Sledi, zapisane v glini

Umaknjen od središča mesta in Krkinih meandrov v nekdanjem kostanjeviškem samostanu domuje lapidarij Galerije Božidar Jakac. V preddverju so skulpture forme vive, v spodnjih razstavnih sobah pa bo še vse poletje na ogled skupna razstava štirih ustvarjalcev »Keramika v konceptu«.

V prvi sobi razstavlja Vera Stanković z bržkone najzanimivejšo postavitvijo od četverice. Na improvizirani mizi so naloženi hlebci zlato zapečenega kruha. Med njimi so črne figurice. Nekatere so ujete v kruhu, druge ga s skupnimi močmi nosijo, tretje, skrite v razpokah sten, objemajo svoj košček. Nekoliko stran, na kamniti polici, so figurice še bele. Po porjavelem peki papirju, zvezanem v knjigo, teče ena sama misel v dveh jezikih: »Umetnost ti je vedno lahko hobi.«

Gre za Verin zadnji projekt v sklopu, ki ga je začela pred trinajstimi leti. Tedaj se je iz Beograda preselila v Ljubljano in kot akademska slikarka za svoj medij ustvarjanja izbrala glino. Male figurice že vse od takrat pripovedujejo njeno zgodbo, a vselej nosijo tudi jasen, družbeno relevanten in žgoč nagovor.

»Vsak umetnik se giblje po polju, ki ga zanima, ga počasi širi in raziskuje,« opisuje Vera potovanje svojega ustvarjanja. Odhajanja in prihajanja so pomemben del njenega življenja. Pred leti jim je posvetila projekt »Moja umetnost je del mene«. Okoli 15 figuric je odnesla na popotovanje v Francijo, kjer jih je pustila ob poti, skupaj s sporočili, kdo so, da so sedaj od najditelja, a da lahko tudi nadaljujejo pot.

»V Franciji sem se rodila srbskim staršem. Po več kot 20 letih se mi je zdelo, da se vračam na začetek. Hkrati se je tudi moja generacija iz Beograda razselila po vsem svetu,« pojasnjuje ozadje svojega takratnega projekta. Ob ideji razseljevanja jo je zanimala tudi zgodba o tem, da nekaj pustiš za seboj. Da prepustiš nadzor nad svojim delom drugim. Zadnje oglašanje ene od figuric je bilo s Karibskih otokov.

Ko je prišla v Beograd, se je vpisala na srednjo matematično šolo, ker se ji je zdela najtežja. Hotela si je dokazati, da zmore. Pred vpisom na fakulteto je slišala že prej omenjeno misel s peki papirja: »Umetnost ti je vedno lahko hobi.« Oče je želel, da kot on študira ekonomijo. Uporniško se je vpisala na elektrotehniko. Po nekaj letih pa še na akademijo za umetnost. Ima dve diplomi. »Elektrotehnika naj bi bila za varnost, akademija za dušo. Tako sem bila naučena. Nisem znala pomiriti teh trenj v sebi, a v zgodbah, ki si jih zgradimo, ti sistemi ne delujejo. Življenje ubere svojo pot.«

Sama že osemnajst let služi kruh v oglaševanju; ta je lastna, a tudi v njeno ustvarjanje vpletena pot. »V umetnosti sama določim sporočilo. Material, prostor in druge senzacije, od dotika do pogleda, pa so vir vznemirjenja,« pravi. Dovoljene so kontradiktornosti in vzporedne zgodbe. Z radostjo pove, koliko ji pomeni, da so jo sprejeli v oglaševalski skupnosti, zdaj pa se ji s povabili k razstavljanju odpirajo tudi vrata v prostore umetnosti. Dragoceno ji je mnenje kustosa Sarivala Sosiča, ki je zapisal, da so njena dela tudi proces iniciacije.

Njena lanska razstava v Mariboru »Prehod« je doživela močne odzive. Figurice so potovale po razstavnih kvadrih. Nekaterim je uspelo, druge so padle na tla, kjer so jih vagoni na kupe odvažali proč. »To je bil čas, ko se mi je zdelo, da moram v življenju nekaj spremeniti. Nikdar pa ne veš, ali boš prišel čez,« se spomni. Razstavljala je tako po Sloveniji kot po Evropi, od Portugalske do Anglije in Nemčije.

Njeni projekti izvirajo iz osebnega, a vedno najdejo točko komunikacije z obiskovalci. »Obstaja odnos med osebnim in izkušnjami družbe,« pravi. Njena zadnja razstava v Kostanjevici na Krki nosi ime »Pečem kruh, ki ga ni mogoče jesti«. V času, ko v Sloveniji kultura nima več svojega ministrstva in se kot edino merilo uspeha na vseh področjih ponuja dobiček, bi težko našli inteligentnejši in bolj subtilno sporočilen odziv.

»Vsi smo delci te družbe. In vsekakor je v mojem delu tudi reakcija na ta trenutek ... ki je res ... čuden,« ugotavlja Vera Stanković. Ob tem se spomni prve razstave iz ciklusa, ki jo je pripravila leta 1999 v Beogradu. Temno rjave figurice, prepognjene v pasu, nemočne, je na nitkah iz laksa obesila v prostor. »Takrat me je obsedal občutek nemoči zaradi politične in ekonomske situacije in brezizhodnosti. Zdelo se mi je, da se nič ne da. Nato sem z razstavo nekaj naredila, premostila pri sebi,« se spomni. Danes, ko gleda poročila, jo spet preplavlja isti občutek. Tudi zato je njen zadnji projekt še dodatno pomenljiv. »Skulpturice so za dušo. Dodala pa sem jim kruh. V enem. Ni ga mogoče pojesti, izgubil je to funkcijo. A vendar je to zame nekaj novega. Kot nekakšna iniciacija, ki nakazuje, da bo morda tudi v življenju prišlo do nečesa novega.«

Zdi se, da glina še nikoli ni bila tako zgovorna.

Razstava:
Keramika v konceptu
Kdo: Vera Stanković, Nuša Lapajne Čurin, Iztok Amon, Roman Makše
Kje: Galerija Božidar Jakac – lapidarij, Kostanjevica na Krki
Kdaj: do 2. septembra 2012