spoznala Milana Zvera, se je njena kariera začela strmo vzpenjati. V času Zverovega ministrovanja v prvi Janševi vladi je Valičeva začela sodelovati v skupini, ki je analizirala zgodovinske učbenike, potem v komisiji, ki je prenavljala učne načrte pri zgodovini, dokler ni končno postala vodja na sporen način ustanovljenega in financiranega Študijskega centra za narodno spravo. Slednji sicer na povsem očiten način s kulturnobojnim programom instrumentalizira zgodovino za ideološke potrebe dela politike. Vlada je z globokimi rezi zaradi varčevanja prizadela celotno znanost in visoko šolstvo, Študijski center za narodno spravo pa – pričakovano – varčevalnih ukrepov praktično ni občutil.

In končno, aktualna oblast očitno družinske vezi izkorišča celo za boj proti političnim nasprotnikom. Barbara Brezigar, nekdanja generalna državna tožilka in sedanja državna sekretarka na ministrstvu za notranje zadeve ter seveda bivša kandidatka SDS za predsednico republike, ima sina Jaka in hčerko Špelo. Oba sta, prvi leta 2004 in druga leta 2007, dobila službo na tožilstvu. Špela Brezigar je zmagala v konkurenci kar 71 kandidatov med štirimi izbranci. Izbrala pa jo je tričlanska komisija, ki so jo sestavljale dve sodelavki Barbare Brezigar in ena njej neposredno podrejena tožilka. Podobno je službo dobil tudi njen brat, Jaka. Na mesto pripravnika je bil imenovan z odločbo vrhovnega državnega tožilstva, kjer je bila takrat zaposlena Barbara Brezigar. In spet – kakšno naključje – danes sodno preiskavo proti Jankoviću zaradi nakupa zemljišča v Nišu vodi ravno Jaka Brezigar. Policija leta 2010 v tem primeru sicer ni zaznala znakov kaznivega dejanja. A se Jaka Brezigar ni dal in je postopek vodil naprej.

V zlati kletki

V času prve Janševe vlade je bilo očitno, da je predsednik vlade v svojem kabinetu zaposlil mladega Boruta Petka zaradi prijateljevanja z njegovim očetom, Stanislavom Petkom, s katerim je rad igral golf. Že ob koncu Janševe in v času Pahorjeve vlade se je zaradi pojava tajkunov razplamtela razprava o socialnih in interesnih združenjih, ki naj bi na netransparenten način obvladovala državo. Sedaj, v času druge Janševe vlade, smo naredili korak dalje, namesto interesnih spreg so povsem odkrito formalne odnose začele nadomeščati družinske povezave.

Vse to potrjuje domneve nekaterih slovenskih sociologov in drugih znanstvenikov, kot je recimo Vesna V. Godina. Ta je prepričana, da se v Sloveniji vse bolj zapiramo v mrežo neformalnih odnosov, zvez in poznanstev, prijateljev, žena, mož, sinov in hčera. »Ta mreža funkcionalno onemogoča tako ekonomski razvoj kot tudi razvoj demokracije,« je Godinova dejala že pred časom.