Stanje duševnega in čustvenega vojskovanja

Grozljiv mir ali življenje v vojnem gospodarstvu

Prva leta 21. stoletja je zaznamovala nova raven strahov zaradi varnosti in negotovosti, ki so ustvarili državo ne-varnosti. 'Sovražnik' se je od nekje zunaj družbe preselil v družbo. Tako je mogoče vse državljane šteti kot potencialne teroriste, na portalu Truthout piše sociolog Dennis Kingsley. Posledica tega je omejevanje temeljnih svoboščin ljudi in militarizacija družbe, v kateri je »legalna pravica in dolžnost« aretirati in pridržati vsakogar že na podlagi suma, kaj bi lahko naredil v prihodnosti.

Te 'sovražnosti' so postale del vojnega gospodarstva in dovoljujejo militarizirani državi, da uporabi enote, kot je nacionalna garda, in policija skupaj s poostrenim nadzorom za »varovanje družbe« za »zagotovitev varnosti in miru«. Brez sovražnika, ki bi bil natrančno določen, in omejenega časovnega obdobja za njegovo odpravo, mir postane del militarizacije družbe, ki ustvari državo »grozljivega miru«, piše Kingsley.

Večina sveta je že vržena v stanje duševnega in čustvenega vojskovanja, ki se odraža v globalni vojni proti terorizmu. Bolj primerno bi jo bilo poimenovati »vojna v terorju«, saj povzroča vedno večji strah, jezo in krvoločno sovraštvo. Ameriški zgodovinar in aktivist Howard Zinn je zato pravilno vprašal, kako je mogoče imeti vojno proti terorizmu, če je vojna sama terorizem. Zlom skupnosti, ko ljudje niso več pripravljeni sodelovati, zmanjšuje možnosti za organizirane družbene nemire in krepi moč vladajočih. Vsak izbruh v družbi pa uradnim organom pride prav za poostritev varnostne politike. Tovrstni ukrepi niso zaskrbljivi zgolj zaradi zmanjšanja temeljnih pravic, ampak med ljudi v vsakdanjem življenju sejejo negotovost in paranojo, v njihove domove dejansko prinašajo terorizem.

Spremembe v sodobni državi, ki so skrbno načrtovane, potrjujejo, da zasebnost vse bolj postaja bojišče. Ne samo s tem, da je vsak državljan postal potencialni terorist ali sovražnik, ampak tudi s tem, da si ljudje v družbi med seboj ne zaupajo več in skupnost zaradi tega propada. V takšnih razmerah je ravnanje posameznikov vse bolj vodeno od zunaj. Duševna in čustvena odpornost ljudi popušča zaradi strahu, negotovosti in stisk.

Dennis Kingsley piše, da globalni terorizem ni omejen le na Zahod in njegove ciljne sovražnike. To je vojna brez določenega sovražnika, brez določene strategije in nemogočega cilja za vzpostavitev sveta brez terorizma. A kljub temu je s svojimi ukrepi povzročila okrepitev protizahodnih gibanj in ideologij, posamezne skupine na območju Bližnjega vzhoda in na drugih območjih sveta so se združile proti skupnemu sovražniku na Zahodu, kar je povzročilo umetno razdelitev sveta. Čeprav je na prvi pogled ta delitev v nasprotju z ideologijo Zahoda o vzpostavitvi kontrole, ji dejansko služi.

»Vedeti je treba, da se stvari, ki se na površini kažejo kot nasprotujoče, na drugih ravneh pogosto dopolnjujejo. Mreže zamer, terorizma in nasilja se zdaj kot lovke razprostirajo po vsem svetu. Segajo v skupnosti, odkar terorizem ni več 'tam zunaj'. Teroristične mreže, ki so postale del vsakdanjosti (speče celice, uporaba realnih in namišljenih samomorilskih terorističnih napadalcev kot razlog za povečanje nadzora in podobno), omogočajo povečanje nadzora družbe, ker je s tako imenovanimi dodatnimi varnostnimi ukrepi treba bolje zaščititi svobodo ljudi (posebej na Zahodu, ki 'ljubi svobodo'). Ob tem, da so bili ti ukrepi uvedeni v našo korist, se ljudje v vse bolj nevarnem svetu na lastnih ulicah, v javnih prevoznih sredstvih, javnih mestih počutimo vedno bolj ranljive,« opozarja ameriški sociolog in aktivist Dennis Kingsley.

Tiste ljudi, ki mislijo, da so daleč od teh nevarnih mest, pa množični mediji neprestano pitajo s poročili o nenehnih »napadih«. Z nenehnim prikazovanjem posnetkov napadov v možgane ljudi vsajajo slike napadov, ki ostanejo v spominu, posledica tega je prepričanje o globalni vojni. Ljudi je zato strah, ki je najmočnejše orožje za vzpostavitev kontrole nad ljudmi, saj povzroča negotovost, sume, pesimizem glede prihodnosti. Sodobne vojne niso več le za vire (nafto, plin in surovine) ali osvojitev novih ozemelj, ampak tudi za to, da je mogoče z vsaditvijo negotovosti v glave ljudi vzdrževati stalno vojno gospodarstvo. To vojno gospodarstvo je železni trikotnik med vojsko, industrijo in zabavno industrijo.

Ni boljšega načina za vzpostavitev nadzorovane družbe kot prek grozljivega miru. To je mir, ki ga ves čas spremlja možnost terorističnih napadov. Mir v takšnih razmerah obstaja le kot stanje »negotovosti« v boju zoper terorizem. To pomeni, da oblast sme aretirati ljudi pod predpostavko, kaj ti utegnejo narediti v prihodnosti. Ko sumljivo osebo zaprejo, ne more več izvesti, kar naj bi utegnila narediti. S tem, ko oblasti aretacije na podlagi izmišljenih razlogov uporabljajo kot legalno orodje, dejansko širijo v družbi svojo resnico.

Toda vse več ljudi to manipulacijo in laži spregleda, zna pogledati za »čarovnikovo zaveso«, za katero namesto strahu najdejo plešastega, nerodnega moža z velikim trebuhom. Kaže, da se strah od večine ljudi vse bolj seli k manjšini, ki iz svojih stolpnic s svojimi lažmi manipulira široke množice, optimistično zaključuje Dennis Kingsley.